Pirine jabolčne miške

Najbrž se vsi strinjamo, da so najpreprostejše stvari najboljše. Naj bo to oblačilo, hrana, preprost dan, knjiga... Kolikokrat iščemo odgovore, beremo težko razumljive knjige, gledamo v komplicirane slike in si potem na koncu priznamo, da pravzaprav nismo izvedeli in našli nič novega...

Vedno znova se vračamo k istim kavbojkam, čevljem, knjigam, glasbi ali okusom. Kot bi nekje globoko v sebi čutili, da se vsi odgovori skrivajo v nas. Kot bi nas nevidna sila vodila preko vsega novega, spet nazaj, k poznanemu, preprostemu, domačemu.

Vsak nov dan smo bogatejši za kakšno spoznanje, a ves čas ugotavljamo, da smo vse to pravzaprav že itak slutili...

Smo mojstri in kreatorji svojega življenja, pa vendar ne znamo in ne želimo sprejeti te odgovornosti. Meni je vendarle indijanska zgodba o dveh volkovih tako življenska. Tista, o bitki med slabim in dobrim volkom, ki živita v nas in neprenehoma skušata nadvladati drug drugega. Na koncu zgodbe postavi otrok dedku, indijanskemu poglavarju, vprašanje, kateri volk zmaga. Tisti, ki ga hraniš, odgovori poglavar.

Kako enostaven recept za življenje. Kot miške. Star, tisočkrat preizkušen, vedno znova pozabljen in spet najden okus. Po vseh izjemnih in novih sladicah so miške, kot bi vstopil v kuhinjo stare mame.
Tople, sladke in domače.

Naše so pripravljene

• iz 1,5 lončka pirine moke
• 1 lončka kisle smetane
• 1 jajca
• 1 vanili sladkorja
• 3 velikih poravnanih žlic sladkorja
• 3 na veliko naribanih kislih jabolk
• ščepca soli, malce limoninega soka
• in 1/2 pecilnega praška iz vinskega kamna.

 Z naoljeno žličko jih zajemamo in polagamo v kokosovo maščobo, ki mora biti ravno toliko vroča, da se peni okrog ročaja lesene kuhalnice, ki ga pomočimo vanjo. Običajno se same obrnejo, če ne, jih malce spodbudimo.

Kot moramo včasih spodbuditi sebe, da ne pozabimo. Da bo zmagal tisti volk, katerega bomo hranili :)
Lp,Keltika