Sonce

je letos skopo odmerilo svoj delež veselja. Nismo se hoteli kar tako, prehitro posloviti od poletja. Pa smo ga šli iskat.
In smo ujeli, zadnje poletne žarke. Tople in dišeče po morju.

Le zakaj so ljudje, ki živijo bližje morju bolj odprti in veseli?
Zakaj smo mi na morju bolj odprti in veseli?
Morda pa res zaradi vitamina D. Ker ne le, da ščiti pred številnimi avtoimunimi boleznimi, rakom in slabim počutjem, vitamin D je sinonim pozitivne energije, veselja in lažjega spoprijemanja s stresno vsakdanjostjo.

In, če sem šla na morje, težka od meglenih juter in sivih dežnih kapelj, sem se vračala s sončkom, ki smo ga vlekli za seboj.

Človek mora pustiti svojo žalost ven.
In si dovoliti vesele trenutke.

In, ko skoraj jesenski hlad, reže po najbolj občutljivih bilkah duše,
 vendarle zaznam, da ima vsak svojo svobodo. In naša svoboda posega daleč v svobodo drugih. Zato imamo razum. Da stopimo korak nazaj.
In malce od dlje je bolje vidno,
da je res, kakor je nekoč zapisal H.Hesse - kdor hoče biti rojen, mora uničiti nek svet.
Zato je fino, če ima svoboda dovolj prostora, da razširi krila.
Manj sten polomi, če jih ni.

Menda je letos prvič, kar pomnijo sečoveljske soline, da je sonce tako poredko obsijalo morje, da niso pridelali niti kristalčka naše blagodejne soli.

Menda je letošnje leto v marsičem posebno.

 

Menda nas čaka dolga jesen, polna izzivov in pregrad.

Menda ljudje vse manj odpiramo svoja okna na stežaj.
Da zapremo vstop vlagi.
In mrazu.
In se bojimo, kaj bo, če ne bo posijalo sonce.

 Ampak, če ne bo dovolj sonca, se bomo mogli samo toliko več smejati.
 Da pride svetloba do srca :)
Lp, Keltika