Sprehod skozi trenutke

Šla sem okrog hiše in nabirala: storžke, travo, ciprese, polžkovo hišico, bodiko...

Pa v škatle, po nekaj kiča...

Vse bi najraje zmontirala na letošnji venček, vse, kar mi je všeč, kar je lepega, 

da bi nekako ujela normalno življenje,

ga obesila na vrata, da bi vsi videli in bi rekli,

pa saj je vendarle vse tako, kot je bilo,

življenje in smrt,

megla in sonce,

šuštenje listja pod nogami

in posušeni cvetovi, ki krasijo mraz.

Vse je, kot je bilo nekdaj,

le pravila so videti drugačna,

v vsakem obdobju,

ob vseh preizkušnjah.

Pravila, ki zagotavljajo varnost,

zdravje,

mir,

rast.

Vedno za ceno nečesa drugega, manj vidnega.

A nič bolj pomembnega.

 Včasih so odločitve namenjene le za naš notranji svet, v naše misli in srce.

Odločitve, ki nas opredelijo kot ljubeče, svobodno bitje.

Včasih ni treba premikati gorovja, da naredim nekaj pomembnega.

Včasih je največja zmaga ostati zvest sebi. Svoji mavrici.

 Včasih je moja zmaga smeh, sprehod, regratov smuti, razumevanje.

Včasih je moja zmaga le misel, ki ji ne pustim oveneti.

Naše bučke smo naredili iz gipsa

 In ljubezen in ustvarjalnost, ki je ne pustim zatreti.

Bodite zdravi!

Srečno, Keltika

Kvačkana patchwork odeja

Vonj poslednjih, toplih sončnih žarkov objema septemberske dni. Moja najljubša odeja je končana in prihajajoča jesen že napoveduje novo.

Kar veliko časa sem ji namenila, moji pisani odeji. Z volnicami različnih debelin in barv, zbranimi od vseh vetrov in časov.

Da toplo ovije in ujame prijazne sončne žarke,

ki dišijo po jeseni.
Po majhni oazi notranje sreče, v vsej tej negotovi prihajajoči plimi neznanega.
In sem sešila še torbo iz luštnih, pikastih, premajhnih kavbojk, ki so bile Najmlajši tako všeč, da se ni mogla posloviti od njih.

 Potem ni bilo treba nič drugega. Ne peciva, ne piškotkov. Dan je lahko sladek zaradi knjige pravljic, odejice,

  pisane torbe,

 
 porisane skodelice

  in sadežev, ki jih je tako osrečujoče nabirati.

Zaradi prvih travniških šampinjončkov

in zadnjih fig :)

In čisto vseeno je, koliko različnih materialov sem nakvačkala skupaj, rezultat je tako bolj zanimiv in še lepši, pa tudi pranje je prenesla brez posledic.

Vsak kvadratek je drugačen, skupaj pa so videti popolni. A ni to lepo slišati?
Lp, Keltika

Kvačkan cekarček - reciklaža

Je Vesna pofirbcala, kaj je nastalo s kvačko na morju :)
Tole.

Z U.jem sva neko deževno popoldne, pred odhodom na morje, iz starih, razvlečenih majic, naredila lušten kupček barvitih bombažnih klopk, takoimenovanih špagetov.
Na morju sem nakvačkala glavnino, finiširala pa doma.

Te torbe iz bombažnih majic so neverjetno trpežne in vanje lahko stlačiš res vsega polno. Lepo se raztegnejo, potem, pa ko jih sprazniš, kar zlezejo nazaj v svojo prvotno velikost :)

Fotografirala na našem stojalcu za rože, na novo okrašenem s servetnimi metuljčki.

Servetkanje je bila ena od počitniških aktivnosti za maladva. Pobarvana stara miza in stojalo za rože, nekaj servetov, vodni lak za les in kakšno uro zabave.

So pa ta čas, ko smo bili na morju, gosenice napadle moj pušpan, ki je rasel leta in leta...Pušpanova vešča, ki je v Evropo prišla šele leta 2007 in v Slovenijo s sadikami iz tujih vrtnarij leta 2010 ali 2011, je našla pot do nas.

gosenica pušpanove vešče

Z malih grmičkov smo jih pobirali, nekaj mi, nekaj siničke. Največjega pa so spremenile v puščavo :(

Nič, tako je. Dobro preglejte svoj pušpan, če se vam zdi, da se suši, gosenice so neverjetno hitre in grm izgine s svetlobno hitrostjo.

 Iz tujine pač ne pridejo samo ustvarjalne ideje in znanja :( 

Vse lepo :)
Lp, Keltika

Pomladni kvačkan venček

Na vrata sem obesila pomladni venček.
Da prikličemo tople dni.

In napodimo viruse, ki trosijo prehlad, vročino, gripo.

(crocheted spring wreath)

Venček sem videla nekje na netu in mi je bil tako všeč, da sem ga mogla nakvačkat.

