torek, 27. oktober 2015

Netopirčki in pajkci - ustvarjamo z otroki

Noč čarovnic se bliža. O tem starem prazniku sem že pisala. Ni nov, ni ameriški, je pa izgubil vsebino, ki jo je imel nekoč. Ampak prazniki se prilagajajo ljudem. In, ker veliko ljudi danes svoj notranji mir išče na policah trgovin, so se prazniki prestavili tja. Lahko si kupimo kostume, okraske, čarovnice in si prinesemo praznik domov. Tega in vse ostale, ki prihajajo.

In se mi zdi brezveze, obsojati trgovce in razglabljati, kako je vse skomercializirano. To je, kot bi obsojali sebe.

Smo pač različni in poti do sebe so zamotane.
Nekdo si vzame čas za to, nekdo za ono.

Mi smo letos reciklirali  rolice toaletnega papirja in črvive kostanjčke.


V izdelavi preprostih netopirjev iz rolic smo vsi uživali, ker izpadejo res luštno.


In ker je tako fajn packati skupaj.


Da netopitjem ne bo dolgčas smo vzeli nekaj kostanjev, ki so jih napadli črvički, jih pobarvali na črno, prilepili nogice in oči in jih tako spremenili v pajke tarantele. Stračatele, je rekla Najmlajša, ko je bila še malo manjša :))


Ko takole visijo z grma pred hišo, so videti ravno prav pravi.


Ravno toliko strašni, da so še luštni.


In skupaj z netopirji varujejo dom


pred neprijaznimi energijami.


Sicer pa se v teh dneh napoveduje toliko prijetnih druženj, da bomo odgnali z lahkoto odgnali slabe misli. To sem namreč že zdavnaj ugotovila, več nas je, bolj smo nasmejani, lažje nam gre :)
Lp,Keltika

ponedeljek, 26. oktober 2015

Kupček voščilnic

 je nastal tekom celega tedna.
Oktober je poln praznovanj.
Za babi s tremi vnučki.


 Za teto.


Za malo prijateljico iz rok Najmlajše.


Za malo večjo prijateljico.


Za malo starejšo teto.


In za simpatično deklico.


Pisana druščina


in pisan teden, za nami in pred nami. Sončne počitnice :)


Lp, Keltika

sobota, 17. oktober 2015

Dvakrat moška voščilnica

Ej, kako me je pa tole namatralo :) Za mladeniča, ki bo praznoval petdeset in je oboževalec, voznik, fan in sploh vse od BMW-jev, sem se lotila izdelave voščilnice. Na misel mi je prišla črna in modra, malce sive, skratka, bolj temne barve.


No, stvar se je zakomplicirala, ker je moja mami voščilnico popolnoma skritizirala, saj se ji je zdela kot osmrtnica :(
Kaj sem hotela, še eno sem naredila. Bolj svetlo, da ne bo takih mračnih misli zbujala.


Moji naročnici sem pokazala obe, pa naj se odloči, katero bodo dali slavljencu. Kaj mislite za katero so se odločili po glasovanju v družini?
Črno, itak :) Tako, da imam eno viška, če poznate kakšnega ljubitelja BMW-jev, ki bo praznoval 50 let :))

Je bila pa naloga težka, najbrž tudi zato, ker pogled v naravo, le težko najde kakšno nejesensko barvo. Mali borač skromno izstopa iz palete rdečerjavih odtenkov


Narava se oblači v tople barve,


 v glavi se vrstijo povsem druge barvne kombinacije


in BMW-jev v vijolični barvi res ni za videt, škoda, to bi mi šlo bolje od rok :)


Sicer pa je papirčkasta scena v teh dneh zasuta z jesenskim listjem, kamor pogledam same čudovite voščilnice na to temo, izzivi se vrstijo, izdelki pa res navdihujejo.


Nič čudnega, listki s svojimi barvami in oblikami so res ena čudovita mojstrovina narave.


Pisano nedeljo želim :)
Lp,Keltika

sreda, 14. oktober 2015

Vest

Čisto majhna, varno skrita za številnimi ograjami. Kot sivka za prepletenimi stebli, da sploh ne bi vedeli, da obstaja, če ne bi močno zadišala, vsakič, ko se je dotaknemo.

Darilo Oldpunce

Življenje nam postavi učilnico in nas vzgaja od prvih zvokov v maternici, do resnega očetovega glasu, božajočih besed prijateljstva in joka ob porazih. Počasi rase naša vest, postavi si svoja načela, ki jo varujejo pred bolečino.


Rase skupaj z nami. Je mirna, ko se držimo postavljenih načel in podivja, če jih prestopimo. Vest ni kot žalost. Ne prihaja v valovih, ki zalijejo z vso močjo da skoraj zadušijo, potem pa ti pustijo čas, da spet vdihneš. Ne, ona te drži, te stiska v obroč, ti ne pusti spati, buri tvoje misli in lomi srce.


