Diši

po življenju, te dni.  Hodim in diši. Po soncu, po gozdnih jagodah.

Vonj priplava, kot oblak, v katerega stopim in izstopim.

Majhne rdeče zakladnice zdravja. Listi za čaj, ki zdravi črevesna obolenja, drisko, hemeroide in čisti kri, kot je dejal p.Simon Ašič. In jagode, polne C vitamina, B vitaminov, železa, fosforja in številnih močnih antioksidantov...

Nekaj korakov naprej zadišijo kamilice. Čisto prave, rastoče na travniku, prepuščene same sebi in skrbi narave.

Neprecenljive. Če se jih pri nabiranju čim manj dotikamo, hitro posušimo v senci in naredimo čaj tako, da cvetke le poparimo, dobimo tekoče zlato proti vsem mogočim vnetjem, tako zunanjim, kot notranjim.

In, kot, da še ni dovolj, kot, da se oddolžuje za vse zimske mesece, kot najboljša prijateljica, ki pride, pokliče ali pošlje darilce takrat, ko to najbolj potrebuješ...kot da hoče zbuditi vso vero v boljši jutri....zadiši še bezeg.

Za zdravilo, desetine jedi, pomoč v vrtu...
Povsod je. In diši in vabi. Ven.

Za najbolj nežen zimski čaj. Zato, da smo skupaj.

Da odžene slabe misli in voluharje :), kot pravi naš sosed in nam pridno pripravlja bezgove zvarke, ki jih veselo zlivamo v vsako luknjo, ki jo najdemo.( Zaenkrat voluharjem ne diši, če se bo obneslo tekom vse sezone, pa javim. Sosedov zvarek: 1 kg bezgovega listja, 10 l vode, namaka 10 dni in precedi)

namočeni bezgovi listi, odganjajo voluharja

Čisto nazadnje, ko korak stopa domov, zadiši meta.

Da zaokroži eno izmed najboljših presnih pomladnih sladic
Jagodna zloženka z lešniki in meto

Nič posebej težkega, ne za pripravo, ne za prebavo :)

• banane pretlačimo skupaj z limoninim sokom v gladko kremo
• zmeljemo lešnike
• narežemo in malce pretlačimo jagode
• sesekljamo nekaj metinih listov
• iz okusne presne kokosove maščobe, presnega kakavovega prahu in presnega agavinega sirupa zmešamo čokolado.
•  V kozarčke naložimo plast banan, nato plast lešnikov. Posujemo z nasekljanimi metinimi lističi. Naslednje naložimo jagode, pa spet banane, lešnike, metine lističe in na vrhu jagode.
• Prelijemo z domačo, presno čokolado.

  

In, kot bi vse dišalo po resnici, da ni dovolj, videti.
Da ni dovolj slišati.
Da življenje začutiš šele, ko vdihneš s polnimi pljuči.
Vonj po gozdnih jagodah, meti, kamilicah in bezgu.
Po svobodi.
Po spremembi.
In izdihneš strah in nemoč.

Diši travnik. In gozd. In prijatelji in družina. In nič drugega, znotraj zidov, ni toliko vredno.
Lp,Keltika

Presni laneni kruhki

Po 21 dneh posta ostajam na presni hrani, vsaj še nekaj časa. Zdravstvene zadeve stagnirajo. Življenje pa cveti, noče ostati pri polovici in hoče naprej.
Ne le z znanstveno podkrepljenimi dognanji, tudi z izkušnjami - tako lastnimi, kot številnih znancev in neznancev - opremljena, vem, da post in sveža, presna hrana, telo tako očistita, kot revitalizirata.

Moji recepti bodo zato morda v malce večji meri presni. Do nadaljnega :)

Sicer pa so takile preprosti laneni kruhki sila priročna malica.

Malce zoprno je, da za sušenje potrebujemo dehidrator, vendar verjamem, da se pogumnim poskuševalem prav tako posušijo čez noč v pečici, na nizki temperaturi.

Potrebujemo

• sekljalnik, v katerega damo
• 2 Lušt paradižnika
• 1 malo podolgovato rdečo bio papriko
• 2 mali čebuli
• 4 stroke česna
• 10 kolutov suhega paradižnika vloženega v zeliščnem olju
• nekaj peteršilja, ščep origana, bazilike in piransko sol po okusu.
• Sesekljamo v omakico, ki še ohrani nekaj malih koščkov.
• 250g lanenega semena posebej zmeljemo in 
• zmletega dodamo v sekljalnik k omakici,
• zmešamo v kompaktno gmoto,
• stresemo na peki papir, na tanko razmažemo, narežemo na koščke in damo sušit.

