ponedeljek, 30. december 2013

Polnjene culice, poln dan

Še ena izmed jedi iz kapusnic. :)) Poleg lahko postrežete karkoli, lahko pa zgolj  dopolnite krožnik s kakšnim popečenim šampinjonom ali korenčkom in poleg sklede motovilca ponudite za kosilo.

Testo je resnično dobro, paziti je treba le, da se ne peče predolgo, ker postane trdo. Polnjene pa so seveda z ohrovtom, kaj češ :)


Testo:
750 g moke
2 dcl
2 jajci
150 g masla
3 poravnane čajne žličke soli
1/2 polovička čajne žličke sladkorja

  • Vodo segrejemo, v njej raztopimo maslo 
  • zlijemo na moko,
  • dodamo ostale sestavine
  • in ugnetemo voljno testo. Po potrebi dodajamo vodo.
  • Testo oblikujemo v debel svaljek in odrežemo stran rezino.
  • Razvaljamo jo v kvadrat ali kvadratast krog :), niti ni preveč pomembno, velikosti 15x15 cm ali manjše, 0,5 mm debeline. Pazimo, da niso robovi predebeli, bolje je, da je debelejša sredina - torej dno culice.
  • Na sredino damo veliko žlico nadeva in dvignemo robove proti vrhu, ter jih stisnemo skupaj s prsti, da nastane mošnjiček. Ponavljamo, dokler ne porabimo vsega testa, jaz sem iz teh sestavin dobila 14 mošnjičkov.


Nadev:
  • 3 velike čebule zasteklenimo na olivnem olju, dodamo narezane
  •  pol velike glave ohrovta,
  • 6 na drobno narezanih sušenih paradižnikov z zelišči,
  • 7 strokov česna. Dušimo 10 minut. Odstavimo z ognja.
  • Nato dodamo 10 dag naribanega sira (tistega, ki ga imamo najraje) in premešamo.
  • Nadevamo culice. 
  • Culice polagamo na pekač, premažemo z jajcem.
Pečemo 30 minut, na 180°C, proti koncu prižgemo ventilator, da lepo pozlatijo. Odlično praznično kosilo.

našo smrekico letos bogatijo tudi Anjini angelčki.

Takšno, ki pocarta oči in želodček in da dovolj moči za nove podvige.
Mi se v teh dneh lotevamo marsičesa zabavnega. Med drugim smo zamenjali posteljnino konjem :))
Bami in Dina imata v svoji "laufštalci" po tleh položene doma narejene, okrogle tlakovce iz lesa jelš.


Jelša je zanimivo drevo. Rase na mokrih območjih, ob vodi, odlično drži brežine rek, če jo posekamo, pa se na  suhem ne obnese ravno dobro, za količke v zemlji tudi ni. Ampak, če je ves čas moker, postane ta les skoraj večen. Skoraj polovica Benetk, med njimi tudi znameniti most Rialto, stoji na jelševih pilotih. Včasih so jo v Prekmurju namakali v vodi ali gnojnici in potem uporabili za gradben les. Če je predolgo namočena pa postane tako trda, da je še žebelj težko zabiti vanjo. Njen les na zraku hitro postane krasne rdeče barve in nekoč davno so jo uporabljali za barvanje volne. Na veliki petek odrezana vejica jelše, naj bi ljudi varovala pred slabimi čarovnijami, da pa je na naših tleh včasih bila precej bolj spoštovana, kot je danes pa pričajo številna krajevna imena (Jelšane, Jelševica, Olševa) in priimki.

Da bo konjičema toplo, smo jima položili les jelše, ki ga ne bo treba nikdar menjati, saj je ves čas vlažen, zaščitila sta ga konjča sama, mi jima le posteljnino menjamo, da lepo dišita in da sta na suhem.

Seno se kot nastilj ne obnese najbolje in škoda ga je. Zato jima dajemo po tleh drobne sekance, skoraj kot žagovino.


 Ob razbijanju velikih mehkih kock se da odlično zabavati.


 Delo ob zabavi in v družbi  hitreje mine.


Posteljnino, ki smo jo pobrali ven, seveda porabimo. Odlično se obnese kot gnojilo in zaščita pred pleveli in mrazom, okoli dreves.


