Srček v okvirčku

Pravzaprav smo vsi v okvirčku, pa če še tako mislimo, da nismo. Ko sem bila najstnica so mi šli lasje pokonci, če mi je kdo dejal, da smo vsi v nekih okvirjih. Da to ne drži, da jaz nikoli ne bom uokvirjena...
Ampak z leti dozori spoznanje, da si svoboden šele takrat, ko nehaš razmišljati in modrovati o tem.
Da imajo okvirji tisoč oblik in izrazov.
Da je največji okvir lastna glava.

Da si moramo priznati, da smo točno tam, kamor pašemo.
Da dosežemo točno do tja, do kamor si upamo.

In ko se iz naših sprehodov vedno in dosledno vrnemo blatni kot pujski, ker otroci nikakor nočejo korakati po potki mojih okvirjev, ker splezajo po vsakem bregu in lazijo v vsak prepad,

ko opazim grbaste vrbe, obrezane in žalostne, kako se jih nikakor ne da ukrotiti in toliko bolj štrlijo iz okolice, kolikor bolj jih skušaš stlačiti vanjo,

ko vidim zajčka in psičko, kako se ne menita za stereotipe, ampak se veselo podita drug za drugim, iz dneva v dan...

Si mislim, kako dobro je, da so okvirji. V njih se počutimo varno. In domače.
In ko jih naše neugnano srce vedno znova preskakuje, ruši in gradi nove, v nas poraja neomajni občutek svobode.

Z veseljem prijavljam voščilnico na izziv:
* Simon Wednesday Challenge - Have a hart

 Lp,Keltika