Na glavo

Dokler se ne zgodi, sploh ne vemo, kako hitro se vse postavi na glavo. Saj vemo, nam je jasno, ampak šele, ko se nam načrti zares ustavijo za nekaj časa, se zavemo, kako lepo je, da se lahko smejimo, da hodimo in vidimo in slišimo, gremo pod tuš in na wc...

Ko se svet za hip ustavi in gre potem naprej, nekako po starem, potem smo lahko neskončno hvaležni za vse to.

Nedelje so super. Večina kosilnic molči. Večinoma se nikamor ne mudi. Okrog nas je mir.

Lahko si vzamemo nekaj časa za tisto, kar radi počnemo, oziroma bi si mogli vzeti čas za to.

Počasi lezemo proti ponedeljku.

In, če gre vse po načrtih, zaspimo v svoji postelji.
No, nekaj nedelj nazaj se je moj svet, hvalabogu le za nekaj časa, obrnil drugače, kot sem načrtovala in sem zaspala drugje.

Kar dobro sem padla na glavo in zdaj sem na tisti točki, ko se je obrnilo na bolje :))
U, kako luštno je it na wc in pod tuš in se smejat  :)

Kako malo je treba za srečo.
Življenje nam čisto vse prinaša na pladnju,

 naše hitenje nima v bistvu nikakršnega dobrega rezultata za nas.
Ustvarjeni smo zato, da se imamo radi, da ljubimo, ustvarjamo in občudujemo. Če preveč hitimo, nas lahko spodnese, v enem samem majhnem trenutku.
Danes sem še za to hvaležna, da je njiva polna plevela in je trava nepokošena :))

Saj je svet, ki se obrne na glavo, zelo čuden in, ko se postavi nazaj, šele vidiš kako je pravzaprav lep.

In ko se je vrnilo veselje do ustvarjanja je šlo vse na boljše :)
zadnjo voščilnico prijavljam v
galerijo Najlepšega para : avgust, 
Tinina vazica in tulipani v preprostem okvirčku, za prababi.

Naj gre vse na boljše, nam vsem :)
Lp, Keltika