Medtem konjiča uživata ob krtačenju in pasenju firbca.


Najbolj pa sta vesela, ko imata spet svežo posteljo :))


Kako je dober občutek, ko se pocartamo - sebe, svoje oči in želodčke in za svojo dušo - tiste, ki so nam pomembni..pa četudi so konjiči :)
Lp,Keltika

petek, 27. december 2013

Kremšnite

Preproste kot le kaj. Okusne pa tako, da jih po prvem srečanju želiš še in še :)
Sama nisem nikoli marala kremšnit. Dokler nisem spoznala svoje tašče. Recept je prevzela od svoje mame, kuharice. V nekih daljnih časih, ko so sladice v vrtcih še delali sami, jih je taščina mama kuhala otrokom v vrcu.


Ona je seveda delala pravo testo, štirikrat prevaljano, zloženo, prepognjeno.. če koga zanima imam recept in postopek izdelave napisan in me lahko povprašate na mail. Vendar pa, ne tašča ne naš glava družine, nista nikdar delala testa. Spodaj preprosto naložimo polnozrnate "albert kekse" in jih prelijemo z omakico iz jagodičevja, ki ga naberemo ali hranimo v skrinji.


Podlaga za kremšnite:
  • polnozrnati "albert keksi", ki jih prelijemo z omako iz jagodičevja - mi smo tokrat uporabili maline. Stresemo jih v ponvico, dodamo žličko sladkorja in malce vode ter narahlo pokuhamo, zavreti ne sme.
Krema:
  • 2 l mleka
  • 12 jajc
  • 30 dag ostre moke
  • 40 dag sladkorja
  • 2 vanilin sladkorja
  • 2 žlici ruma
Stepemo sneg iz beljakov in 2/3 sladkorja ter ruma.
Rumenjake in 1/3 sladkorja dobro vmešamo, nato dodamo vanilin skladkor in ostro moko ter malce mrzlega mleka - razmešamo.
Ostalo mleko zavremo, zatem maso rumenjakov in moke počasi vlivamo v vrelo mleko ter ves čas mešamo.
Ko masa postane homogena in malce spremeni barvo, začnemo počasi, v vrelo maso,  med mešanjem, dodajati sneg.
Minuto ali dve mešamo in vlijemo na pripravljeno podlago iz piškotov.


Ko se masa dobro ohladi, stepemo pol litra nehomogenizirane sladke smetane in jo razporedimo po kremi.
Medtem naredimo čokoladni preliv -  1 del čokolade, pol dela masla, nekaj kapljic olja. Vse skupaj med mešanjem nad soparo raztopimo, nato med stalnim mešanjem ohladimo in prelijemo po smetani.
Dobro ohladimo, nato pa z nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo ter obrišemo, razrežemo na primerne kocke.


December, eden izmed mojih najljubših mesecev prinaša praznike, rojstne dneve in obletnice. Je čas ustvarjanja, druženja, kresanja interesov, treniranja živcev, uživanja, cartanja. In čas kremšnit. Kadar naši otroci izbirajo ali bodo praznovali s tortico ali kremšnitami so kremšnite skoraj v prednosti, sploh pozimi. Za njihovo pripravo je specialist naš U., kar mu seveda pripada, glede na to, da je recept podedoval po stari mami. Sestavine, ki jih navajam zadostujejo za velik pekač in jih pride precej, vendar jih pri nas ni nikoli dovolj :))
Sladkanja, zdravja, smeha in cartanja želim, v bližnjih dneh in v letu 2014!
Srečno, Keltika

nedelja, 22. december 2013

Polentina pizza z ohrovtom

je odlična rešitev za jedilnik brez glutena. Lahko opustite tudi sir in dobite še bolj zdravo in dobro jed. Včasih se mi zdi, da pišem samo o zelju in ohrovtu :) , ampak to je zelenjava, ki je imamo v tem letnem času največ na voljo. In verjemite, da odločitev o tem, da kuhaš iz tega, kar nudi letni čas ni lahka. Pogled po njivi seže od takega do drugačnega ohrovta, nekaj brokolija, zelja, kolerabe in repe :)
Zato sem ohrovt tokrat pripravila na pizzi iz polente. Odlično je!


