ponedeljek, 28. julij 2014

Polnjena paprika - zelenjavna, brez jajc

Dolga, dolga leta smo pri nas jedli klasično zelenjavno varianto in marsikdo jo je poskusil ter ugotavljal, da je odlična, čeprav brez mesa. Odkar je Tamlajši po uživanju jajc dobil pikice, delam papriko brez jajc.


Malce bolj previdna sem pri jemanju kuhane paprike iz lonca, ker masa ni tako kompaktna, drugih razlik ni.

Kljub temu, da so mi te oznake nekako tuje, pa morda komu olajšam iskanje, če zapišem da je to, glede na sestavine, veganska polnjena paprika. Recept za presno polnjeno papriko, ki je ob tem vzporedno na mizi, zapišem v naslednji objavi :)


Za to odlično, praktično kosilo sem porabila

Za omako
  •  1 steklenico bio pasiranega paradižnika, v letih boljše letine domačega paradižnika pa 10 mehkih, skuhanih in spasiranih paradižnikov
  • v 10 litrski lonec sem nato dolila še vode, tako da je bilo paradižnikaste tekočine malce čez polovico
  • dodala 5 narezanih krompirjev ( jed, zgoščena s krompirjem, česnom in čebulo je okusna in bolj zdrava od prežganj in podmetov iz moke)
  • 3 čebule
  • glavico česna
  • in skuhala ter do gladkega zmešala s paličnim mešalnikom. Malce solila. Do konca  jed običajno solim na koncu kuhanja, saj tako hrana, soljena s Piransko soljo, dobi bolj poln okus in  sol ohrani več pomembnih mineralov.


Paprike
  • 10  paprik, ki sem jim odrezala klobučke, odstranila semena in klobučke prihranila za pokrovčke
  • v vsako papriko gre približno 10 dag mase, zato sem pripravila kar precej nadeva
  • 15 dag riža sem napol skuhala
  • zelenjavo - cvetačko, zelje, bučke, brokoli sem narezala na majhne koščke, skoraj v velikosti riža, (to je zelo pomembno pri majhnih otrocih, ki zlasti bučk običajno ne prenašajo v večjih kockah) :)
  • dodala sem 3 velike, sesekljane in na olivnem olju prepražene čebule
  • celo glavico sesekljanega česna
  • šopek sesekljanega peteršilja
  • 3 velike žlice pirinega zdroba (lahko pa uporabite koruzni zdrob, če se izogibate glutenu)
  • sol in žličko sladke paprike
  • Maso dobro premešamo in tesno nadevamo paprike. Zapremo s pokrovčki in položimo v lonec z omako.
  • Kuhamo vsaj uro in pol, da se okusi fino premešajo.


Če nadev ostane, lahko naslednji dan dodamo zelenjavo, moko in jajca če nam tako odgovarja, ter spečemo odlične polpete. Riž se bo tudi med praženjem skuhal do konca.

Pri 'filani papriki' mi je zanimivo, kako se s starostjo naših otrok, povečuje količina oblekic, kože oziroma paprik, ki jih pojedo. Sprva jedo samo nadev in omako, papriko pa jaz, potem počasi prenesejo malce paprike in pri nekako desetih letih, pojedo nadev z vso papriko vred :))

Mislim, da se v tem času ne razvije ljubezen do kuhanih paprik, pač pa počasi zori spoštovanje in odgovornost do hrane in tistega, ki jo pripravlja.
Odgovornost, za katero smo v prvi vrsti odgovorni starši. Če se kdaj vprašamo, kje naj začnem, da bo moj otrok jedel več sadja, je najbrž v večini primerov edini odgovor - pri sebi.
Sveta ni treba obrniti na glavo, da bi bil obrnjen, tako, kot bi radi :)


Naša mularija se uči z zgledom, pa naj je to še tako težko opaziti. Četudi mislimo, da se jih nič ne prime, v pravih trenutkih pokažejo svoje pridobljene navade. Tako, kot gre pri nas lahko del družine popolnoma brez skrbi od doma za 10 dni, saj Tavečji z veseljem in odgovorno poskrbi za gruntek in živali, kljub temu, da ni videti, da bi imel kakšno veliko navdušenje nad kmetovanjem :))

Nekoč, ko jim navade družine postanejo pretesne in odidejo na svoje, postavijo svoja merila in pravila. Na osnovi trdnih in varnih izhodišč, ki so smerokaz za vse življenje.

Vendar, kot naš gožek Jožek, ki je zamenjal pretesno obleko in pustil svojo premajhno kožo v okras,

stara goževa koža po levitvi

tisto, kar je notri, najgloblje v nas, tihe vrednote, ki se oglašajo kot vest in orodje po katerem merimo svet -  ostane isto.


Lp, Keltika

petek, 25. julij 2014

Z morja

smo se vrnili dobre volje, ker smo se imeli tokrat tako lepo :) Ampak to je podobno, kot s priljubljeno, dobro hrano, vedno kadar jo jemo pravimo, mmm, danes je še boljša kot zadnjič :))


Vreme podobno, kot doma, nekaj vmes med vsem kar je možno :)) Dogodivščine vedno drugačne.


Priložnosti za ustvarjanje in spletanje nitk, kolikor hočeš :)
Prepletali smo pisane elastike v mavrične gumijaste zapestnice,


iz klobčičev bombažnih trakov, ki mi jih je prijazno podarila Anja, sem nakvačkala torbo z imenom Anja :),


spletali smo krasna prijateljstva in nabirali nove ideje,
zelo malo fotografirali ali telefonirali in večino časa posvetili drug drugemu.