Obroč iz stiroporja, male simpl rožice, listki, gumbki in vroča pištola.
Lp, Keltika

Duhci in dom

Noč čarovnic, dan mrtvih, samhain. Prazniki, ki so povezani med seboj skozi našo dolgo preteklost, nedoumljivo močni in skrivnostno pomembni. Različna poimenovanja, različna verovanja, a tako isti običaji, neiztrgljivi iz spomina, kot slak iz zemlje.
Stoletja so naši predniki kurili kresove, prižigali ogenj, izrezovali strašljive podobe in se pripravljali na praznovanje novega leta, ki je bilo na prehodu iz 31. oktobra na 1. november.

Ljudje prilagodimo svoja praznovanja,  potihem zapisana od trenutne vladajoče verske institucije in politike. Bistvo pa ostane isto. Le ne vidimo ga na prvi pogled.
In ljudje pač ustvarjamo iz materialov, ki so nam dosegljivi. Če so bili nekoč naravni, je danes ob nas predvsem plastika.

Namen je isti. Okrasiti svoj dom, ga označiti, zavarovati pred nepovabljenimi in privabiti ljube nam goste in energije.

halloween ghost

 Pri nas, kot običajno, strašijo reciklirana bitja. To pot so čisto preprosti duhci iz jogurtnih lončkov in povoja.

Veselje za otroke, ki z nami reciklirajo in odkrivajo številne čustvene izraze ob risanju obrazov.

In strah in trepet za nepovabljene obiskovalce :)

Naj zunaj ostanejo vse slabe misli in žalost, lakota in bolezen. Naj se razpršijo po svetu, kot drobne kapljice, ki jih sploh ne občutiš.

Naj v veselih škornjih pridejo zdravje in smeh, ljubezen in spoštovanje.

Naj ostanejo pri nas, na toplem in na varnem.
V mehkih košaricah,

skvačkanih iz naših starih, razvlečenih majic, naj si uredijo zavetje.

crochet basket

Saj vendarle prav vse delamo z namenom, ustvariti dom. Majhen prostor, kjer se počutimo varne in sprejete.

sewed houses

Kjer nas čakajo tople roke in prijazen nasmeh.
Kjer dajemo in dajemo, zato, da se nam vrača v majhnih, drobnih trenutkih.
Naj strah in jeza ostaneta zunaj. Naj vstopi moč, da opazimo.
Te drobne, dragocene trenutke našega doma.

Vesele počitnice želim, pa četudi ali pa ravno zato, ker bomo doma :)
Lp,Keltika

Pinki torba

Kombinacije različnih materialov so mi všeč. Najbolj enostavna rešitev, kadar ti po glavi roji preveč idej.

Kvačkano z blagom, vesela torbica, čakajoč prihodnjo pomlad.

V naravi je celota tako ali tako zgrajena iz različnih materialov.

In mora biti ravno prav vsega. Se nam zdi, da nam urejajo vreme, povzročajo poplave, potrese in led. Morda. Ampak konec koncev je narava tista, ki potegne črto pod vse.

Zato je kakšna dobra kombinacija vedno dobrodošla.
Nekaj dela in nekaj zabave.

Malo realnosti in nekaj sanj.

Malce kislega.

 In malo sladkega.

Pa gre teden naokrog :)
Lp,Keltika

Novo

pri nas marsikaj :)

Najraje imam stare stvari, ki jih na novo uporabim, stara znanja, ki jih prenesem v sedanjost, stare izkušnje, ki mi pridejo prav v novih situacijah, stare modrosti in nove ideje, nove, male ljudi :))...

In nove torbice, itak :))
Poskus prve polstene torbice. Bolj na hitro.

Narejena na tečaju, dokončana doma.

Ni kaj posebnega, je pa prižgala iskrice novih zamisli :)

In novi mali muc.

Ki potrebuje, dobiva in daje toliko topline.

Pa novi mali kuža.

Ej, kako je te dni pestro :)

Po skoraj desetih letih je razpadel moj mobitel in komaj sem našla takšnega, ki še dela na tipke. Staromoden, ampak povsem zadošča. In seveda sem ga na novo oblekla.

In stojalo za rože. Tudi na novo oblečeno.
 

Reciklirano. Takšno, ki ima že dolgo zgodovino.  Kakor tudi cvetlični lončki -  reciklirana kilska skutina embalaža :)

U, pa končno dozorevajo nove in nove cvetače. Pa tudi nove sadike cvetač smo danes posadili v rastlinjak. Če bo toplo, bodo že pozimi, sicer pa malce zaspijo in zgodaj spomladi naredijo svoje rože.

No,  največje presenečenje leta pa so novi in novi paradižniki, ki veselo zorijo v oktober. Edini preživeli paradižnik se je čisto sam zasejal, ni bil popolnoma nič vzdrževan in nikoli zalit. Vodo je našel sam, kar letos ni bilo težko, saj so ostali, negovani, posajeni paradižniki, dobesedno zgnili, nedaleč proč od njega.

Kako malo pravzaprav potrebuje življenje.

Da naredi veliko veselja .

Lp,Keltika