Novo

pri nas marsikaj :)

Najraje imam stare stvari, ki jih na novo uporabim, stara znanja, ki jih prenesem v sedanjost, stare izkušnje, ki mi pridejo prav v novih situacijah, stare modrosti in nove ideje, nove, male ljudi :))...

In nove torbice, itak :))
Poskus prve polstene torbice. Bolj na hitro.

Narejena na tečaju, dokončana doma.

Ni kaj posebnega, je pa prižgala iskrice novih zamisli :)

In novi mali muc.

Ki potrebuje, dobiva in daje toliko topline.

Pa novi mali kuža.

Ej, kako je te dni pestro :)

Po skoraj desetih letih je razpadel moj mobitel in komaj sem našla takšnega, ki še dela na tipke. Staromoden, ampak povsem zadošča. In seveda sem ga na novo oblekla.

In stojalo za rože. Tudi na novo oblečeno.
 

Reciklirano. Takšno, ki ima že dolgo zgodovino.  Kakor tudi cvetlični lončki -  reciklirana kilska skutina embalaža :)

U, pa končno dozorevajo nove in nove cvetače. Pa tudi nove sadike cvetač smo danes posadili v rastlinjak. Če bo toplo, bodo že pozimi, sicer pa malce zaspijo in zgodaj spomladi naredijo svoje rože.

No,  največje presenečenje leta pa so novi in novi paradižniki, ki veselo zorijo v oktober. Edini preživeli paradižnik se je čisto sam zasejal, ni bil popolnoma nič vzdrževan in nikoli zalit. Vodo je našel sam, kar letos ni bilo težko, saj so ostali, negovani, posajeni paradižniki, dobesedno zgnili, nedaleč proč od njega.

Kako malo pravzaprav potrebuje življenje.

Da naredi veliko veselja .

Lp,Keltika

Festival polstenja

- filcanja po domače, ki ga je minuli konec tedna odlično izpeljalo podjetje Soven, je bilo super doživetje in zakladnica znanj.
Filcanje, torej izdelovanje izdelkov iz mikanke, oprane in mikane ovčje volne, zgolj s pomočjo rok, vode in mila, je prastara ustvarjalna tehnika, ki deluje skoraj terapevtsko. Podobno, kot glina, le da je toplejše in zato še bolj prijetno.

Malce utrinkov, da si bo lažje predstavljati kaj je filcanje.

Danes se volna sicer mika na stroje, pa vendar nekateri rokodelci doma še uporabljajo takle mikalnik.
In kolovrat, če želijo iz mikane volne spresti nit.

Od ene ovčke postrižejo dvakrat letno po kakšen kilogram volne. Namakajo jo v sodih in perejo in perejo...Nato jo zmikajo in potem že lahko s filcanjem izdelamo številne izdelke.

Vsako znanje prav pride :))
Lp,Keltika

Koruza, kostanj...

Saj sem vedela, da še ne bo konec poletja :) Ta vikend je bil kljub nasprotni vremenski napovedi poletno vroč. In poletno poln preprostih majhnih doživetij.
Razveselil nas je kostanj, ki je letos zgodaj posul gozd z ježicami.

Ni še prav sladek, ampak je prvi in zato takoo dober :)

Maladva se trudita z bodicami, Tamlajši jih prinese domov, počaka dan ali dva in potem odpira zelene pikajoče zakladke. Greh bi bil, če bi jih pojedli kar tako, mimogrede. Si zaslužijo svoj trenutek :)

V družbi ostalih jesenskih darov.

Poletno jesenski drobižki, so tako sladki

in tako hitro preidejo iz petka v nedeljo, iz sonca v dež, da jih komaj dohajam.

Ampak čas je bil ta vikend radodaren z nami. Obiski prijateljev, pogovori, resni in manj resni, delo in igra, so si tovariško podajali trenutke.

Letos so nam ptiči pustili nekaj koruze, suše ni bilo in voda ji je prizanesla.

zdravilni koruzni laski

Lahko smo pobrali dragocene koruzne laske, mogočno zdravilo za urološke težave. Laski, tako nežni in bleščeči, zrasli brez kakršnihkoli škropiv, so, na hitro posušeni, poparjeni z vročo vodo, v skodelici čaja na dan, resnično neprecenljivi.

Kot kurjenje ognja,

druženje s prijatelji

in sladka pečena koruza.

Nič ne de, da mi je življenje že večkrat pokazalo, kako hitro se smeh lahko spremeni v jok, vedno znova me preseneti in vedno znova čutim.
In, ko se je sončni vikend, pod večer končal z nekaj šivi na roki pogumnega fantiča, sem se spraševala zakaj.
Morda zato, da vidimo, kako pogumni so lahko otroci in, da imajo prijatelje, ki jim ni vseeno.

In, čeprav nam v tistem hipu ni mogoče doumeti, kaj je lahko dobrega v težkih trenutkih,  tenkočutno opazovanje minevanja vendarle prinese odgovore.
Če smo jih le voljni sprejeti.

Kot se iz starega, grdega, zarjavelega 'vešpiskra' ( lonca za kuhanje/pranje perila) in pločevinaste banjice, ki je davno nazaj umila težke ure marsikaterega otroka in odraslega - da priklicati novo življenje.

Lp,Keltika

Sonce

je letos skopo odmerilo svoj delež veselja. Nismo se hoteli kar tako, prehitro posloviti od poletja. Pa smo ga šli iskat.
In smo ujeli, zadnje poletne žarke. Tople in dišeče po morju.

Le zakaj so ljudje, ki živijo bližje morju bolj odprti in veseli?
Zakaj smo mi na morju bolj odprti in veseli?
Morda pa res zaradi vitamina D. Ker ne le, da ščiti pred številnimi avtoimunimi boleznimi, rakom in slabim počutjem, vitamin D je sinonim pozitivne energije, veselja in lažjega spoprijemanja s stresno vsakdanjostjo.

In, če sem šla na morje, težka od meglenih juter in sivih dežnih kapelj, sem se vračala s sončkom, ki smo ga vlekli za seboj.

Človek mora pustiti svojo žalost ven.
In si dovoliti vesele trenutke.

In, ko skoraj jesenski hlad, reže po najbolj občutljivih bilkah duše,
 vendarle zaznam, da ima vsak svojo svobodo. In naša svoboda posega daleč v svobodo drugih. Zato imamo razum. Da stopimo korak nazaj.
In malce od dlje je bolje vidno,
da je res, kakor je nekoč zapisal H.Hesse - kdor hoče biti rojen, mora uničiti nek svet.
Zato je fino, če ima svoboda dovolj prostora, da razširi krila.
Manj sten polomi, če jih ni.

Menda je letos prvič, kar pomnijo sečoveljske soline, da je sonce tako poredko obsijalo morje, da niso pridelali niti kristalčka naše blagodejne soli.

Menda je letošnje leto v marsičem posebno.

 

Menda nas čaka dolga jesen, polna izzivov in pregrad.

Menda ljudje vse manj odpiramo svoja okna na stežaj.
Da zapremo vstop vlagi.
In mrazu.
In se bojimo, kaj bo, če ne bo posijalo sonce.

 Ampak, če ne bo dovolj sonca, se bomo mogli samo toliko več smejati.
 Da pride svetloba do srca :)
Lp, Keltika