sta me za ovinkom pričakala dva bikca. Trije so ušli s kmetije, enega so tamkajšni sosedje kaj hitro prestregli, dva pa sta odločno odtacala po svoje.
Sita suhe krme, sta šla iskat pomlad. Čisto lepo sta ovohavala vse, kar sta srečala na poti. Slike so malce slabše, ker sem imela s seboj tamali fotoaparat.
Dokler ju ni s hupanjem splašil tovornjak. Potem sta odbezljala proti mojemu avtu. Za hip sta se ustavila in odkopitljala naprej.
Resnično upam, da se je ta zgodba zanju srečno končala. Sta me pa spomnila na to, da smo v svoji svobodi pravzaprav vsi ujetniki. Zidov, navad, strahov...In kako malo je treba za srečo. Samo odločiti se in slediti srcu. Verjeti vase in v dobro, poiskati svetlo točko. Z malce poguma in srčnosti tudi v navidez brezizhodnih situacijah najdemo pravo pot.
Vso srečo, bikcema in vsem, ki premikate svoje meje, tako, da osrečite sebe in druge :)
Lp,Keltika
Upam, da sta prišla nazaj srečno in da nista končala v mesnici.
OdgovoriIzbrišiJa, zdaj mogoče nista, ampak...:(
IzbrišiHa, sta ti pa tale dva korenjaka res popestrila pot v službo. In ja, se popolnoma strinjam - slediti moramo svojemu srcu, vedno nas pripelje tja, kjer je za nas najboljše in kar je najbolj prav.
OdgovoriIzbrišiO kolk hudo da sta tko tavala božčka...upam da je blo na koncu vse ok:):)
OdgovoriIzbrišiZelo lepo si to zapisala.
OdgovoriIzbriši