Pirini slivovi cmoki

Odločitve so vedno težke, če se predolgo odločamo. Dejstvo je, da se od-ločimo, od nečesa ločimo in od nečesa ne. Ker bi radi imeli vse, so odločitve težke.

Če gre za češpljeve cmoke, ni debate. Kadarkoli se odločam, kaj naj skuham in vprašam mala dva, se odločita za cmoke in kakšno dobro juhico.

Jaz pa sem zopet postavljena pred nov izziv - kako narediti slivove cmoke brez jajc. Ker se dogaja, da je Tamlajši ves pikast, kadar uživa jajca.

Pri slivovih cmokih je več prijetnih stvari - so sladki, okrogli, mehki, dišeči in zabavno jih je delati.

Najpomembnejše je, da testo lepo enakomerno razvaljamo, da so potem cmoki enakomerni in je okrog slive votel prostor, ki se med kuhanjem napolni s sladkim sokom.

Po receptu sestre Vendeline. Vedno uspejo. Malce predelan pa izgleda takole:

• 1 kg krompirja skuhamo z olupki, nato olupimo in pretlačimo. Malce posolimo.
• dodamo 10 dag masla ali kokosove maščobe in
• 60 dag pirine moke. Na hitro pregnetemo, da ne postane vodeno, po delih razvaljamo, režemo na kose, položimo na sredino kosa slivo in žličko surovega trsnega sladkorja s cimetom

in to je to. Brez jajc. Sicer lahko dodamo še dve jajci, ampak se je izkazalo, da je to popolna potrata. Z ali brez jajc - okus je božanski. Morda sem dodala malce več maščobe, je pa odvisno tudi od tega, kakšen krompir imate. Kuhamo v slanem kropu 20 minut. Zabelimo s pirinimi drobtinicami (zmeljem pirin Alnaturin prepečenec).

Iz te količine dobimo 21 cmokov. Seveda jih ni nikoli dovolj, tudi če jih naredim iz dveh mas. Saj so mrzli tudi dobri, pa zamrznemo jih lahko :))

Potem pa preostane le še odločitev ali gremo ven, ali ostanemo not' :)

S polnimi trebuščki je najenostavneje na kavču. Ampak fanta kolo zvabi v gozd.

Najmlajša pa se odloči, da greva  za njima.

In reče: ˝mami, lej luknja v nebo!˝

Pa je res. Taka svetlina, kot bi bila neskončna :)

Pravzaprav sploh ni pomembno kako se bomo odločili, pač pa, kaj bomo naredili s svojo izbiro.
Bodo cmoki z jajci ali brez, gremo ven ali ostanemo notri, bomo slikali, rezljali, popravljali traktor ali šivali...

Kakorkoli, če vzamemo za dobro vse, kar nam prinaša naša odločitev, so vsi rezultati zmaga.
Lp,Keltika

Vrtne tablice za sejančke - reciklaža

Prva letošnja semena so posejana. V rastlinjaku. Varaždinsko zelje, ki daje krasne trde glave, cvetača, razne solate, paprika, grah. Za papriko in paradižnik bo čas še 24. in 25.2., po setvenem koledarju. Čisto iskreno, včasih se teh napotkov držimo, včasih pa čas in volja narekujeta drugače. Lansko leto sva s Tamlajšim poskusno sejala in označila zelje, eno je šlo v zemljio na dan za list, drugo pa ne. V bistvu nismo opazili razlike.

Smo pa letos reciklirali rabljene pokrovčke, za tablice z napisi, saj se karton ne obnese najbolje, posebej pa zapravljati za tovrstno plastiko, ni smiselno.

Dež nas je čez vikend ravno toliko zadržal v rastlinjaku, da smo naredili vse, kar smo si zastavili.

Ko pa je posijalo sonce

smo pokukali na plano kot rožce :))

Urejamo okolico, delamo terase....dela, ki jih moramo opraviti, preden sonce osuši in ogreje zemljo toliko, da bomo šli na njive.

