Juha iz pskov

Ne, ti pski niso kosmata bitja z repom in prijaznimi očkami :) Pski so česnovi poganjki, ki na koncu nosijo zvonček, v katerem nastajajo semena. Česnovi zvončki. Informacija o tem, kako zelo so okusni in visoko cenjeni, je prišla do mene enkrat v lanskem letu. Ne morem verjet, kako dolgo sem živela s temi peski na vrtu, pa nikoli nismo pomislili, da bi jih pojedli :)

Neverjetno dobri so in, če drži, kot pri vsaki drugi zelenjavi, da je v listih še enkrat več zdravju koristnih snovi, kot v gomolju,  potem ni čudno, da ponekod v svetu gojijo česnova stebla kot zelenjavo, zaradi stebel samih.

Pri nas, zlasti v Istri cenjena zelenjava, ostali smo okusna stebelca prepustili kompostu ;(. Kakšna škoda! Najbolje jih je porezati čimprej, dokler so še mehka in jih lahko surova narežemo v skledo katerekoli solate.
 Če hočemo, da bo česen lepo razvijal svoj gomoljček, stebelca raje porežimo, sicer bodo nastajajoča semena jemala rastlini hrano in je bo šlo manj pod zemljo, v stroke.

Iz stebelc - pski jim pravijo - lahko pripravimo kar nam poželi srce, podobno kot iz špargljev, ampak okusni so pa......mmmmmm..... skoraj bolj!

Jaz sem nekatera porezala prepozno in so bila precej trda, tako, da se kaj drugega kot juha ni dalo narediti iz njih.

• Porezana stebelca sem z zvončki vred dala v vrelo vodo in na hitro  pokuhala
• S paličnim mešalnikom zmiksala, solila
• pski, ki so starejši imajo ogromno vlaken, se ne skuhajo do mehkega in se tudi zmiksati ne dajo dobro, tako, da je juho potrebno precediti.
• Precejeno juho sem zgostila z masleno kroglico (s pirino moko), in dodala na koncu kuhanja nekaj kapljic sladke smetane.
• Nekaj pa sem je dala stran zase in pustila čisto natur - božanska! 

Če imate srečo, da lahko pridete do te neverjetno okusne zelenjave, nikar ne oklevajte. Pri nas smo čisto navdušeni. Je pa z okusom podobno, kot z ostalo nežno zelenjavo, dlje se kuha, manj je izrazit.

 Srečno :)
Lp, Keltika

Pečena polenta z grahom in fižolom

Vmes, med časom od enega do drugega kosila se dogaja toooliko stvari.
Minejo dnevi, minejo tedni, vsak trenutek  izkoristimo zato, da smo zunaj. Računalnik počiva.
Ideje za preprosta, domača kosila, brez rafiniranih živil, se utrnejo kar tako, na poti domov, ponoči v hipu budnosti...

Tale pečena polenta je že ena izmed takšnih, brez glutena, čisto vegi, hitra in dobra. Preveč dobra, da bi počakala na fotoseanso :)

 

• Skuhamo 300 g fižola,
• 400 g polente
• in 300 g graha.
• Na olivnem olju popečemo 3 nasekljane čebule.
• Ohlajeno polento nadrobimo na koščke.
• Vse sestavine stresemo v pekač,
• dodamo paradižnikovo omako (uporabila sem bio v steklenici iz spara, zelo dobra), količino prilagodimo okusu. Raje ne preveč, da okus po paradižniku ne prevlada.
• Zapečemo v pečici.

Ob veliki skledi solate, krepko in nasitno kosilo za dva odrasla in dva otroka.
Polento kupim ekološko, dobi se že kjerkoli in glede na veliko obremenjenost neekološke koruze s herbicidi, insekticidi in fungicidi, se splača odšteti kakšen cent več.

Naša koruza sicer lepo raste, letošnje vreme ji odgovarja, ampak glede na to, kako radi jo imamo na vse možne načine, bi mogli vse njive zasaditi samo s koruzo, da bi zadostili družinski porabi :)
Je pa res, da ima koruza rada okopana tla in je sklanjanja z motiko včasih kar preveč. Z zastirko se izognemo pogostemu okopavanju, če pa pogledam konvencionalno hektarsko pridelavo, pa lahko med koruznimi stebli opazim porumenel plevel ali pa gola tla obdelana s herbicidi.

Sicer pa, vsak po svojih močeh. Star rek, ki pravi, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom, mi je nadvse všeč. Koliko manj prepirov in zamer bi si pridelali, če bi odgovorno reševali vsak svoje, ne pa sosedovih problemov :)

In, če bi vsak lahko delal tisto, kar najbolje zna. Morda bi imeli manj stvari, bi bile pa zato kvalitetnejše.
Kot domača ognjičeva kremica. Se že dela :)

Zelišča dišijo na daleč.

S Tamlajšim jih nabirava, U. pa je naredil nove sušilne pladnje na katerih se super suši in se zagotovo ne bo ponovila zgodba lanske zime, ko nam je splesnil ves premalo posušen bezeg.

 
Dnevi se dogajajo, prihajajo šolarji, pa vrtci. V naravi vedno čaka priložnost, da odkriješ svojo ustvarjalnost.

In vedno je zabavno.

In se najde tudi čas, da posediš in pogledaš naokrog.
Z malo denarja in nekaj volje sva z U.jem naredila novo mizico in dvosed. Iz palet.

