Junijski guacamole s pokalico

Junij je prva liga.  Sem mi zdi, da ga imam rajši kot maj. Že res, da je maj prvi mesec brez črke r in lahko sedimo na zemlji, da je mesec ljubezni in mladosti, pa vendar. Najlepši čas se mi zdi tam nekje, od dneva mladosti naprej, daleč v junij...

Ker šele takrat začnejo gozdne jagode zoret z vsemi močmi in so pri nas prve češnje in jagode in dobijo maline in borovnice svojo bogato zrelo barvo...

Zacveti divja vrtnica,

in ponuja svoje lističe in kasneje plodove, za hrano in čaj.

Visoke trave vabijo v svoje naročje zadnje ukradene trenutke pred košnjo.

Zjutraj si polži vzamejo čas za dvorjenje in ljubezen. In čeprav je večina naših polžev dvospolnih, za nadaljevanje življenja potrebujejo drug drugega...

Polžja ljubezen

Nič me ne priganja. Medtem, ko se jeza, zaradi zmotnega prepričanja, da bi moral nekdo misliti po mojih mislih, razkadi čez travnike.
Najtežje nosimo tisto breme, ki si ga naložimo sami.
Ker je mnogokrat samo zato, da bi s tem usmerjali občutke in vedenja drugih.
Ne da bi se zavedali. Ali pa.

Odločitev je najtežja, rešitev najlažja. Samo odložiš. In vidiš iz druge perspektive.

Nekaj novega, drugačnega.
Kot so pokalice sredi trav. Divje in drugačne. In tako zelo okusne.

navadna pokalica

Za nov  okus guacamoleja, ki sicer ni po originalnem receptu, pa je tako zelo dober.

Moj guacamole zmeljem v kremast namaz

• iz enega zrelega avokada - najboljši so tisti, ki jih v trgovinah znižajo, ker so že tako lepo temni in rahlo mehki na otip
• enega lušt paradižnika ali 4 bio češnjevcev 
• 2 ali 3 strokov česna
• majhne- majhne žličke piranske soli in
• malce svežega peteršilja.

Narezano blitvo in paradižnik prelijem z guacamolejem in posujem s popki navadne pokalice. To ni tisti grm z belimi plodovi, ki smo jih včasih, na poti iz šole, pokali med prsti, pač pa travniška pokalica, ki pravzaprav niti ne poči prav glasno, je pa zato zelo okusna vitaminska popestritev jedilnika.

Pokalica sicer prenese tudi hitro popečene preizkuse in se prav okusno znajde med ostalo zelenjavo, vendar so na mojem jedilniku še vedno le presne jedi in korenčkov sok :)

Včasih kdo povpraša, kaj narediti za presno kosilo. Pa ni pravega recepta. Medtem, ko nekomu leta in leta ustrezajo zeleni smutiji ima drug raje solate, tretji sadje. Sveža, čim bližje pridelana, okusu in zdravi pameti ljuba hrana, brez odvečnega štetja beljakovin, ogljikovih hidratov ali maščob...Kot pravi dr. Campbell po dolgoletnih znanstvenih raziskavah, objavljenih v knjigi Kitajska študija - s čim manj predelano, rastlinsko hrano ne morete udariti mimo, tudi, če ne štejete maščob.

Meni ustrezajo solate. In moj guacamole. Včasih si ga namažem na solatne liste, drugič na presne kruhke,bučke...

Surove olive in mandlji na sliki so dobrina, malce težje dobavljiva pri nas. Mi presne -raw- oreščke in olive naročamo pri zanesljivem dobavitelju v tujini.
 Po zdravi pameti...
Še vedno najboljše je tisto, kar nam med hojo skozi vrt in travnik, poboža duha in oči :)

Lp,Keltika

Iz naše knjižnjice:
D.Cortese; Divja hrana
Dr. Campbell in Dr.Campbell II; Kitajska študija