Je pa mokra zemlja in toplo sonce že zbudilo tudi prve prave gobice.  Po preučevanju knjig, bi znale biti kukmakove strniščnice. Sicer pa je vseeno, razveseljujejo, ne glede na to, kako jim je ime.

In, če ste, kot jaz, v teh dneh občasno malce sitni, naj vas potolažim, da se približuje mlaj, tretji izmed trinajstih letošnjih. Lahko je torej vpliv lune, lahko pa splošnega družbenega stanja. V vsakem primeru je najbolje sprožiti lastno aktivnost. In sejati. Lahko peteršilj v lonček na oknu, lahko upanje, ideje, razumevanje, spoštovanje, sodelovanje... Sejati vse, kar nam je dala narava in nam hoče vzeti trenutna sedanjost. Imamo roke in srce in četudi je na trenutke svet videti brezizhoden, so prave vrednote zasejane pregloboko, da bi se jih dalo izkoreniniti. Srečno.
Lp, Keltika

Zeljni zvitki

ali bombice ali bombetke, kakorkoli že jih poimenujemo, so predvsem zelo dobre, preproste, sestavine so poceni, videti pa so odlično in privlačno. Pred njimi postrežemo zeljno juhico, poleg njih pa solato. Pa imamo kosilo.

Sestavine za njihovo pripravo imam vedno na dosegu roke. Domačega, belega zelja, na njivi je sicer zmanjkalo, zato sem ga kupila v trgovini, zdaj so prav vse dobro založene s slovenskim zeljem. Sezonska jed, primerna vremenu, super tudi zato, ker pri pripravi, polnjenju in zvijanju lahko sodelujejo majhni otroci. Najmlajša je proti koncu polnjenja in zvijanja bombetk, postala že prava mojstrica.

• Veliko, celo  zeljno glavo položimo v lonec, v katerega smo natočili kakšnih 5 cm vode. Zavremo in kuhamo  20 minut. Zeljno glavo vzamemo ven, malce ohladimo, vodo prihranimo.
• Preštejemo, koliko nas bo jedlo in lakoti primerno izračunamo, koliko bombetk bomo pojedli. Odrasel dečko zmaže štiri ali pet, najmlajša je pojedla eno in pol. Temu primerno, počasi odvijamo liste z zelja in si jih pripravimo, kolikor jih potrebujemo. 
• Za zeljno juhico - ostalo zelje zrežemo v vodo, ki je ostala od kuhanja, ter je dolijemo toliko, da bo zelje pokrito. Dodamo še veliko čebulo in nekaj česna ter en krompir. Kuhamo pol ure, zmešamo s paličnim mešalnikom. Dodamo na kockice narezan krompir in korenček, začimbe, pokuhamo..in juha je gotova. Žal mi je ni uspelo fotografirati, to je ena izmed najbolj zdravih in dobrih, rahlo sladkih juhic, ki prehitro izgine s krožnikov :)

• Lotimo se nadaljne priprave  zeljnih bombetk oziroma zvitkov:
• Naribamo dva krompirja za vsak list,  dodamo
• drobno zrezan sušen paradižnik - po okusu, jaz sem dala 10 paradižnikov. Ker je naš paradižnik že začinjen z zelišči, le teh nisem dodatno dodajala
• dodamo še drobno narezan česen - dala sem celo glavico
• in dve veliki čebuli, ki smo jih sesekljali in zasteklenili na olivnem olju
• vse skupaj premešamo in damo v ogreto pečico, večkrat premešamo in rahlo zapečemo.
• Ko je krompirjeva zmes malce popečena jo vzamemo iz pečice in nadevamo zeljne liste. Zvijemo ter položimo v pomaščen pekač.
• pečemo pokrito 20 minut, nato odkrijemo, po vrhu naložimo sir za siroljubce in bombetke rjavo zapečemo 

Če nimate sušenega paradižnika, lahko eksperimentirate s čim drugim, okusnim sirom, poljubnimi zelišči, ...
Bombetke so lahko veganske ali pa čisto druga skrajnost :), polnilo je  odvisno od okusa.
Da bi le sobota bila polnjena s prijaznostjo :))
Lp,Keltika

Popoldan

med počitnicami, ko je vreme tako mokro in blatno, skoraj nimaš kam drugam kot v rastlinjak, toplice ali muzej. Trgovska središča pri nas odpadejo, saj mladičke komaj spravimo v trgovino :)

Rastlinjak pride na vrsto v soboto, ko bo dan za list in še posebej primeren za sajenje zgodnjega zelja.