Najmlajša je odkrila magičnost pisanih elastik, ki jih spleta v zapestnice in ogrlice.( Plastika pa res najde vsako špranjo, da pride v naše domove :)

Najlepša hortenzija je polna cvetov.

In danes, zadnji šolski dan, so šle v šolo moje boršike za učiteljice. Porisane z risbicami Najmlajše.

Ni kaj, počitnice so tu. Živelo poletje :)

Lp,Keltika

Teden

Samo majhne slikice ostanejo. V spominih, na fotografijah, na usb-jih...Je bilo sploh resnično? Vse to kar je minilo?
Najlepše je, kadar sanjaš strašne sanje in se zjutraj zbudiš ugotavljajoč, kako srečen si, ker so bile samo sanje.
V teh, poceni pridobljenih izkušnjah začutiš, kako je lepo. In kako imaš rad...

Vse te mokre travnike med dežjem,

dragocene trenutke opazovanja otroške igre

 vrtno kuhinjico, ki jo je naredil U.,

priložnosti za šivanje malih torbic,

in majhne neopazne sosede...

muren

In kako razveseli, otroški živžav in zagnanost,

pripravljenost za spoznavanje z zemljo

in vodo.

Tudi uporništvo in odklanjanje... čeprav je to precej težji del, ki spada k odraščanju obeh strani.

In kakršnakoli že je, vsakdanjost, z vso paleto dogodkov in občutij, še vedno je lepša kot sanje.
Čisto nam na voljo, ko se prebudimo :)
Na voljo, da jo ustvarjamo in spreminjamo, sprejemamo  in postavimo svoje meje.
Lp,Keltika

Junijski guacamole s pokalico

Junij je prva liga.  Sem mi zdi, da ga imam rajši kot maj. Že res, da je maj prvi mesec brez črke r in lahko sedimo na zemlji, da je mesec ljubezni in mladosti, pa vendar. Najlepši čas se mi zdi tam nekje, od dneva mladosti naprej, daleč v junij...

Ker šele takrat začnejo gozdne jagode zoret z vsemi močmi in so pri nas prve češnje in jagode in dobijo maline in borovnice svojo bogato zrelo barvo...

Zacveti divja vrtnica,

in ponuja svoje lističe in kasneje plodove, za hrano in čaj.

Visoke trave vabijo v svoje naročje zadnje ukradene trenutke pred košnjo.

Zjutraj si polži vzamejo čas za dvorjenje in ljubezen. In čeprav je večina naših polžev dvospolnih, za nadaljevanje življenja potrebujejo drug drugega...

Polžja ljubezen

Nič me ne priganja. Medtem, ko se jeza, zaradi zmotnega prepričanja, da bi moral nekdo misliti po mojih mislih, razkadi čez travnike.
Najtežje nosimo tisto breme, ki si ga naložimo sami.
Ker je mnogokrat samo zato, da bi s tem usmerjali občutke in vedenja drugih.
Ne da bi se zavedali. Ali pa.

Odločitev je najtežja, rešitev najlažja. Samo odložiš. In vidiš iz druge perspektive.

Nekaj novega, drugačnega.
Kot so pokalice sredi trav. Divje in drugačne. In tako zelo okusne.

navadna pokalica

Za nov  okus guacamoleja, ki sicer ni po originalnem receptu, pa je tako zelo dober.

Moj guacamole zmeljem v kremast namaz

• iz enega zrelega avokada - najboljši so tisti, ki jih v trgovinah znižajo, ker so že tako lepo temni in rahlo mehki na otip
• enega lušt paradižnika ali 4 bio češnjevcev 
• 2 ali 3 strokov česna
• majhne- majhne žličke piranske soli in
• malce svežega peteršilja.

Narezano blitvo in paradižnik prelijem z guacamolejem in posujem s popki navadne pokalice. To ni tisti grm z belimi plodovi, ki smo jih včasih, na poti iz šole, pokali med prsti, pač pa travniška pokalica, ki pravzaprav niti ne poči prav glasno, je pa zato zelo okusna vitaminska popestritev jedilnika.

Pokalica sicer prenese tudi hitro popečene preizkuse in se prav okusno znajde med ostalo zelenjavo, vendar so na mojem jedilniku še vedno le presne jedi in korenčkov sok :)

Včasih kdo povpraša, kaj narediti za presno kosilo. Pa ni pravega recepta. Medtem, ko nekomu leta in leta ustrezajo zeleni smutiji ima drug raje solate, tretji sadje. Sveža, čim bližje pridelana, okusu in zdravi pameti ljuba hrana, brez odvečnega štetja beljakovin, ogljikovih hidratov ali maščob...Kot pravi dr. Campbell po dolgoletnih znanstvenih raziskavah, objavljenih v knjigi Kitajska študija - s čim manj predelano, rastlinsko hrano ne morete udariti mimo, tudi, če ne štejete maščob.

Meni ustrezajo solate. In moj guacamole. Včasih si ga namažem na solatne liste, drugič na presne kruhke,bučke...

Surove olive in mandlji na sliki so dobrina, malce težje dobavljiva pri nas. Mi presne -raw- oreščke in olive naročamo pri zanesljivem dobavitelju v tujini.
 Po zdravi pameti...
Še vedno najboljše je tisto, kar nam med hojo skozi vrt in travnik, poboža duha in oči :)

Lp,Keltika

Iz naše knjižnjice:
D.Cortese; Divja hrana
Dr. Campbell in Dr.Campbell II; Kitajska študija