Afriške mini kozice

Mali simpatični kozici sta naši novi družinski članici. Kar dolgo smo govorili, razmišljali o njih in jih tudi dolgo iskali. Povsem čiste, rodovniške kozice je pri nas nemogoče dobiti, večinoma so malce pomešane s Himalajskimi. Razlika med Himalajskimi in Afriškimi mini kozami je v tem, da so afriške malce manjše in nimajo podbradka.

Vsako smo šli iskat na drug konec, da nista v sorodu in bomo nekoč, če bo vse posreči imeli majhno kozjo družino. Poimenovali smo ju Pepi in Zala in medtem, ko je en mesec mlajši Pepi, ločitev od staršev prenesel brez težav, je Zala jokala skupaj s svojo mamico, ko smo jo odnesli od nje. Nič kaj prijetno doživetje. Stari sta 2,5 in 3,5 meseca in domov smo ju varno pripeljali v pasjem boxu.

Postavili smo jima lepo leseno hišico, jo obžgali, ter tako zaščitili les pred prehitrim propadanjem in ju nastanili v nov domek.

Čisto počasi smo ju privajali na nas. In, ko smo odprli mala vratca

je Pepi pogumno zakorakal v novo življenje,

bolj previdna in še vedno precej žalostna Zala pa mu je počasi sledila.

Afriške koze so zelo čuteča in inteligentna bitja. Navežejo se drug na drugega in na svoje ljudi, znajo precej glasno klicati, pa tudi pot izza ograje hitro natuhtajo :) Zrastejo nekje do velikosti nemškega ovčarja, jedo seno, svežo travo, smukajo veje, glodajo korenček.
So izredno učljive in družabne.

Navadijo se na povodec, navodila hitro razumejo, so igrive in razposajene in, če nisi dovolj dosleden, te kaj hitro zavrtijo okrog prsta.

Nam so v veliko veliko veselje

in z umirjenim, spoštljivim pristopom počasi postajajo pravi prijatelji prav vsem članom naše družine :)

Lp, Keltika