Čuden dan

Danes sem službeno trčila v tisto, o čemer sem že enkrat pisala. Človeška razdiralnost je neskončna. Napad kot obramba pa najslabša varinta izbire vedenja. Konec koncev se obrne proti sprožilcu. Včasih se zdi, da je vse brezupno, da nekateri ne bodo nikdar splezali izza svojih okopov. Pa se vendarle, od nekod, vedno pojavi svetloba.

Ko se ti zdi, da je jarek nepremostljiv, pridejo ljudje, ki te ponesejo čez.

In, ker včasih služba res ni samo služba, se dobra izkušnja razlije prek slabe, še tja daleč v noč.
Sploh, ko vidiš, kako se rožice bohotijo v skromnih razmerah med kamni.

Ko te pred hišo pozdravijo žive barve.

In te v skrinji pričaka sladoled iz banane, še lanskega zamrznjenega jagodičevja ter mletega lanenega semena, ki ga je naredil tamlajši sine. Po svoji recepturi.

Menda je veliko sitnih ljudi te dni. Pomaga, če zmoremo videti, kaj je resnično pomembno. Vse ostalo pa naj ostane tam ali se vrne tja, od koder prihaja :)
Še dobro, da imamo svoje srčke, barve in sladoled :))
Lp; Keltika