torek, 23. junij 2015

Kamilična krema

S kamilicami je tako. Seješ in seješ, leto za letom, pa nič. Ne pridejo ven, se ne razrasejo, jih pojedo uši, skratka ni jih. Potem pa, ko že skoraj obupaš, neko pomlad spet poseješ kamilice in kmalu je povsod polno puhastega zelenja, ki se razrase v opojno dišeče kamilične grme.


Ni se samo meni dogajalo tako, kar precej ljudi mi je povedalo enako zgodbo. Morda imajo kamilice čisto posebne zahteve, poseben čas, posebno postavitev zvezd za setev.... Čarobne, kot so, je to povsem mogoče.


Morda je to zato, ker si, majhne in skromne, kot so, ne upajo prit iz zemlje, dokler niso prepričane, da so zares dobrodošle.
Ko se udomačijo, jih je povsod dovolj in preveč :)
Napolnijo zemljo in zrak. Dišijo daleč naokrog in opozarjajo nase.


Neverjetne borke proti bakterijam, virusom, glivicam, majhni protivnetni čudeži in naravni antibiotiki. Blage v kremah, čajih, obkladkih, inhalacijah, močne v delovanju. Za zunanje in notranje zdravje.


Kamilično kremo naredimo po istem postopku, kot ognjičevo. Potrebujemo:
  • 20 dag svežih cvetov kamilic
  • 750 ml biološkega olivnega olja
  • 8 dag naravnega čebeljega voska
Cvetove naložimo v posodo s širokim dnom in čez prelijemo olje. Počasi segrevamo, mešamo. Ko rahlo zavre, ugasnemo plin ali odstavimo s plošče. Pokrijemo in pustimo 24 ur. Naslednji dan tekočino precedimo skozi gazo, dobro iztisnemo iz cvetov. Nato olje ponovno malo segrejemo, le toliko, da se v njem, med mešanjem, raztopi vosek. Vlijemo v posodice.


Naravne, domače kreme počasi, neopazno izginjajo s trgovinskih polic. Za njihovo izdelovanje je potrebno toliko potrdil, dokazil, birokratskih akrobacij in finančnih vlaganj v ta potrdila, da majhni proizvajalci tega ne bodo zmogli. Veliki laboratoriji znajo igrati na prave karte. Nenasilno, s pravili za katere nihče ne kje je njihova logika, nas kapital drži v šahu.


 V mreže pa se zapletamo sami.
 Bojimo se prahu, blata, bakterij, umazanije, žužkov, mravelj, vode iz pipe, prehlada, vročine...,


bojimo se, dovoliti sebi in otrokom, stopiti z bosimi nogami v mrzli potok prvega poletnega dne.


Iz rok nam uhaja edina pot, po kateri varno pluje naša ladjica.


Pot naravnega zaupanja, preprostega veselega zaupanja v življenje.
V senu se ne skriva nič tako strašnega, kot se lahko skriva v bleščeči embalaži na policah trgovine :)


In, vse dokler bodo kamilice tako opojno dišale nakrog, imamo možnost.


Da si naredimo svojo kamilično kremo in svojo strugo, po kateri bo plula naša barka :)
Lp, Keltika

torek, 09. junij 2015

Pomirjujoče

Ne da ni časa, za internetni svet, ne vzamem si ga. Enostavno je škoda. Sončnih dni, ki ogrejejo še tako hladne obraze, svežih juter, ki oblivajo s svežimi idejami, prekratkih večerov, ki dajejo pomirjujoč občutek, da je vse dobro.


Kot pogled na kolo in grablje, ki počivajo med pospravljanjem travnika,


medtem, ko malicamo pod sladkimi murvami


in nas dišeče seno, ki suho poklja pod nogami, komaj prikliče stran od sladkih črnih biserov.


Kot šmarna hrušica, lep in hkrati skromen, pozabljen grmiček, ki je nekoč krasil vrt vsake kmečke hiše.

Amelanchier Lamarckii - šmarna hrušica

Pogled na drobne plodove, polne zdravja, ki presenetijo s svojim božanskim, polnim,sladkim okusom, govori o zgodnjem poletju, o blagostanju, o zemlji, ki še živi pod našimi nogami.


In nam daje. Polne košare lepo posušenih kamilic, dišečih jagod, sveže solate.


In pomirjujoč občutek, da je vse dobro.

Dobro, ker lahko naredim voščilnico za rojstni dan, za deklico.


Ker verjamem v staro modrost, da, ko se najbolj mudi, je še vedno tri dni časa.


In, ker medtem, ko pišem te besede, zunaj grmi in pada dež. Ne preveč, ravno prav.
Tako...pomirjujoče.


Voščilnico prijavljam na izziv:
crafts4 eternity: R#229- Birthday

lp, Keltika