Drugačnost

Prazniki se bližajo.
Vse je v redu.

Vse dokler razmišljamo enako, kot večina, vse dokler smo videti enako kot večina, vse dokler hodimo po utrjenih poteh, kimamo v isto smer in govorimo z istimi besedami. Kakšni bi bili prazniki, če bi bili drugačni od večine, če bi bili preveč drugačni in bi s svojo drugačnostjo motili in bodli v oči, postavljali ogledalo in porajali dvome?

"Veliki ljudje živijo po svoje duše zakonih. Mali po paragrafih. (S. Kosovel)"
 Kje bi bili, če se ne bi znali podrejati,  kdo bi nam stal ob strani? Bi danes uživali sonce ali bi nas zagrabil deroč vrtinec? In odnesel s seboj vse, kar imamo najraje.

Kako tanka je nitka. Prazniki so zato, da se zahvalimo za vse kar imamo, pomagamo tistim, ki ne zmorejo, tistim, ki so drugačni.
Vsak od nas ima moč, da vklopi svoje srce. Drugačnosti se bojimo, ker si je ne dovolimo spoznati. Ker nas je preveč strah, da bomo z drugačnostjo drugih izgubili svojo varnost. Pa jo ravno zato izgubljamo. Ker ostajamo zaprti in vse bolj sami.

In ne upamo pogledati izza svojih plotov, barikad, vogalov.. Kaj šele stopiti ven.

Kako izražati  svojo drugačnost, da ne moti ostalih? Ostati zvest sebi in enak večini. Nekje med belo in črno, a ne sivo.
Varno in koristno.
Jaz sem šla skozi mavrico. Nastale so torbice za princeske, toaletke..

Tudi s pomočjo najmlajše in njenih pisanih risbic.

Največ šteje, če si obkrožen z družino in prijatelji. Takimi, ki sprejemajo in razumejo. Potem te težko odnese vrtinec. Ker nisi sam.
Naj bodo tisti, ki jih imamo radi, deležni čimveč naše pozornosti in veselja. Časa je dovolj.
Lp,Keltika