Muzej pa...vedno zanimivo.
Odkrivanje in razmišljanje o naši pra preteklosti, nam je izziv in stalnica.  Premalo poznamo, premalo se zavedamo, bogatstva svojih besed, stvaritev in misli, ki so jih davni predniki kot neizbrisen pečat pustili v naših genih.
Mi smo se deževnega počitniškega popoldneva podali v Mestni muzej v Ljubljani. Da si ogledamo naše kolo, najstarejše kolo z osjo na svetu. Iz Ljubljanskega barja.
Pa uradna svetovna zgodovina še vedno govori, da so kolo izumili v Mezopotamiji :)

kolo, 5200 let

Pa ne gre zgolj za to, da si ga ogledamo. Iz teh starih predmetov zavejejo vprašanja in odgovori.

Začutiš, kako minljivo je vse, pa vendar večno. Ista čustva čutimo, z istimi skrbmi se ubadamo... Kaj bomo jedli, kako bomo prišli do tega, kako bomo naredili ono...Ravno tako smo žalostni in veseli, kot so bili 5 ali 10.000 let nazaj. Ali pa 45.000 - kot je star najstarejši obdelan lesen predmet, ki so ga našli pri nas, ost iz tisinega lesa.

Mestni muzej je za otroke pripravil pravo doživetje. Knjižica z nalogami -  mali družinski vodnik - popelje otroke in starše po razstavi Kolo/ Wheel 5200, na zabaven in zanimiv način. Dve uri je za obisk muzeja vsekakor premalo.

Bilo je res luštno. Poleg tega, da smo se spet vprašali, mar je bilo res tako, kot nam skušajo prikazati.

So naše predstave morda podcenjujoče, nerealne...

Tako kot isti trenutek, na istem kraju istočasno - doživljamo različno, tudi preteklost sprejemamo vsak drugače. Nekateri mimobežno, nekateri s čudenjem in spoštovanjem., vmes pa tisoče odtenkov.
Močnejše kot ima drevo korenine, težje pade.

Uganke, ki so videti nerazrešljive, so v resnici lahke, preproste in domače.

Kot KRHKI polžkasti PIŠKOTI, ki se prav tako priležejo v  deževno popoldne.

Najbolj preprosti,

• iz 225 g zmehčanega masla, ki ga umešamo skupaj s
• 110 g surovega trsnega sladkorja
• vanilin sladkorjem in malce ekološke limonine lupinice.
• Dodamo 325 g pirine moke, 
• nato pa razdelimo testo na pol in v eno polovico vsujemo 50 g ali več kakava.
• Pregnetemo vsako polovico posebej,
• razvaljamo na peki papirju,
• nato položimo eno na drugo, zvijemo v rulado in damo v hladilnik za eno uro.
• Potem narežemo na tanke rezine, pečemo na 180°C , 20 do 25 minut (zelo odvisno od pečice)
• Pazimo, da se ne dotikajo, ker precej narastejo. 

Pustimo na pekaču, da se malce ohladijo.
Prastara varianta maslenih piškotkov, po ideji neke luštne knjige o peki. Povsem isto, pa vendar drugače.

Ob partiji šaha in čaju. Utrjujemo svoje korenine.

Vse lepo,
Lp,Keltika

Prebuja se čemaž,...