In nič ne pomaga oprosti in tolažba prijatelja, nič ne pomagajo številne dobre stvari, ki jih daješ, da bi jo pomiril.
Ima svoj ritem in svoj sistem. In nikoli ne ranijo drugi toliko, kot te lahko rani tvoja vest.

Je majhen vulkan v duši, ki nas dela ljudi drug drugemu.


Ko nas zanese, ko bog ve zakaj naredimo drugače, kot veli naša vest, se začne šola.

Ki nas lahko naredi še boljše in močnejše.

In, če jo poteptamo, bežimo pred njo, ji lažemo in blefiramo, postaja vse tišja in tišja. Umakne se in nas pusti. Veliko tega sem imela priliko videti pri svojem delu, veliko nepredstavljivih brezvestnih dejanj, ki niso dušila, niso lomila srca. Ki so rušila in uničevala vse pred seboj. Misleč, kako so močna.
 Dokler kakšne noči ni kot speči vulkan izbruhnila vest.
In ni ga sodnika, ki bi določil bolj bolečo kazen, kot jo lahko sami sebi.


Zato imamo svoja načela. Da z njimi varujemo najdragocenejše kar je v nas - našo vest.
Zato delamo napake. Da vidimo kje smo in koliko je še človeka v nas.
Zato imamo prijatelje, ker spoznajo naše napake, odpuščajo in dovolijo, da jih popravimo.
Hvala prijatelji.


Lp, Keltika

torek, 13. oktober 2015

Barve jeseni

Rjave in tople. Grejejo.


Nedolžno bele in vabljive.


Rdečerjavo okusne.


Močno opazne, a jih skoraj ne vidiš.


 Včasih povsem črno bele.


Včasih rumene kot sonce


in nežne.


Nas vabijo in spominjajo.


Da so vsi trenutki kot ena majhna dežna kapljica.


Včasih se zdijo nepomembni, tako majhni in mimobežni. Jim sploh ne dovolimo, da bi se nas dotaknili,  prelili in očistili. Najlepše jih je od daleč opazovati. Niso v zvezi z nami, niso naši...
Ampak, ko pogledaš od blizu, v en majhen trenutek, vidiš v njem odsev vsega svojega sveta.


Srečno :)
Lp ,Keltika

nedelja, 11. oktober 2015

Dve voščilnici

Opažam, da so moje objave vse bolj papirčkaste. Se pozna, da je dež in, da me izdelovanje voščilnic neznansko veseli. Ta vikend je bil zeloo papirnat.
Prvo voščilnico sem izdelala za damo, ki praznuje 50 let.


Brez rožic skoraj ne morem.


Te vrtnice so zložene skupaj iz naštancanih rožic, šablonico prelepe bordure, pa mi je (skupaj s polno kuverto izrezkov), podarila Maja iz simpatične Hiške.
Z drugo voščilnico je bil pa hec. Soseda jo je naročila moji mami, ki je zadevo razumela narobe in tako sem namesto voščilnice za zlato poroko, naredila tako nedolžno, belo, za mladoporočenca :))


Soseda je bila sicer kar zadovoljna, čeprav je sprva malce čudno pogledala, sem pa jaz zato hitela naredit še eno, v zlatih barvah 50te obletnice poroke. Ker pa se je šlo že za minute ni prišla do fotografiranja :)

Prvo voščilnico prijavljam na izziv:
LilPatch of Crafty Friends: Challenge#19 . Anything goes
In na Razstavo mojstrovin na Mavelu, saj sem uporabila njihovo štampiljko z mislijo

Drugo, poročno pa prijavljam k
Tini v njeno Galerijo. Uporabila sem njene štampiljke in izrez Sreča.

Lp, Keltika

ponedeljek, 05. oktober 2015

Torba s pravljico

Naokrog je hodila vila. Všeč ji je bila torba, ki jo našla v moji šivalnici.
Potem jo je odložila na stol, da se je lažje razgledala.


In medtem, ko so čuvarji mirno spali


je obšla travnike in tu in tam odvrgla kakšno zdravilno, tu in tam pa kakšno strupeno zel, da je bilo vsega ravno prav.

Jesenski podlesek - strupen za ljudi

Pozobala je nekaj koruze, ki smo jo povezali v šopke,


in na fižol narisala nekaj rjavih pik, da nas opozori, da ga je treba pobrati.


Naše živali so ji povedale, da jim je pri nas lepo, ampak da je tudi tu preveč ograj


in  - oh ja, kako je to včasih hudo.


Potem je sedla na stol


in razmišljala.
Zakaj nikoli ne srečam ljudi?
Morda so prehitri in odbrzijo skozi trenutke s tako naglico, da jih ne vidim?
Morda so zaspali, za nepremostljivimi zidovi,
morda jih je strah in se skrijejo...

Škoda, pa tako mavričen je svet.

 
 Lp, Keltika