ponedeljek, 21. december 2015

Volnena vila in voščilnice

Malo sem se se igrala z volno. Te male vile so mi tako všeč. Ta je narejena iz volne za polstenje, ki ni najboljša za takšno ustvarjanje, saj se lažje in lepše dela iz česane volne, tako, da sem spet našla nekaj, kar bi bilo treba imet :))


In še vedno smo pri voščilnicah,


lovim zadnje trenutke,


tako, da bodo šle lepe želje na pot zadnji dan, tik preden se pošta zapre :)))


Vse lepo želim, v tem prazničnem tednu.
Lp, Keltika


petek, 18. december 2015

Nekaj voščilnic

Je pa le nastalo :) Počasi se tudi mene loteva decembersko vzdušje in medtem, ko eni že pošiljajo, pri nas nastajajo novoletne voščilnice.



Cel kupček različnih,


nekaj mojih, nekaj izpod otroških rok,


vseh barv,


in v obliki koledarčkov za na steno


 različnih tehnik


 pa tudi za kakšno drugo priložnost.



Vse naokrog pa toliko lepih voščilnic, da je človek kar zmeden.  Bolj okrašene, manj okrašene, te barve, one barve, take šablonce, tiste štampiljke, pa kaj vse bi bilo fajn še dokupit....idej polna glava, da sploh ne najdem ene, ki bi jo uresničila. Neverjetno ustvarjalen je naš svet, v vsej tej poplavi slabih novic s strani medijev, je naša ustvarjalna energija pravo sonce!
Drage moje ustvarjalke in ustvarjalci, mi držimo svet v ravnovesju, vam povem :)
In edino, kar se na dolgi rok, zaradi zdravja in veselja, res splača pogledat, so blogi naših ustvarjalk in ustvarjalcev, tako kuharskih, kot papirčkastih, nakitkarskih, nitkastih...
Da bi še dolgo krožila ta pozitiva med nami :)
Lp,Keltika

četrtek, 10. december 2015

Kljub temu

da se sredi najlepših trenutkov priplazijo najbolj grde stvari in se med množico prijaznih ljudi pritihotapijo nizkotni podleži, ki ti zamajejo ne samo trenutek, pač pa kar nekaj dni..
..kljub temu verjamem, da se splača biti dober, ker se od živega, čutečega srca vsako zlobno dejanje odbije in se dvakrat močneje vrne tistemu, ki ga je zadal...
...kljub temu verjamem, da ima vse nek dragocen pomen, ki ga slej ko prej vidiš, če le pustiš srce odprto.

Kljub temu, da se zdi, kot, da je ves svet mrzel in hladen, so okrog nas ljudje, ki jim ni vseeno, ki znajo objet, darovat.
Ki so tiho, nežno prijazni, vedno tu, samo po sebi umevni.
Ki dajejo brezpogojno in iskreno.
Samo zato, ker nas imajo radi, take, kot smo.

In mi jih, če odpremo oči, vidimo šele takrat, ko smo čisto, čisto na tleh.


Vidimo, kako nežno in čvrsto smo povezani med seboj,


 kako vsako naše občutenje vpliva na ves krog.


In kako lahko s preprostimi, samoumevnimi dragocenostmi spletemo čudovit praznik.


Naš venček je letos iz vej vajgelije, ki jo je bilo treba obrezat in delčkov stare posteljnine. Iz stvari, ki so vsak dan ob nas, neopazne, dokler se jih ne dotaknemo in jim posvetimo malce pozornosti.


Morda pa zato, priletijo boleče puščice. Zgolj zato, da vidimo, kaj nas pravzaprav dela ljudi.
In kje se konča ali začne, vrednost našega življenja.
Ker končno vidimo, zveste, samoumevne ljudi, ki stopajo poleg nas.
In se zavemo, da imamo nekaj, česar nam ne more nihče vzeti.
Svobodno odločitev, da smo dobri. V nasprotju z apatičnostjo praznega prepuščanja, ki ruši in uničuje.


Naj bodo barve, kljub temu, da jih na prvi pogled ni videti okrog nas.


In je nastala še ena, preprosta, nepodložena torba, z dvema žepoma zadaj in magnetkom za zapiranje.