In tako enostavno, da je škoda, da si takšne pizze ne bi privoščili večkrat. Ker recept ne zahteva posebnega kuharskega znanja, količin nisem navajala.
  • skuhamo polento (4 skodelice vode, ena skodelica polente, sol - nekateri dodajo ob koncu kuhanja kos masla ali olivno olje) in jo vlijemo v pekač, namazan z olivnim oljem ali na peki papir, počakamo, da se malce ohladi, nato
  • polento obilno prelijemo s paradižnikovo omako (pelati, origano, obilica drobno sesekljanega česna, sol) 
  • nadevamo z dušenim ohrovtom in posujemo s sirom
  • pečemo kot pizzo
 Dušen ohrovt
  • čebulo (vsekakor več, kot dve), na drobno sesekljamo in posteklenimo na olivnem olju
  • ohrovt, zrežemo na majhne krpice in stresemo na čebulo
  • dodamo drobno zrezan česen,  dušimo 10, 15 minut
 

 Včasih za kuhanje ni časa, včasih želimo dan izkoristiti drugače. Takrat preproste, hitre a zdrave in poceni jedi, pridejo prav.
Odkar sem odkrila blogosvetek in vse prekrasne ustvarjalce in ustvarjalke, se mi zdi, da gre svet v pravo smer. Da je veselje in dobre misli, da so iskrice in spoštovanje, prijaznost in ljubeznivost. Počasi, čisto počasi, premikamo svet nazaj v prave tirnice :))
Vsakič, ko vložimo sebe v svoje izdelke, vsakič, ko se nasmehnemo, ko se odločimo, da bomo strpni, vsakič, ko obdarujemo in smo obdarjeni.

Meni se je nasmejalo do ušes od veselja, ko sem prejela nepričakovana darila. Čudovite izdelke, ki jih občudujem. In kot bi vrgli kamnček v morje, se je veselje širilo naprej. V srce in v glas in v vedenje in v vse okoli mene :))
Prvo darilo sem dobila od blogerske prijateljice Helene.



Drugo pa od moje tašče.



Hvala dekleti :)
Majhen kamenček veselja v morje vsakdana ampak  kako daleč sežejo njegovi krogi :)
Lp,Keltika

torek, 17. december 2013

Drugačnost

Prazniki se bližajo.
Vse je v redu.


Vse dokler razmišljamo enako, kot večina, vse dokler smo videti enako kot večina, vse dokler hodimo po utrjenih poteh, kimamo v isto smer in govorimo z istimi besedami. Kakšni bi bili prazniki, če bi bili drugačni od večine, če bi bili preveč drugačni in bi s svojo drugačnostjo motili in bodli v oči, postavljali ogledalo in porajali dvome?

"Veliki ljudje živijo po svoje duše zakonih. Mali po paragrafih. (S. Kosovel)"
 Kje bi bili, če se ne bi znali podrejati,  kdo bi nam stal ob strani? Bi danes uživali sonce ali bi nas zagrabil deroč vrtinec? In odnesel s seboj vse, kar imamo najraje.


Kako tanka je nitka. Prazniki so zato, da se zahvalimo za vse kar imamo, pomagamo tistim, ki ne zmorejo, tistim, ki so drugačni.
Vsak od nas ima moč, da vklopi svoje srce. Drugačnosti se bojimo, ker si je ne dovolimo spoznati. Ker nas je preveč strah, da bomo z drugačnostjo drugih izgubili svojo varnost. Pa jo ravno zato izgubljamo. Ker ostajamo zaprti in vse bolj sami.


In ne upamo pogledati izza svojih plotov, barikad, vogalov.. Kaj šele stopiti ven.


Kako izražati  svojo drugačnost, da ne moti ostalih? Ostati zvest sebi in enak večini. Nekje med belo in črno, a ne sivo.
Varno in koristno.
Jaz sem šla skozi mavrico. Nastale so torbice za princeske, toaletke..






Tudi s pomočjo najmlajše in njenih pisanih risbic.


Največ šteje, če si obkrožen z družino in prijatelji. Takimi, ki sprejemajo in razumejo. Potem te težko odnese vrtinec. Ker nisi sam.
Naj bodo tisti, ki jih imamo radi, deležni čimveč naše pozornosti in veselja. Časa je dovolj.
Lp,Keltika

petek, 13. december 2013

Bele snežinke, zvezdice bele...

padajo, padajo tiho z neba.

