Kvačkana torbica Pomlad

Še ena kvačkana. So me čisto prevzele. In ker je zunaj tako cvetoče, ideje in motivi v takšnem stilu kar kipijo :)

Nikoli se ne naveličam vode in cvetlic. Gozda in travnika. Tako je, kot  doma. Vsa celota  pomirja in odpočije, ko pa stopiš malo bližje, vidiš, kako brbota, hiti, raste, skače, ustvarja in prekipeva od življenja.

Napolnjuje z upanjem in veseljem, daje občutek varnosti in vsemogočnosti. Kot dom.
Četudi danes marsikateri dom zbuja le strah in željo po begu. Resničnost, v kateri živimo, je neizprosna. Na eni strani nas vse bolj stiska, na drugi ustvarja ogromno nepotrebnih potreb.

In predse postavljamo vedno nove zahteve. Vitko linijo, porjavelo polt, redno službo, najlepši zelenjavni vrt, najboljši telefon, na novo opremljeno stanovanje, otroke, ki ne loputajo z vrati, ne trmoglavijo in se ne družijo s tistimi, ki nam niso všeč...

V tisočerih željah izgubljamo sebe in svojo otroškost.

Prvo čustvo, ki sem ga zaznala pri svojih otrocih, ko so vstopili v odkrivanje sveta izven mojega naročja, je bilo navdušenje. Brezmejno in polno navdušenje.

In, ko poklicno spremljam številne otroke in odrasle se vedno bolj sprašujem, kje se je izgubilo? Kje je ostalo, prekrito s skrbmi, omejitvami in strahom.
Kolikokrat se zalotimo, da čutimo brezmejno navdušenje?
Odložili smo ga nekje ob poti, kot nepotrebno prtljago, kot breme, ki nas ovira na poti k resnosti in odraslosti...

Pa je vendarle navdušenje tisto, ki napolni, ogreje, nasmeje, žene, povezuje in zmaguje.
Splača se pobrskati po sebi.
Pa četudi navdušijo orehovi listi, ki se razvijajo v življenje,

 grmič, ki se usiplje v rumenem slapu.

ali skromna homuljica.

:))
Lp,Keltika