Preslica

Počasi končujem projekt imenovan preslica :) Ta zdravilna rožca mi je res vzela nekaj časa. Kar devet vrst jih raste pri nas,  pa le ena je tista 'prava'. Razlike med njimi so za nevešče oko tako majhne, da z lahkoto nabereš rahlo strupeno močvirsko, namesto koristne njivske.

Dokler nisem bila povsem prepričana, da jih ločim, je nismo nabirali.
Praproti, med katere spadajo tudi preslice, so mi všeč od nekdaj. Prastara, skrivnostna mala drevesca, polna mističnih lastnosti in zdravilnih moči. 

Najlažje jih razločimo, zgodaj spomladi, ko iz zemlje poženejo rodni poganjki. Poganjki njivske preslice, kot male gobice, zrasejo marca, aprila in kmalu propadejo. Zdaj iz zemlje rasejo le še zeleni, jalovi poganjki. Močvirska ima tako jalove, kot plodne poganjke enake, le na plodnih se naredi malo rjavkasto socvetje, nekakšen storžek.

Če imamo pred seboj samo zelene, jalove rastlinice, jih z lahkoto ločimo po dolžini prvega člena vejic. Vejice preslic so namreč sestavljene iz več členov. Primemo jo za stebelce in odtrgamo vejice, ostane le prvi del vejic. Če je ta daljši od nodija (tiste kronice) na stebelcu - je to njivska preslica.

njivska preslica

njivska preslica

Razlikujejo se tudi v prerezu, ampak za to potrebujemo že povečevalno steklo, pa tudi ni potrebno, če pogledamo dolžino odtrganih vejic.

stebelce njivske preslice v prerezu

Za razliko od te, ima močvirska, pa tudi vodna, ki sta najbolj rizični za zamenjavo, prvi člen stranskih poganjkov krajši od nodija (kronice na steblu). Vodna in močvirska sta si zelo podobni, le da ima močvirska, zobce te kronice - nodija, belo obrobljene.

vodna preslica

vodna preslica

prerez stebelca vodne preslice

Spomnim se, ko smo pripeljali domov konjiča in sta se na izpustu najprej zapodila v preslico. Mi pa v strah, kaj bo zdaj, saj je preslica za konje strupena. Ampak, konji očitno vedo katera je prava, saj jima nikoli ni škodovala in jo z velikim veseljem jesta že nekaj let. Ravno tako naša psička Lina. Šopek njivske preslice z užitkom zmaže kot za stavo :)

Preslico naj bi nabirali šele od junija dalje, najboljša pa je v avgustu, saj takrat vsebuje največ silicijevih spojin, ki so za naše zdravje (pa tudi zdravje rastlin v vrtu, ki jih poškropimo s čajem iz preslice), izrednega pomena. Ker naše telo naj silicija ne bi tvorilo samo, ga moramo vnašati s hrano.

Zdravilnih lastnosti ima toliko, da bi jih težko naštela v kratki objavi,  (pljuča, celjenje ran in kosti, vnete ledvice, mehur, pomirja srbenje, obnavlja kri, lajša škrlatinko, izloča nezdrave telesne sokove...) O njih je veliko napisanega na spletu, p. Simon Ašič pa je dejal, da sok in čaj preslice nimata nobenih stranskih učinkov, ker pa je močna, je ne pijemo v premočni koncentraciji.
Naravni vrtnarji z njo škropimo rastline proti plesni, rji, škrlupu, pršicam, rdečem pajku...)
Posušimo jo hitro, na zračnem, senčnem prostoru, da stebla ostanejo lepo zelena.

Ko smo na travniku, stikamo za preslico in podobnimi zdravilnimi rožcami, mimogrede naredimo največ kar lahko, še za svojo dušo. Vse naokrog cveti.
Šipek ob robu gozda pije dežne kapljice,

kot naša duša nezavedno pije eliksir zdravja, skozi umirjen pogled na travnik.

 
Srečno,
Lp,Keltika