Zvezdice bele
čuvajo zemljo,
čuvajo v zemlji
skriti zaklad.
(Anica Černejeva)


En del pesmice, ki mi je tako ljuba. Čeprav snežink še ni ali pa ravno zato, je tudi nas zagrabilo snežinkanje (kot pravi temu Ime rože).
Mi smo se lotili enostavne variante. Iz zobotrebcev.



Na podlago sem naredila kupček vročega lepila, mala dva pa sta zložila zobotrebce nanj. Pobarvano in potreseno z bleščicami. En, dva, tri, pa imamo nove okraske :)




Letos me vodi bela barva. Bela, ki simbolizira upanje, mir, nedolžnost, nov začetek.
Zato smo tudi na steno obesili risbice v takem stilu.




In, da bo vse usklajeno, sem na hitro sčarala še zavese za kuhinjsko okence. Damast na kilograme, malce čipke, tempera in bleščice. Za vsega skupaj šest evrov, pa tako paše v tematiko, ki me prevzema letos.




Večna vprašanja o belem in črnem, dobrem in slabem. Zato mi je všeč bela, ker je sestavljena iz vseh barv mavrice. Kot mi. Vsa paleta čustev, ki jih nosimo. In vsa so popolna.
Ravno tako močno kot sreča, nas pretrese žalost, enako kot ljubezen, nas napolni z adrenalinom sovraštvo, globoko kot razočaranje, se nas dotakne hvaležnost..Včasih kdo reče, da je jeza slaba, da je hrepenenje slabo...pa ni čisto tako. Slabih in dobrih čustev ni. Čustva pač so. Lahko so prijetna in neprijetna, na nas vplivajo različno. Dobro in slabo je samo vedenje, ki ga izberemo.
Zelo poln vikend je pred nami, pa naj pride karkoli, izbirala bom samo pozitivno vedenje. Pika :)
Lp,Keltika

sreda, 11. december 2013

Reciklirajmo z otroki - papir

Saj ne, da bi iz starega delali prav velike količine papirja, ampak malo se ga pa splača naredit. Ne samo zaradi preudarnosti do narave, temveč zaradi njegovega res lepega izgleda.


Recikliranje je zabavno in rezultati otroke navdušijo. Tamlajši ga je delal že v šoli, pa ga je tako navdušilo, da ga je naredil še doma.

Najprej sva v kozarec z vodo natrgala časopisni papir, na čisto majhne koščke in pustila čez noč. Vodo sva kar pošteno "nabasala" s temi koščki. Zjutraj sva naredila gosto kašo s paličnim mešalnikom.

Ostalo proceduro je izpeljal tamlajši sam.


Dodal je nekaj barve, dobro premešal in nato s cedilčkom namočil v vodo, da je izpral odvečen škrob. Maso v cedilčku je pošteno potlačil ter tako iztisnil večino vode. Nato jo je razporedil na folijo za zavijanje knjig, drugo stran folije pa prepognil čez maso. Zadevo je na tanko razvaljal. Čez noč in naslednje dopoldne se je sušilo in nastal je lep papir.


Porabili smo ga pri izdelavi novoletnih voščilnic. Že dolga leta jih delamo sami. Pravzaprav, odkar se je rodil tavečji, jih nismo nikoli kupili. Prav tako okraske za smrečico.


Res so naše voščilnice malce otročje in preproste, so pa zato narejene z veliko veselja in vsako leto drugačne.


V vsem tem uživanju ob izdelovanju okraskov, darilc in voščilnic pa vendarle preživimo vsak dan nekaj časa zunaj. Narava zna poskrbeti za igro ob vsakem vremenu. Ledeno progo nam je sicer skoraj stopilo in otroci so vsak dan blatni od glave do peta, ampak dogaja se :))

Pa tudi delo se vedno najde :) Danes smo med drugim, z malce zamude, porezali šparglje, ki jih sicer lahko porežemo takoj, ko rastline porumenijo. So pa zato semena lepo dozorela. Otresli smo jih na zemljo, iz njih bodo spomladi pognale nove rastlinice. Čez tri leta bodo dovolj krepke za rezanje poganjkov, ki jih vsako pomlad komaj čakamo :)


Šparglji s semeni

Včasih se je kar težko spraviti iz hiše... potem pa nas narava začara s svojimi barvami, nas potegne v v svoj ritem...in je še težje it nazaj med stene.