Ker kljub vsemu, je vsak dan  rojstvo in upanje.


In z velikim veseljem izdelam voščilnico novemu življenju.


Odločajmo se za dobro, kljub vsemu...
Lp,Keltika

četrtek, 03. december 2015

Trenutki

Tisti majhni moji trenutki, ko si rečem, pa kaj je z mano, da še nimam adventnega venčka in namiznega aranžmaja in lučk okrog hiše...Potopljena v večnost trenutka, mi uide predvidljivost koledarskega časa.

Še me  tople barve prepričujejo, da ni čas za počitek,


še okrog mene zori


in brsti.


In se dogaja življenje v nešteto zgodbah.


Da se vprašam, mar je res narava tista, ki mi ne pusti v zavetje zime ali morda strah, ki se, zasejan v eter, pripihne vame?
In kliče po življenju, po budnosti, po aktiviranju,


kot bi se z vsemi močmi branila pred spanjem, počitkom, lenobnostjo praznikov.
Predalčke adventnega koledarja itak odpiram vsak dan v letu


in vsebina se včasih popolnoma razlikuje od pričakovanega.


A ta hip mi izpod rok prihajajo barve


in novoletne voščilnice me komaj prepričajo v malce umirjenosti..


Moi me osvojila z barvo pistacije, Marinine prekrasne smrečice sem odtisnila najprej z eno, nato drugo distress blazinico, pobarvala z belo tempero in poudarila z bleščicami, postavila pred njih Tininega jelenčka in odtisnila še Marinin napis. Voščilnico lepim k
 Maveluju, na razstavo naših mojstrovin, morda jo še ujamem za rep :)
In pravzaprav se mi nikamor ne mudi. Ko pride moj advent, bom že vedela :)
Lp, Keltika

petek, 27. november 2015

Reciklirana torba, voščilnice...

V tem čarobnem miru, tej majhni oazi zelenja, lahko čisto tiho sedem


in se zahvaljujem.


Za ustvarjalnost, ki dela svet lepši,


za mirna tla in vsakdanje zvoke. Za možnost imeti razmetano mizo, s štirideset let starim prtičkom, ki ga je Najmlajša zaplenila babici in ji je tako zelo všeč,


za prijazne roke, ki mi prinesejo stare kavbojke, da jih recikliram v torbe,


za veselje, ki ga otroci najdejo v ustvarjanju,


in za domišljijo, ki iz običajnega naredi pravljico.


Bodite v miru,
Lp, Keltika

četrtek, 26. november 2015

Majhna zima

Jutro nas je pričakalo s čisto majhno zimo.


Majhne ledene svečke,


majhne snežinke,


majhni trenutki



za veliko veselja.


 In za zimski navdih :)
Tinina hiška, akrilne barve za ozadje, strukturna pasta, Tinina šablona za sneg in Tinina štampiljka za napis.


Voščilnico prijavljam v
CRAFT-alnico: Izziv# 148 - zimska scena 
My time to Craft: Challenge 309 - Let it snow
C.R.A.F.T.Challenge 339 - Winter
Galerijo Najlepšega para - november

Lp,Keltika

torek, 24. november 2015

Prva praznična voščilnica

Čeprav sem že nekaj časa razmišljala, da bi bilo dobro narest kakšno novoletno voščilnico, je prva nastala šele zdaj.


Saj smo še nekaj dni nazaj, z otroki sadili jablane


in je bila zemlja suha in topla


da je bilo prijetno, dotikati se je z rokami.


Vse pride ob svojem času. In šele prvi sneg me je prepričal, da se bliža zima,


da prihaja čas, ko bomo več v hiši


in več časa namenili igranju

 
in ustvarjanju.
Prva letošnja zimska voščilnica je v celoti narejena iz izdelkov Najlepšega para. Nepogrešljivi pravokotniki s šivi, meni ljuba šablonca pika pri piki, simpatični gumbki in čudovit napis sreča.
Napis sem naredila dvojni, najprej je bil bel, ker pa je preveč sijal ven, sem izrezala še enega iz paus papirja in ga nalepila čez.
Prijavljam jo k Najlepšemu paru, v galerijo meseca novembra.


Lp, Keltika