ponedeljek, 22. avgust 2016

Vse sorte in voščilnici

Gledam svoje fotografije in vidim, da se to poletje samo potepamo :) Pridemo domov, delamo s polno paro, uredimo njivce in travnike, potem pa jo spet ucvremo na kakšen izlet. Vse lepo in prav, ampak ugotavljam, da tiste trenutke, ko je gruntek najlepši, urejen in upedenan zamudim...


Kakšno bogatstvo imam. Oči, da vidijo, roke, da pobožajo, misli da me ponesejo in noge, da me prenašajo.


Mar ni zanimivo. Dvatisočletni zidovi še nosijo zvoke krutih gladiatorskih predstav, navdušeni gledalci še donijo skozi oboke. Smo kaj drugačni? So dnevnik in pretresljivi posnetki kaj drugega? Da nas zamoti, nasiti našo krutost in pomiri našo vest s tem, da ponavljamo kako je grozno...
Da postajamo vse bolj in bolj omamljeni.
Od elektronskih naprav,
od številnih pravih resnic,
od sladkorja
in rezultatov.

Da verjamemo, da so za vse krivi starši, ki se premalo ukvarjajo z otroki.
Kljub temu, da se tisočletja ni nihče toliko ukvarjal z njimi.
Pa so vseeno imeli ustvarjalnost, domišljijo, tovariško solidarnost.

Ker so imeli čas zase, ker jim je bilo lahko dolgčas,  ker so bili zunaj, v soncu in dežju.


Ker so se družili, prepirali, stepli in objeli.


Ker njihova življenja niso bila natrpana z didaktičnimi in nedidaktičnimi igračami.
In pametnimi telefoni.


Ampak mi smo se ujeli.
Udobje nas drži v pajčevini.
In strah nam ne pusti, da se iztrgamo.


Pristajamo na vse ponujene teorije in kažemo s prstom drug na drugega.
Lažno varni samo zato, ker smo prepričani, da smo mi okej in da so krivi drugi.
Namesto, da bi tiho sedli med trte in opazovali naravo.


Pobrkljali po sebi,
po dišeči zemlji,
vzgojili svoje sadike in semena,


delili in se učili drug od drugega.


Opazili in pohvalili.


Ker je vse več rok, ki izdelujejo lepe stvari, ki jih potrebuje naša duša.
Kot ta 17-letna mladenka pred pulsko areno, ki vse dopoldneve ustvarja umetnine iz voska.


Ker je tako dobro, ko kdo opazi tvoj trud in te pohvali.
Namesto prepovedi, bi mogli imeti zapovedi.
Opazi.
Poslušaj.
Nasmehni se.
Zaupaj.
Pohvali.
Bodi iskren.
Spoštuj.
.
.
.
Ustvarjaj :)


Voščilnici, ki ju predstavljam tokrat, sta tako različni, kot obdobji življenja, ki ju praznujeta slavljenca.
Meni sta obe všeč.


Obe voščilnici in obe obdobji.


Sem pa odkrila, da mi je črna osnova izredno fajn.


Ker sem jo okrasila z vseh strani in v notranjosti, nikakor ne deluje žalostno.


Še eno zapoved bi mogla dodat k spisku -
Imejte se lepo :)
Srečno, Keltika

torek, 09. avgust 2016

Izlet na Debelo peč (2015m)

Včasih smo več hodili v hribe, odkar nam je v veselje naš gruntek, pa so hribi le še občasna češnja na torti :)
Tura na Debelo peč je bila za nekaj udeležencev izleta prvi osvojeni dvatisočak. Izredno lepa pot, ne prehuda a vendar dovolj resna, da dobiš veselje, ker si v pravih gorah.


Izlet primeren za otroke, pasje prijatelje, skratka, super dogodivščina za vso družino. Štartamo okrog osmih zjutraj s Pokljuke. Sledimo smerokazom za Blejsko kočo oziroma planino Lipanco. Avto lahko pustimo na več izhodiščih, dobro si je zapomniti po katerih poteh se potem vrnemo do avta, ker smo srečali kar nekaj planincev, ki niso našli avta. Kot odlično izhodišče se je izkazalo parkirišče pri smerokazih, na eno stran Lipanca, na drugi za planino Zajavornik. Odpravimo se po poti, ki takoj zavije v gozd, proti Blejski koči, na planini Lipanca.


Med potjo srečamo krave, ki se nič kaj ne zmenijo za nas.


Ves čas nas spremljajo čudovite cvetlice


in v tem zgodnjevagustovskem jutru nas narava obdari še z zdravim zajtrkom. Borovnice in jagode še vedno vabeče zorijo v gozdu.


Po kakšni uri počasne hoje, z vmesnimi borovničnimi postanki, prispemo do Blejske koče (1630m) na planini Lipanca.


Odpre se lep razgled na gozdove in doline, srce pa že vleče naprej, proti goram :)


Od tu naprej je pot bolj strma, poplezavamo in stopamo po skalah, pa mimo macesnov in po pravljičnih, s čudovito zeleno travo oblazinjenih poteh.


Vzpenjamo se kakšno uro in pol, malce pred vrhom Debele peči pa nas narava motivira s tako lepim razgledom, da ga ni bitja, ki ga to ne bi očaralo.


Kot bi mignil prisopihamo na vrh dvatisočaka. Globoko v daljavi se lesketa Blejsko jezero, pred nami pa se dviga Triglav, sveta gora, že mnogo tisočletij. Tako blizu je, da ga, ko pripreš oči, skoraj začutiš z dlanjo.
Na vrhu Debele peči je prijetna, položna jasa, kjer  za nekaj trenutkov popolnoma pozabiš, da obstaja še kaj drugega, kot ta trenutek.


Vsega skupaj pet ur hoje, pet ur neprecenljivega druženja s seboj in svojimi.
In če ostane še čas in energija, se zapeljemo do Bleda, zaplavat in na vegi burger v Zaziv bar.
Poiskat kotičke, kjer od jezera zadiši po poletju,


 pogledat hiše, ki dihajo s časom.


Dan zaključimo srčno.
Odpustimo, objamemo, se zahvalimo.
Neizmerno lepa si, narava.


Srečno,
lp, Keltika

sobota, 06. avgust 2016

Različni voščilnici za isto osebo

Vedno mi je izziv, če moram narediti več voščilnic za eno osebo. Ne morem reči, da mi je težko, idej imam hvalabogu še preveč, različnost imam rada, všeč so mi tako načičkani, kot cas stili, tako da sem takšnih izzivov več kot vesela.

Najprej sem naredila punčkasto, okrašeno voščilnico.


Tagec z lepo mislijo sem zataknila za zastorček, spet z zakovico in mašnjo.


Okrasila še znotraj in zapakirala v škatlico.


Druga voščilnica je pisanih barv in bolj enostavna. Takšen šopek sem videla pri Julii in se takoj zaljubila v te štampiljke.


Ker sem želela, da je voščilnica osebna, sem ime in voščilo skrila zadaj, za šopkom


vse skupaj spela z razcepko, ter prilepila na osnovo.


Tokrat sem okrasila kar kuverto, namesto škatlice.


Pa lep preostanek vikenda želim :)
Lp, Keltika