Jutri bo sonce. Naj bo dober dan.
Lp,Keltika

ponedeljek, 09. december 2013

Čokoladni kukiji, Božič in še kaj

Ni še zima, čeprav doma že diši po sladkih dobrotah in so travniki zjutraj čisto beli.
Vneto pričakovanje Božiča - mladega boga, Svarogovega sina, ki se  rodi na dan po zimskem solsticiju, (kar je krščanstvo pred slabimi 1500 leti skušalo zatreti in mu je to kar precej dobro uspelo, s tem, ko so zamenjali igralce v glavnih vlogah), se že kaže v naših domovih.

Kot pred več tisoč leti, tudi danes gorijo ogenjčki, svečke, na vratih so smrečice in srobot. Vse s preprosto željo, pomagati Božiču, mlademu soncu, da se vzpne nazaj na nebo, da se dnevi začnejo daljšati. Božič ali kot so mu tudi rekli - Svarožič je torej sončno božanstvo in dolga tisočletja so ljudje upanje polagali vanj, verjeli v kolo letnih časov, se bali in vztrajali.

Kljub različnim poimenovanjem tega praznika - od prvotnega staroverskega Božiča, do keltskega Yule, iranskega boga Mitre ali rimskih saturnalij in nazaj, do novodobnega božiča je globok pomen tega praznika vendarle en sam - vera v sonce, v dobroto, v dobrohotno moč narave , ki prinaša blagostanje, preživetje, nov začetek.


 Kako drugače, kot s sladkimi dobrotami, ki jih spečemo zase in za naše ljube, lahko bolje pričakamo ta veliki praznik? Pri nas so začeli otroci. Moja, brezglutenska in brezmlečna peciva včasih zamenjajo z božansko packarijo, kot pravim jaz :) Najlepši del pri tem je, da packajo sami.

Čokoladne kukije je tamlajši spekel čisto sam, po receptu, kot so jih delali v šoli. Ker vedno poskusim vse, kar naredijo otroci, lahko le ponovim za ostalimi poskuševalci - res so božanski!


  •  25 dag pirine moke
  • 15 dag sladkorja
  • 20 dag masla
  • 2 jajci
  • 1 čajna žlička pecilnega iz vinskega kamna
  • 1 vanilin sladkor
  • 15 dag kokosove moke
  • 3 žlice kakava v prahu
  • 20 dag narezane čokolade
zgnetemo v mehko testo, oblikujemo kroglice, jih sploščimo in položimo na pekač, prekrit s peki papirjem. Pečemo 15-20 minut na 180°C

Prav tako sta mala dva sama spekla parklje. Po najpreprostejšem, klasičnem receptu za oblikovano pecivo, le jezik je tamlajši namesto papirnat, naredil iz suhih hrušk in moka je pirina.


  • 1 kg pirine moke
  • 5 dcl mleka ali jogurta
  • 35 g sladkorja
  • 125 g masla
  • 2 mali žlički soli
  • 20 g kvasa
maslo raztopimo v mleku, testo gnetemo dooolgo, da postane gumijasto in se lepo oblikuje. Vzhajane premažemo z jajcem, pečemo na 200°C, 10-15 minut.
Takoj, ko jih vzamemo iz pečice jih premažemo z raztopljenim premazom 1,5 žlice sladkorja, 1,5 žlice masla, 1,5 žlice mlačne vode.

In, medtem, ko sta mala dva pekla, sem imela čas za šivanje :) Šala, saj vam je znano, kako je v kuhinji, kadar otroci ustvarjajo :))

Šivala pa sem res. Eno čisto majhno torbico. Zase.



In res, čeprav so travniki beli, še ni zima.


Še cveti :)


In še se najde kaj za pozobat :)


Mala dva pa sta že spravila sani v pogon. Narava nam je naredila krasno adrenalinsko ledeno progo, ravno prav hitro in dovolj varno.



Da bodo dnevi v pričakovanju praznikov in daljšega dne, minevali polno in veselo .)
Naj bo tako.
Lp,Keltika