Naša konjiča

Pri nas imamo v zadnjih dneh precej veselja s fotografiranjem. Ker je zunaj tako lepa zima in ker imamo dva krasna fotomodela. Naša konja. Delo in življenje ob njiju je pestro, marsičesa nas učita -  o naravi, o samih sebi, o odgovornosti.... O tem, zakaj in kako smo se odločili zanju, ter  utrinke ob delu z njima,  bo beležil naš U. Njemu je prepuščeno največ dela in skrb zanju, pa mu kar prepuščam besedo. 

Konji

Večkrat smo slišali, da ni kmetije brez živali in začeli smo  čarati. V naših mislih so skakljale prve koze, ko je obisk tamlajšega, na otroškem taboru nekje v divjini, v družbi prijaznih konj, prinesel  svežo misel.  Prebudila je  v kot pometeno željo po  bistrih, iskrih planinskih konjih. Želje  so postajale vse bolj čiste, vse močnejše in se  končno uresničile. Seveda brez veliko dela in truda ni šlo, ampak je bilo veselje toliko večje, ko sta k nam prišla Bami in Dina, čistokrvna pripadnika pasme Bosanskega planinskega konja.

Planinski konj je daljni potomec  divjih konj Tarpana in Przewalskega. Organizirana reja planinskih konj se je začela v obdobju Keltskih plemičev. Vmes so planinskemu konju  večkrat osvežili kri s Hunskimi, Avarskimi, Madžarskimi konji, v zadnjem času z orientalskimi, predvsem arabskimi konji.  Leta 1908 je bila ustanovljena v Bosni kobilarna, s ciljem vzreje bosanskih planinskih konj v čisti krvi in vzreja se  je nadaljevala vse do danes, ko sta se obdržali dve vzgojni liniji: Miško in Barut. Zaradi mehanizacije in vojne v Bosni se je število planinskih konj čiste pasme zmanjšalo do te mere, da je ogrožen njihov obstoj. Za njihov obstanek se v Sloveniji trudijo na ergeli Planido v Podkumu.

Bosanski planinski konj spada med ponije. Zraste od 130 do 140 cm, merjeno do vihra, (začetka vratu) tako, da so ravno prav veliki, da se odrasel človek z njimi gleda naravnost v oči. Težko najdem besede, s katerimi bi ga opisal. Je neverjeten, razumevajoč, ponosen, igriv, učljiv, odporen na bolezni, vzdržljiv, skromen, poslušen, neutruden, prijazen do otrok, pripraven tako za jahanje, kakor za nošenje tovora, vlačenje lesa, oranje, .. . 

 Dozdeva se mi, da je naš Martin Krpan tovoril sol prav s kobilco, takratnega planinskega konja :)

 Naj bo za danes dovolj, saj sem želel  konjiča predstaviti. Ob priliki, pa zapišem še kakšen utrinek iz našega vsakdana :)

Lp, U.