ponedeljek, 24. november 2014

Dobro jutro sonček

 ga iščem zjutraj, tam zadaj za meglo.


Ne pokuka skozi oblake, sem pa zato v teh dneh srečala toliko sončnih, pozitivnih ljudi.
Na prvem mestu so itak otroci.


Mali in veliki, naporni in zahtevni, polni idej in veselja,  učitelji življenja.
Sadili smo sadna drevesa, pekli kruhke, streljali z lokom, ustvarjali iz papirja, jahali konja, luščili česen za saditev... Zemlja je bila mrzla in mokra in nekatere ročice so se je sprva bale dotakniti. Potem pa so premagale zavore, tapkale po zemlji, se je dotikale, delale, se umazale in uživale.


Kje je tista meja, ko prestopimo svoje otroštvo, ko se ne znamo več veseliti vsakdanjih majhnih dogodkov? Včasih sem mislila, da se to zgodi vsem, ko enkrat odrastejo. Danes se mi zdi, da to nima veze z leti in težkimi izkušnjami.

Ko pa dnevi odtekajo in misel že hoče slediti meglenemu pršenju, ko me hoče ujeti mirujoči vrtinec..., spet najdem sonce.
Tokrat čisto pravo, rumeno sonce, ki je pozdravilo ljubitelje Bosanskih planinskih konj, ki smo se zopet dobili in uživali znanje našega Borisa.


Na planoti, stran od naglice in hrupa.


Pomislim - kako lepa je naša domovina. Kako mirna in topla. In koliko prenapetih, praznih glav baranta z njo.


Kako daleč gre pogled, ki išče izgubljeni dom.


Kako največ topline in dobrote raste tam, kjer je bila najbolj poteptana.


In kako leta in izkušnje ne morejo ugasniti otroškega žara v očeh, če sprejmemo, da je to kar se nam zgodi, prav res edino kar se je zgodilo.
Najdemo veselje v tem, kar imamo in ne iščemo brezupno nečesa, kar bi morda lahko imeli.
Samo sprejemanje nam daje moč za spremembe.


Na včerajšnji dan, pred skoraj sto leti je srčni general tvegal za svojo domovino.
Nemogoče se je zavedati, kakšna sreča je, imeti domovino.
Nemogoče, dokler toliko energije izgubljamo v dokazovanju proti, namesto delovanju za.

In se spet odločimo za. Za preproste stvari, ki dajejo smisel.
Posadimo veliko njivo ptujskega česna.


Zato, da ne bo zemlja prazna čez zimo.
Zato, ker česen v sebi nosi esenco toplega, suhega, sončnega. Vzhodna medicina energijo česna opisuje kot toplo, s svojim delovanjem odpravlja vlago in krepi vitalno energijo, odpravlja občutke strahu, skrbi, jeze, pohlepa ali žalosti. Da o bakterijah sploh ne govorim :)


In, ko zakopljem roke med suhe, tople česnove stroke, me prime dobra volja. Na, koliko sonca imam v rokah :))
Lp,Keltika

14 komentarjev:

  1. Divan post i divno razmišljanje... Beli luk u ruci je sjajan, energičan prizor..

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvaležna sem za vsak tvoj post, ki ga objaviš, da ga lahko pogledam in preberem, ker mi dajo misliti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Lepo,lepo fotografije in komentarji.
    Tudi jaz moram še česen posadit čeprav na našem vrtu ne uspeva prav dobro.

    OdgovoriIzbriši
  4. Prav razvajaš nas s svojimi zapisi in fotografijami :)
    Obešanka kar privabi nasmeh na obraz in sonce v srce.
    Uh, kakšen pridelek česna se vam obeta.

    OdgovoriIzbriši
  5. ... in to je to... včasih se kar malo izgubimo in se spet najdemo...krasen zapis in seveda fotografije :-)

    OdgovoriIzbriši
  6. krasni zapisi in fotografije, obešanka super izgleda. si me pa vzpodbudila k setvi česna, čeprav nimam ptujskega oz. ne vem ali je. kupila sem ga kot slovenski bio česen. bo šel vseeno v gredo.
    lp

    OdgovoriIzbriši
  7. Res čudovit blog, imaš dar tako za fotografiranje kot za pisanje. Moram pohvalit, da znaš fotografirati otroke in ohraniti njihovo zasebnost. Te slike naredijo blog malce bolj oseben a še vedno zakrit.

    Veliko sonca znaš pričarat, ne glede na vreme.

    OdgovoriIzbriši
  8. Tvoji zapisi so res nekaj pozitivno zanimivega, prav tako fotografije ... se pa ob vsaki tvoji objavi sprašjem kje se nahaja ta lušten kotiček, ki ste ga vzeli za svojega ... bolj in bolj se mi dozdeva, da bi bil lahko v moji bližini ;o)

    OdgovoriIzbriši
  9. Draga Keltika, ti nosiš sonce v sebi in ga s svojo energijo, veseljem in krasnimi zapisi daješ še nam. :-) Na tisto o praznih glavah, ki barantajo z nečim tako dragocenim, kot je domovina, sama poskušam čim manj misliti.

    OdgovoriIzbriši
  10. O kako lepa pot nazaj k sebi
    ja ko se že skoraj izgubimo se v daljavi najdemo znova in znova
    ptujski česen je pa najboljši
    lep teden
    pozdravček Tamara
    in hvala za tvoj obisk

    OdgovoriIzbriši
  11. Kako lepo znas vihteti besede in cloveku prblizati naravo takole preko krasnih fotografij. Naj vam tako ali drugace na veliko sije sonce.

    OdgovoriIzbriši
  12. Če bi bila bliže, bi ti pomagala tiščati roke v tople česnove stroke in jih polagati v zemljo, ter jim šepetati rastite :o)

    Vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. O, lepo slišat, saj čisto iskreno, je bil kar zalogaj. :) Hvala.

      Izbriši
  13. oooo kolk si lepo zapisal :))) ja res imamo sreco da imamo domovino:))) in njive in sonce in.....še in še..... :)))

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar. Kot bi posijal sonček :)