Iz prta - torba in nova zgodba

Te dni brskam po spominih. Misli so še preveč živahne, da bi jih lahko ujela in postavila na 'papir'.  Življenje gre naprej, pušča nam spomine na nasmeh, pogovor, drobne pozornosti in skupne trenutke. Odhajanja so boleča in nikoli čisto zares ne odidejo.

In iz vsakega slovesa se rodi nov začetek.
Včasih kar tako, sam od sebe, včasih ga ustvarimo z voljo in potrpljenjem.

Te dni se dogaja toliko žalosti in toliko lepih trenutkov.
Zanimive zgodbe, ki imajo sporočila veselja, dišeč čaj po pošti, nepričakovana radodarnost...

Ne dolgo nazaj sem dobila elektronsko pošto. Od nepoznane bralke mojega bloga. Ponudila mi je kup blaga, sukancev, šivank...in še mnogo stvari, ki so jih nekoč skrbno urejali njeni starši.

Z radovednostjo smo se napokali v avto in se odpeljali v neznano, ko pa smo se od prijaznih gostiteljev poslovili, je bilo, kot, da se poznamo že dolga leta :)

In zdaj spet veselo recikliram.
Najbolj so mi všeč prti.
Iz enega je nastala vesela in močna torba na mošnjiček.

Tile prti so nadvse uporabna zadeva, lepi, pisani in zelo močni.

V tole boršiko sem spravila kar precej stvari in to ne prav lahkih.

Res je, odhajanja so boleča, vendar so lahko lepa in plemenita. Lahko nas združijo in povežejo, naredijo močnejše in notranje bogatejše.
In te dni, ko je okrog mene toliko odhajanj, spet vidim, kako malomalo je treba, da v nekom prižgemo iskrico veselja.
In mi je jasno, bolj kot kdajkoli, dokler gori vsaj iskrica veselja, ima vsaka stvar smisel.
Lp, Keltika