Valentin ima ključ od korenin. In čeprav veliko Slovencev  omaluvažujoče govori o tem prazniku, se narava ravna po svoje. Naši predniki, ki so dneve preživljali na tej zemlji in praznike prilagajali značilnostim letnih časov, so videli koreninice, ki se prebujajo. Videli so spremembe in jih pravljično opisovali. Nič drugače kot danes. Le, da danes ne vidimo sprememb v naravi, pač pa  velikokrat le v izložbah. In prazniki so pač prilagojeni temu, kar vidimo in želimo mi.

prvi gozdni škratek

Ta praznik je bil nekoč več, kot le dan zaljubljencev, bil je prastaro praznovanje zmage pomladi in boga Kresnika nad Velesom - ki je bil, še preden so njegovo ime pokrščanili v Valentina, bog podzemlja in je imel oblast nad koreninami...Praznik so naši predniki praznovali davno pred začetkom krščanstva in je v Ameriko odšel z evropskimi izseljenci. Praznik, ki mi je kot tak, všeč. Zato, ker je trden. Drži že tisočletja. Veles se je spet umaknil. Korenine se prebujajo.

Pomlad, ljubezen, svetloba je vse naokrog.  Prav tako kot brezup, slaba volja, gubice, ki nastanejo od zaskrbljenosti...
Saj vem, da so velikokrat krivi drugi....
Ampak naša je odgovornost kako se bomo odzvali, kaj bomo izbrali. Globino gubic težko izbiramo, lokacija in količina  pa je precej odvisna od tega ali se veliko smejimo ali jezimo.

Meni se ob smehu čelo zjasni, ob slabi volji pa zgrbanči...

In kako se mi je zjasnilo, ko smo našli prve letošnje poganjke čemaža :))

čemaž

Prebuja se,

nekaj se ga že da nabrati, čeprav raje počakajmo, da čisto zraste - lažje vidimo njegove značilnosti in ga težje zamenjamo.  Da nas bo razstrupil, očistil, razkužil, spodbudil in okrepčal :))

Prebuja se tudi korenje, pesa in koleraba v zasipnicah, njihovi mladi listki pa so dragocen vir vitaminov.

zasipnica

Prebujajo se potoki in reke, ki so polni vode, deroči in glasni, namakajo zemljo in prožijo plazove.

Prebuja se delovna vnema. Prvi sončni žarki, ki dišijo po pomladi.

Prebujajo se naši kuščarji, ki smo jim pobrali skoraj vse seno s senene kopice, pod katero so čakali pomlad.

zelenec

In malo se vmes prebujajo še ustvarjalne ideje.

drobižnica

Takšne in drugačne.

pleteno krilce

O tem, kako so noči vedno prekratke in prebujanje zgodaj zgodaj.. pa bi lahko večina nas napisala roman :)
Mirno prebujanje želim.
Lp,Keltika

Nič posebnega

....se ni zgodilo. Nič posebnega se ne dogaja. Dnevi tečejo mirno, vsi smo tu, streho imamo in drva tudi. Nismo lačni.
Srečam drago mi prijateljico, spet v črnini.., pa ni še minilo dosti lun...včasih so vse besede preveč.

In se zavem, kako dobro je, kadar slišim v odgovor na 'kako si kaj' - nič posebnega...
Kako v trenutku se stvari spreminjajo in nas postavljajo pred nove in nove ovire.

Kako je dobro, da sva z Najmlajšo naredili male srčke, za male prijateljice. Srčke, ki niso nič posebnega.

Ki so šli z menoj v službo, za mušter. In se spotoma nasmehnili v sivino dne.

Tega dne, ki ni bil nič posebnega, a so ga kot puščice zbodli trenutki zavedanja.

In sem  si vzela čas. Da prediham misli.
Tako sem našla prve rožice.

Nič posebnega, le telohe...

...in zvončke.

In,  ko mi je kolegica prinesla košček presne tortice, čaj in pomaranče in druga čisto posebno krilo, se je dan, ki ni bil nič posebnega, začel počasi zavedati, kako dragocen je...
In ko so srčki prevzeli tudi moje v službi in so zasijali v svoji preprostosti

sem čisto zares dojela, kako srečna besedna zveza je - nič posebnega.
Včasih pa se mi je zdela zgolj puhla fraza.
Naj bo jutrišnji dan nič posebnega, naj bo potovanje v skrivnosti vsakdanjosti brez sivine in črnine, polno srčkov.
Lp, Keltika