Zeljna pita

Čas zelja, kaj hočemo :)) Zeleno, rdeče oziroma vijolično, na sto načinov. Skupaj z radičem v solati, je zeljna pita imenitno kosilo. Glede na to, da smo vikend do zadnjega sončnega žarka in dnevne svetlobe izkoristili za delo zunaj, je bilo treba vmes skuhati nekaj hitrega, brbončicam prijaznega in moralo je izgledati lepo :)

Podoben recept sem že objavila in testo je tudi tokrat pripravljeno na ta način, le da sem količine prepolovila.
Nadev je pisan, saj je v njem svež, domač paradižnik, ki počasi končuje z zorenjem:

• na olivnem olju prepražimo 2 veliki čebuli, le toliko, da postekleni,
• dodamo 500 g, na krpice narezanega zelja,
• 5 paradižnikov, zrezanih na kockice
• in 5 strokov česna.
• vmešamo še nasekljan peteršilj in sol ter na kratko podušimo.

 Fino krhko testo ugnetemo iz

• 600g pirine moke
• 300g masla
• 1 žličke soli
• 1 jajca
• 10 žlic vode

Testa nisem pustila počivat na hladnem, pač pa sem ga takoj razdelila na večji in manjši del, večji del sem razvaljala na kakšna 2 cm debeline, zavihala robove in nadevala z malce ohlajenim nadevom. Nato sem na tanko razvaljala preostalo testo in položila na nadev. Na sredini je treba pustiti luknjico, zaradi pare.

Zelje je vsestranska zelenjava. Jedem da dober okus in pripravimo ga lahko v brezštevilnih različicah. Pita je presenečenje tudi za tiste, ki jim zelje ne diši. Presenetljivo dobra je. Še naš tamlajši, ki ni ravno ljubitelj kuhanega zelja, ga v pita varianti z veseljem pospravi :)

Sicer pa je bil  vikend v znamenju sajenja dreves, čiščenja robide, urejanju njiv, kurjenja ognja, razigranosti in ustvarjalnosti.
Eno izmed najbolj zanimivih drevesc, ki smo jih posadili je zagotovo rakitovec. Listopaden, trnast grm ali drevo iz rodu oljčičevk, ki lahko zrase tudi do 5 metrov visoko, se  imenitno obnese pri zadrževanju zemlje v brežinah in tako je nekaj sadikc našlo dom na naših bregovih :)

Rakitovec je skromen grm, ki tiho živi ob nas skozi stoletja in večina sploh ne ve, kako mogočne zdravilne moči skriva. Listi in plodovi zavirajo nastanek prostih radikalov, zato v Rusiji z njim zdravijo rakasta obolenja. Je naravni antioksidant, priporočljiv športnikom, nosečnicam, starejšim. Preprečuje demenco, zavira staranje, paradontozo, pospešuje obnovo poškodovanih celic, zmanjšuje gube, ščiti pred UV žarki...njegove zdravilne lastnosti so zelo dobro raziskane in farmacevtska ter kozmetična industrija jih s pridom uporabljajo. Nekoč so liste radi dodajali konjem, saj na ta občutljiva bitja, izredno blagodejno vpliva, jih okrepi in njihovo dlako napravi sijočo. (latinsko ime rakitovca -  hippophaes pomeni - svetleči se konj)

Kdaj bo oranžna energija zasijala pri nas je vprašanje let. Morda čez tri, štiri leta...Do takrat bomo spili še veliko korenčkovega soka, ki deluje precej podobno in pojedli še veliko zelja :))
Lp,Keltika