Po dveh urah jih obrnemo in pustimo do jutra. Namažemo jih lahko s svojim najljubšim namazom ali pa si naredimo katerega od številnih enačic presnih namazov. Moj je bil tokrat iz paradižnika, korenčka, čebule in zelišč.

O koristnosti lanenega semena  ne bom izgubljala besed, dovolj je pokukati po spletu ali v kakšno dobro knjigo, pa nam hitro postane jasno, da ga je pametno vnesti v svoj jedilnik. In to zmletega, saj je sicer za nas neprebavljiv, pa tudi termična obdelava precej izniči njegovo prehrambeno vsemogočnost :)

Z mislimi pri vseh, v naši bivši republiki,  ki jih življenje v teh dneh postavlja v nemogoče težko situacijo...
Srečno.

Lp,Keltika

Mimo orehov...

me je vodila  pot, kakšnih 40 minut strmine in nazaj.

 
Dvajseti dan posta. Nekatere razveseljujoče izboljšave, nekaj stagnacije...Gibanje je pomembno. Ne le zaradi ohranjanja krepkih srčnih mišic, tudi zaradi hitrejšega razstrupljanja.

Mimo orehov... Magično drevo, cenjeno v zdravilstvu in lesni industrijii, prehrani in kozmetiki. Njemu so Kelti posvetili najlepše in najpomembnejše dneve v letu in ga umestili v svoj horoskop. Od 21. do 30. aprila, ko drevo cveti, ko se pomlad in življenje budita v vsej svoji mogočnosti in od 24. oktobra do 11. novembra. Takrat narava odide k počitku in takrat so naši predniki praznovali največji praznik, 1. november.

Zdravilni so tako listi, kot  zelene lupine in okusna jedrca. Oreh obožujejo ljudje in živali. Vitamini b, mangan, baker, magnezij, fosfor, cink...uživanje orehov krepi ne le telo, pač pa tudi duha in strast v ljudeh.

Naša mlada orehova drevesa so letos prvič pokazala malce več nastavkov plodov.

Oreh je enodomna vetrocvetka in na istem drevesu ima tako ženske (čašice) kot moške cvetove (mačice), ki zacvetijo prvi. Iz malih čašic rastejo orehi.

Mimo naših, naravno rastočih orehov, se povzpnem navkreber, čez neokrnjene gozdove in travnike.

Do orehovega nasada. Opazim velike rumene kolobarje odmrle trave.

Pa sem nekako mislila, da orehov pa le ne tretirajo z raznimi insekticidi...Pa jih. Glavni del varstva je namenjen zatiranju raznih bolezni, kot sta orehov ožig in orehova pegavost, 2-3x letno pa škropljenje proti žuželkam, kot so orehov/jabolčni zavijač, murvov kapar, listožeri hroščki, orehova muha.

Zato sem hvaležna za vsak neškropljen oreh, ki ga prinesejo sorodniki in prijatelji, pa čeprav droban in neugleden.

Hvaležna za vsak plod, ki ga poberem s svojega vrta.
In za željo po učenju, ki je vedno prisotna.
In za znanje, ki ga prejemam. Vsako znanje.

Zaradi tega, ker lahko ustvarjam, recikliram...

Kot tole vrečo za rolarsko opremo. Vse gre vanjo, od rolarjev do čelade, ščitnikov, malice, vode...

Za nove pohode, mimo orehov in naprej ...

Srečno :)
Lp,Keltika

Mediteranski kruhki

sem poimenovala kruhke, ki so bili pohrustani prej, preden sem lahko naredila kakšno pošteno fotografijo :)
Sočni in rahli hlebčki, spečeni pod žerjavico v saču ali pa doma v pečici, so odlična popoldanska malica.

