Vest

Čisto majhna, varno skrita za številnimi ograjami. Kot sivka za prepletenimi stebli, da sploh ne bi vedeli, da obstaja, če ne bi močno zadišala, vsakič, ko se je dotaknemo.

Darilo Oldpunce

Življenje nam postavi učilnico in nas vzgaja od prvih zvokov v maternici, do resnega očetovega glasu, božajočih besed prijateljstva in joka ob porazih. Počasi rase naša vest, postavi si svoja načela, ki jo varujejo pred bolečino.

Rase skupaj z nami. Je mirna, ko se držimo postavljenih načel in podivja, če jih prestopimo. Vest ni kot žalost. Ne prihaja v valovih, ki zalijejo z vso močjo da skoraj zadušijo, potem pa ti pustijo čas, da spet vdihneš. Ne, ona te drži, te stiska v obroč, ti ne pusti spati, buri tvoje misli in lomi srce.

In nič ne pomaga oprosti in tolažba prijatelja, nič ne pomagajo številne dobre stvari, ki jih daješ, da bi jo pomiril.
Ima svoj ritem in svoj sistem. In nikoli ne ranijo drugi toliko, kot te lahko rani tvoja vest.

Je majhen vulkan v duši, ki nas dela ljudi drug drugemu.

Ko nas zanese, ko bog ve zakaj naredimo drugače, kot veli naša vest, se začne šola.

Ki nas lahko naredi še boljše in močnejše.

In, če jo poteptamo, bežimo pred njo, ji lažemo in blefiramo, postaja vse tišja in tišja. Umakne se in nas pusti. Veliko tega sem imela priliko videti pri svojem delu, veliko nepredstavljivih brezvestnih dejanj, ki niso dušila, niso lomila srca. Ki so rušila in uničevala vse pred seboj. Misleč, kako so močna.
 Dokler kakšne noči ni kot speči vulkan izbruhnila vest.
In ni ga sodnika, ki bi določil bolj bolečo kazen, kot jo lahko sami sebi.

Zato imamo svoja načela. Da z njimi varujemo najdragocenejše kar je v nas - našo vest.
Zato delamo napake. Da vidimo kje smo in koliko je še človeka v nas.
Zato imamo prijatelje, ker spoznajo naše napake, odpuščajo in dovolijo, da jih popravimo.
Hvala prijatelji.

Lp, Keltika