ponedeljek, 22. avgust 2016

Vse sorte in voščilnici

Gledam svoje fotografije in vidim, da se to poletje samo potepamo :) Pridemo domov, delamo s polno paro, uredimo njivce in travnike, potem pa jo spet ucvremo na kakšen izlet. Vse lepo in prav, ampak ugotavljam, da tiste trenutke, ko je gruntek najlepši, urejen in upedenan zamudim...


Kakšno bogatstvo imam. Oči, da vidijo, roke, da pobožajo, misli da me ponesejo in noge, da me prenašajo.


Mar ni zanimivo. Dvatisočletni zidovi še nosijo zvoke krutih gladiatorskih predstav, navdušeni gledalci še donijo skozi oboke. Smo kaj drugačni? So dnevnik in pretresljivi posnetki kaj drugega? Da nas zamoti, nasiti našo krutost in pomiri našo vest s tem, da ponavljamo kako je grozno...
Da postajamo vse bolj in bolj omamljeni.
Od elektronskih naprav,
od številnih pravih resnic,
od sladkorja
in rezultatov.

Da verjamemo, da so za vse krivi starši, ki se premalo ukvarjajo z otroki.
Kljub temu, da se tisočletja ni nihče toliko ukvarjal z njimi.
Pa so vseeno imeli ustvarjalnost, domišljijo, tovariško solidarnost.

Ker so imeli čas zase, ker jim je bilo lahko dolgčas,  ker so bili zunaj, v soncu in dežju.


Ker so se družili, prepirali, stepli in objeli.


Ker njihova življenja niso bila natrpana z didaktičnimi in nedidaktičnimi igračami.
In pametnimi telefoni.


Ampak mi smo se ujeli.
Udobje nas drži v pajčevini.
In strah nam ne pusti, da se iztrgamo.


Pristajamo na vse ponujene teorije in kažemo s prstom drug na drugega.
Lažno varni samo zato, ker smo prepričani, da smo mi okej in da so krivi drugi.
Namesto, da bi tiho sedli med trte in opazovali naravo.


Pobrkljali po sebi,
po dišeči zemlji,
vzgojili svoje sadike in semena,


delili in se učili drug od drugega.


Opazili in pohvalili.


Ker je vse več rok, ki izdelujejo lepe stvari, ki jih potrebuje naša duša.
Kot ta 17-letna mladenka pred pulsko areno, ki vse dopoldneve ustvarja umetnine iz voska.


Ker je tako dobro, ko kdo opazi tvoj trud in te pohvali.
Namesto prepovedi, bi mogli imeti zapovedi.
Opazi.
Poslušaj.
Nasmehni se.
Zaupaj.
Pohvali.
Bodi iskren.
Spoštuj.
.
.
.
Ustvarjaj :)


Voščilnici, ki ju predstavljam tokrat, sta tako različni, kot obdobji življenja, ki ju praznujeta slavljenca.
Meni sta obe všeč.


Obe voščilnici in obe obdobji.


Sem pa odkrila, da mi je črna osnova izredno fajn.


Ker sem jo okrasila z vseh strani in v notranjosti, nikakor ne deluje žalostno.


Še eno zapoved bi mogla dodat k spisku -
Imejte se lepo :)
Srečno, Keltika

15 komentarjev:

  1. Draga Keltika, hvala za tvoje misli in čudovite fotke. Kako prav imaš!
    Voščilnici sta obe čudoviti in izdelani za čudovita mejnika v življenju. Tudi sama sem pogruntala, da črna osnova ne deluje žalno, pač pa povdari pisano ozadje. :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Krasen zapis, ki nam znova da misliti in fotke, ki ponesejo v en drug svet. Ravno tisti, kjer ni novodobnih zameglitev, kjer je lahko človek eno z naravo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Juhej, s tole objavo si mi polepšala dan. Toliko resnic in modrosti je v njej.....
    Da se potepate je čisto OK, da doma postorite kar je potrebno je tudi OK in da pri vsem skupaj še neizmerno uživate v svojem raju pa je neprecenljivo. In poleg vsega še ustvarjaš ..... Obe voščilnici sta čudoviti, črna osnova pa je všeč tudi meni, ker dopušča toliko različnih možnosti. Imej se lepo tudi ti!

    OdgovoriIzbriši
  4. Res moder zapis in tako zelo resničen... dnevi pa se vrtijo v krogu vdih izdih...dan je prekratek za vse, kar bi človek postoril, naredil. Za lepo besedo, objem, poljub, klic pa se zmerja najde čas... Krasno si ustvarjala in tudi ti se imej lepo <3

    OdgovoriIzbriši
  5. Čudovita objava polna resničnih zapisov. Prekrasne fotografije in lepi voščilnici si naredila.

    OdgovoriIzbriši
  6. Čudovita objava. In spet si totalno zadela bistvo! Hvala, ker deliš svoje misli z nami. Voščilnica sta krasni, vsaka na svoj način in tako je prav, ker sta prejemnika edinstvena.

    p.s. Upam, da nam vendarle uspe kmalu realizirat obisk vašega grunteka.

    OdgovoriIzbriši
  7. Obisk tvojega bloga je kratek skok v drug svet :) Deluje pomirjujoče in navdaja z upanjem. Čudoviti voščilnici.

    OdgovoriIzbriši
  8. ja res si lepo zapisala.....
    vsec mi je tisto ko se nismo imeli pametne telefone:)))
    lepe fotke in lepe voscilnice:))

    OdgovoriIzbriši
  9. Zelo lep zapis, ki res da misliti.. pospremljeno s čudovitimi fotografijami.. Krasni voščilnici si naredila!

    OdgovoriIzbriši
  10. Mateja, čudovit je tvoj zapis, te kar ponese v razmišljanje.
    Voščilnici sta krasni, vsaka po svoje se bo dotaknila prejemnika. Lp

    OdgovoriIzbriši
  11. Res si lepo zapisala in obogatila s fotografijami.

    OdgovoriIzbriši
  12. Kako lepo se je ustaviti na tvojem blogu....pri vas je vse tako čarobno. Še izlet napravite čaroben, saj ga gledate res z drugimi očmi.
    Voščilnici sta pa prelepi.....kje najdeš čas za res prelepo ustvarjanje.

    OdgovoriIzbriši
  13. krasno si tole zapisala, čisto drug svet je pri tebi ... in hvala, ker lahko še mi uživamo v njem! krasni voščilnici, tako različni!

    OdgovoriIzbriši
  14. Tudi mi smo si letos ogledali areno. Tvoje zapise je lepo prebirati, fotografije pa dajo še tisto piko na i. Voščilnici sta čudoviti. Imej se lepo, tudi ti.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar. Kot bi posijal sonček :)