Potrebujemo

• 2 rdeči in eno zeleno bio papriko (Hofer jih ima precej ugodno), ki jo zrežemo na koščke in popečemo na olivnem olju
• 8 kolutov sušenih paradižnikov v zeliščnem olju, katere prav tako zrežemo na majhne koščke in stresemo v
• 150 ml vrele vode, ugasnemo plin.  Pustimo jih v vodi, dokler ne pridejo na vrsto. 
• Zamesimo:
• 500g pirine moke stresemo v posodo, dodamo
• majhno žličko zdrobljenega kvasa
• 1 navadni jogurt
• 2 mali žlički soli
• ščep bazilike, rožmarina, origana
• 4 žlice omake iz pelatov
• ter popečeno papriko in vodo s paradižniki

Ugnetemo voljno, mehko testo, če je premokro, dodajamo moko. Pustimo pokrito, da dobro naraste. Potem naredimo majhne hlebčke, jih sploščimo in zložimo na pekač. Pustimo še kakšnih 15 minut vzhajati, potresemo s sirom in spečemo. Naši so se pekli na žerjavici, v saču 20 minut, mislim, da bi v pečici, na 180°C potrebovali isti čas, da dobite mehke, rahle mediteranske kruhke.

Moji domači in gostje so kruhke resnično zmazali kot za stavo, sama jih nisem poskusila, saj še vedno, že 17 dan uživam v tekoči hrani :)

mešan korenčkov sok

Tokratni sok, korenček, pesa, jabolko, regrat, zelena. Kakšen liter in pol na en obrok.

Danes sije sonce.

Danes upanje polni dušo, kot je na stotine drobnih, drobnih pajkcev naselilo prazen panj.

Že res, da je včerajšnja drobna toča povsem pobelila gozdove in travnike, scefrala solato, liste sadnega drevja in rože...

Ampak listki si bodo opomogli. Jabolk bo morda manj in solata bo kasneje. Morda bo vsega manj...
Pa kaj. V vsem preobilju nas narava opominja, da je lahko kaj hitro drugače, da se je včasih temu, kar danes imenujemo revščina, reklo vsakdanjost.

Včasih so se mogli ljudje zanesti na svoje moči in pomoč prijateljev. Danes smo, vsak zase, prepredenimi s strahom za jutrišnji dan. Narazen in ne vidimo mostov.

In sem vesela, ker mi je prijateljica prinesla peso, ker nam je naše zmanjkalo.
In, ker sem dolgo razmišljala, da če sladkor ni v redu, potem tudi smrekovi vršički na sladkorju niso ravno najboljši...pa jih nisem dala v med, dokler jih ni dodobra preizkusila druga prijateljica.
Zdaj se mi smeji, ker se letos tudi naši vršički sončijo v medu, čisto našem medu :)

smrekovi vršički v medu

Kaj bi ljudje drug brez drugega...
Srečno :)
Lp, Keltika

Smokulja

Včasih nas stvari neprijetno presenetijo, tako, da odskočimo korak ali dva nazaj. Včasih zbežimo. Včasih premislimo in se počasi, previdno vrnemo ter soočimo s situacijo. Ker želimo vedeti, kaj se dogaja, kje smo. Včasih pustimo stvari, da gredo svojo pot in se ne ukvarjamo z njimi.

V bistvu je vseeno ali gre za medosebne odnose, za zdravje ali nepredvidene situacije izven našega vpliva. V naši naravi je samoohranitveni nagon, ki nas refleksno umakne. Potem pa se zaradi istega nagona sproži radovednost in želja po prepoznavanju in obvladovanju nastale situcije.

Nas je v zadnjem času presenetilo kar nekaj stvari. Ne le skrb za zdravje. Med drugim tudi mala kača, ki se je ob urejanju njive znašla pod rokami.

Smokuljo večina zamenja za gada. Na prvi pogled tudi mi nismo bili prepričani. Po prvem ekspresnem odskoku stran, smo kačico ujeli v vedro in na palico.

Nismo je preveč vznemirjali, le toliko, da se prepričamo, kaj leze v naši bližini. Modro preverjanje, če lahko povsem brez strahu, sobivamo s tem skrivnostnim bitjem na svojem teritoriju..

smokulja

Pogled v oči nas je pomiril. Smokulja, ki ima, kot večina nestrupenih kač okrogle zenice, od gada   pa jo loči tudi drugačen vzorec kože, spada med gože. Je zelo koristen lovec voluharjev in bramorjev ter pravi mali vrtni varuh.

Vsakdo ima svojo borbo in svoj smisel. Svoje pravice in dolžnosti. Vsakdo želi svoj košček miru.
Da bi smokuljo videli v oči, jo je U. ulovil na palico. Nežno in previdno, da je ne poškoduje.

 Potem smo jo spustili nazaj v travo.

