Domov

sreda, 27. julij 2016

Hišica na drevesu

Pozdravljeni :))) Še smo tu, v našem zelenju. Čakamo, da se bramorji in voluharji naveličajo naše zelenjave, še se igramo in ustvarjamo. Ker imamo na 'fejsbukselnu' svojo stran, vso energijo, kar je uspem nameniti računalniku, vložim tja. In tako blog ostaja brez objave.
Vsak dan pridem sem. Pogledam, če je vse tako, kot mora biti in šibam dalje, na fejsbuk.
Vidim, da se strani bloga ves čas berejo, da živi, kljub temu, da si ne vzamem časa zanj.
Vidim, da tisto, kar zaseješ z ljubeznijo, vzklije in rase, tudi brez vmešavanja.

Še najbolj to velja za ustvarjalnost.


Res z ljubeznijo se lotim vsakega projekta in sem vse bolj zadovoljna s tem, kar nastane.
Včasih se kar čudim, tole sem naredila? Kot bi me vodila nevidna roka...


Ta škatlica presenečenja je že nastala tako. Z veliko veselja, v trenutku sem vedela, kaj bi rada, potem pa kar delam, brez načrta in rešitve se razvijajo in nadgrajujejo sproti.


Tudi z našo malo kmetijo je podobno. Preprosto radi imamo ta kos zemlje. In otroke, ki pridejo k nam. Z ljubeznijo in odgovornostjo skušamo prebuditi stik z naravo v njih. In letos so nas obiski kar zasuli...Majhni, veliki, še večji...  prihajajo in se imamo lepo.


Narava vedno vrača, kar ji daješ. Ne nujno isti hip in na istem kosu, ampak vrača zagotovo.


Čeprav so miške ali voluharji pojedli skoraj 100 prekel fižola in bramorji spodjedli koreninice kapusnic, da imamo sedaj bonsai zelje :))..., se ljubezen vrača drugje. Čutim jo v milem vetru, v dežju, ki očisti zrak, vidim v barvi zlata, ki zažari na polju ovsa..


Letos je naš oves čudovit. Lani smo ga poželi prepozno, pa se je usul in letos zrasel ko mu je najbolj pasalo. Ter nas obdaril z debelimi, zdravimi klasi.


Čeprav me včasih prime, da sedem in sklonim glavo, ko vidim, koliko truda vložimo v zemljo, ki ne zna vračati tako, kot bi želeli mi. Veseli so bramorji, vesele miške in voluharji, pa ptiči, ki zobajo češnje...Narava ni fer, ni mila in poštena...
Narava pač je. Poskrbi za vse, vloženo ljubezen razsuje na različne dele in različnim vrstam prebivalcev.
Je kot papirnata torta.

Moja prva papirnata torta

Nikoli ne veš kaj prinaša naslednji košček, ampak zagotovo ni prazen.
Naj bodo košči, ki jih odpiramo napolnjeni s čemerkoli, življenje me je naučilo, da se da vse porabiti tako, da smo na koncu dneva lahko hvaležni zanj.
Srečno :)
Lp, Keltika