Nič posebnega

....se ni zgodilo. Nič posebnega se ne dogaja. Dnevi tečejo mirno, vsi smo tu, streho imamo in drva tudi. Nismo lačni.
Srečam drago mi prijateljico, spet v črnini.., pa ni še minilo dosti lun...včasih so vse besede preveč.

In se zavem, kako dobro je, kadar slišim v odgovor na 'kako si kaj' - nič posebnega...
Kako v trenutku se stvari spreminjajo in nas postavljajo pred nove in nove ovire.

Kako je dobro, da sva z Najmlajšo naredili male srčke, za male prijateljice. Srčke, ki niso nič posebnega.

Ki so šli z menoj v službo, za mušter. In se spotoma nasmehnili v sivino dne.

Tega dne, ki ni bil nič posebnega, a so ga kot puščice zbodli trenutki zavedanja.

In sem  si vzela čas. Da prediham misli.
Tako sem našla prve rožice.

Nič posebnega, le telohe...

...in zvončke.

In,  ko mi je kolegica prinesla košček presne tortice, čaj in pomaranče in druga čisto posebno krilo, se je dan, ki ni bil nič posebnega, začel počasi zavedati, kako dragocen je...
In ko so srčki prevzeli tudi moje v službi in so zasijali v svoji preprostosti

sem čisto zares dojela, kako srečna besedna zveza je - nič posebnega.
Včasih pa se mi je zdela zgolj puhla fraza.
Naj bo jutrišnji dan nič posebnega, naj bo potovanje v skrivnosti vsakdanjosti brez sivine in črnine, polno srčkov.
Lp, Keltika