Kača ni žival, ki bi jo nosil po rokah in cartal. Rada ima mir. Čeprav priznam, da so naši kuščarji slepci, ki so čisto domači in se zelo radi nahajajo blizu nas, večkrat deležni radovednih, sprva prestrašenih a nežnih otroških dlani.

Smokulja je drugačna. Ni kuščar, kača je. Prav je, da jo spoznamo in spoštujemo. Ji pustimo živeti.

Nič ni narobe če se prestrašimo, umaknemo in zbežimo.
Pa vendarle, naš najhujši ječar so naše lastne temne misli in strah.

Škoda je, če ne zajamemo sape in se počasi, po korakih soočimo z neznanim. Morda zamujamo priložnost za novo veselje, novo samospoznanje, novo znanje...življenje.
Vem, kako zelo težko je premagati strah. Včasih se zdi povsem nemogoče.

Spet drugič je  pogled v sončen dan
ali cvetove rdečega zelja..

..dovolj, da se nasmehnemo. Saj bo :))
Lp,Keltika

Blitvin zvitek

Čeprav so moji obroki že nekaj dni, razni sadno zelenjavni sokovi, je familijo treba nahranit. Kar je bilo čez zimo zelje, je zdaj blitva. Orjaški listi se šopirijo na njivi in logično je na jedilniku vsaj enkrat tedensko, vedno v novih variantah.

 Blitvin zvitek ali polžek in solata, je zelo preprosto narejeno, pa tako okusno kosilo, da ne veš, ali bi se napokal do nezavesti, ali bi si vseeno prihranil kak kos za večerjo. Tudi hladen je namreč prava eksplozija dobrega okusa :)

Količine zadostujejo za res velik zvitek, ki napolni ves pekač za klasično pečico in dobro nahrani dva odrasla in dva otroka, pa morda ostane še za malico.
Najprej naredimo testo:

• 500 g pirine moke
• 150 g raztopljenega masla
• 2,5 dcl tople vode ( količina vode je vedno odvisna od vrste in starosti moke)
• 3 poravnane čajne žličke soli
• 1 čajno žličko zdrobljenega kvasa
• ugnetemo v mehko testo, pokrijemo in pustimo počivati toliko časa, da napravimo nadev

Za nadev:

• 1,5 kg blitve blanširamo v slani vodi, dobro odcedimo in sesekljamo
• na maslu nežno posteklenimo 3 čebule
• dodamo 5 strokov česna, po minuti, ko česen zadiši, dodamo 
• sesekljano blitvo in dve minuti dušimo.
• Odstavimo z ognja, ohladimo in nato vmešamo še
• 4 ali 5 velikih žlic skute
• solimo po okusu

Testo z rokami oblikujemo v dolg svaljek, ki ga razvaljamo v 20 cm širok in 100 cm dolg trak.
Po sredini testa naložimo nadev. Prekrijemo s testom, z leve in desne.

Zvijemo v polžka. Pod prt, na katerem leži naš zvitek potisnemo desko, na zvitek pa položimo pekač s peki papirjem. Trdno primemo in z lahkoto obrnemo.

Tako smo elegantno spravili zvitek v pekač, da ima ta-lepo stran zgoraj. Lahko ga premažemo z jajcem, vendar je naš Tamlajši še vedno pikast po njih, zato jih v večini receptov izpuščam. Zvitek sem premazala z maslom.

Položimo v ogreto pečico na 180°C in pečemo 40 minut. Vmes odpremo pečico in prelijemo zvitek s sokom, ki se izceja iz njega.

Pa je rekla Najmlajša -  ne bom tega jedla. In je nekaj časa vztrajala samo pri solati. Ampak blitvin zvitek tako mamljivo diši, da je kmalu vse in še...končalo v trebuščku.

Včasih so stvari res videti čudno, neokusno, nenavadno, dokler jih pobliže ne spoznamo. Pa ne le stvari. Pomislim, kolikokrat so se mi na prvi pogled zdeli čudni ravno tisti ljudje, s katerimi sem se kasneje najbolj ujela.

In pomislim, koliko vode mora včasih preteči, preden ugotovim, da se zadeve najbolje izpeljejo, kadar preudarno sledim svojemu notranjemu glasu.

Koliko ovinkov pravzaprav obidem, če od vsega začetka verjamem sebi.

In koliko smeha in veselja več dobim, če nekomplicirajoče uživam v preprostih neumnostih.

Vse lepo :)
Lp,Keltika