Pozdravljeni :))
Lp, Keltika

sreda, 09. julij 2014

Oddih

Kako lepa beseda. Oddih. Greš na oddih. Na veliko načinov sem jo premetavala po mislih. Greš nekam, kjer dihaš stran od vsega. Od dihaš :)

Marsikdo, ki pride k nam pravi, vam pa ni treba nikamor hodit, ko imate tu tak mir.


Morda pa ravno zato, da gremo med ljudi, v vrvež, v civilizacijo :))
Za nekaj dni od dela, ki ga hitro najdemo, če je vreme preslabo za na njivo ali travnik.


Da pustimo našo zelenjavo, živali in rože,


v oskrbi našega Tavečjega.
In se za nekaj časa brezskrbno, kot metuljčki


prestavimo v staro obmorsko mesto.


Uživajte tudi vi :)


Srečno,
lp,Keltika

nedelja, 06. julij 2014

Presne metine čokokocke

Vsake toliko pride priložnost za presne sladice ali pa nas kar tako, prime želja po sladkarijah, takih z bolj polnim okusom. Da so bolj zdrave niti ne bi mogla reči, saj toliko oreškov na kupu tudi ni lahek zalogaj za telesce :)
Morda je za odtenek res bolj zdravo od podobnih pečenih zadevic, vsekakor pa je okus naddober in čisto drugačen.

Metine čokokocke  so ena izmed presnih sladic, ki me je popolnoma raznežila, tako z izgledom, kot s svojim božanskim okusom. Ne moreš verjet, dokler ne probaš :)


Originalni recept lahko najdete na Bio&bio. Malenkost predelan pa je nastal v naši kuhinji.

Za spodnjo plast potrebujemo
  • 2 skodelici indijskih oreškov, ki jih zmeljemo
  • 1 skodelico lešnikov, ki jih prav tako zmeljemo
  • 1/2 skodelice presnega kakava v prahu
  • 1/2 žličke vanilije v prahu
  • 1/2 skodelice presnega agavinega sirupa
  • 1 žličko cimeta
  • 1 žličko piranske soli
  • 2 žlički mletega sezama
  • 2 žlici limoninega soka
  • 1 skodelico grobo sesekljanih orehov
  • 1/2 skodelice vode
  • Vse skupaj z lopatko zmešamo v kompaktno maso,
  •  razporedimo in pogladimo na peki papir, 1 cm debelo in damo za 12 ur v dehidrator, najbolje čez noč ( baje se da posušiti tudi v pečici, na 50°C, s priprtimi vratci - sama še nisem poskusila) 
  • Čokoladni 'biskvit', ki smo ga dobili, po 12 urah prestavimo na pladenj in gremo na naslednjo plast.
Metina plast
  • 1,5 skodelice indijskih oreškov, ki smo jih prej pol ure namakali, zmeljemo, nato
  • dodamo 3/4 skodelice na rahli temp. raztopljenega presnega kakavovega masla
  • 1/4 skodelice agavinega sirupa
  • 1 žlico limoninega soka
  • 1 skodelico svežih, lepo dišečih metinih lističev.
  • V mešalniku vse skupaj zmeljemo v gladko kremo in prelijemo po presnem čokoladnem 'biskvitu'.
  • Damo v skrinjo za toliko časa, dokler delamo zadnjo plast
Čokoladni preliv
  • 1 skodelico indijskih oreškov, ki smo jih prej pol ure namakali, zmeljemo, nato
  • dodamo 3/4 skodelice raztopljenega kakavovega masla
  • 1/4 skodelice presnega kakava v prahu
  • 1/4 skodelice presnega agavinega sirupa
  • 1 žlico limoninega soka
  • malce soli
  • malce vanilije v prahu.
  • V posodici mešamo, a ne na ognju, masa se gladko zmeša v tekočo čokolado, ki jo prelijemo po metini plasti sladice.
  • Postavimo v hladilnik za kakšno uro in nato narežemo na kocke.


Malce več dela a rezultat je vrhunski.


Če se lotite recepta se držite presnih sestavin, saj so lažje prebavljive kot toplotno obdelane. Metine čokokocke so že presne, precej težka zadeva :)


Koristno je, če se po tej sladici lotite kakšnega fizičnega dela, teka ali hoje v hrib, Energije vam ne bo kaj hitro zmanjkalo :)
Mi jo v teh dneh potrebujemo za košnjo, grabljenje in spravljanje sena. Sproti dokončujemo novi senikec in tlačimo vanj dišeče seno.


Naši travniki so še polni čebel, medtem ko je naokrog vse pokošeno. Nikamor se ne mudi. Mladi srnjaček, ki ga je mama brez strahu puščala v naši visoki travi, zdaj veselo skaklja, medtem, ko je znanec letos obkosil kar dva bambija. Kosimo počasi, en del za drugim.


Trava je polna kobilic. Tamlajši jih rešuje iz senika, čeprav same prav dobro najdejo pot ven :)


Ne bojijo se njegove roke, kot bi čutile spoštovanje in prijaznost.
Mala pisana skakajoča bitja.


In ko male delovne ročice pobožajo hrapav les in zatrepetajo ob boleči 'škaliki', imajo velike delovne roke dovolj energije in časa, da priskočijo na pomoč.


Pa ne samo zaradi energetsko močnih metinih čokokockic :)


Ampak zato,
ker smo ob koncu dneva
 vsi splezali na mehak senik, zaprli oči, poslušali potok, ki je šumel pod nami in čistočisto pri miru, z zaprtimi očmi,
pustili najbolj dišečemu vonju na svetu, vonju sveže posušenega sena,
da nas je čistočisto osrečil.

Lp, Keltika