Danes objavljam voščilnico, ki je ena izmed mojih najljubših. Naredila sem jo za diplomanta, ki je že večkrat v življenju dokazal, da je pravi borec.
Vse na voščilnici ima svoj pomen, sova, češnjevi cvetovi, besede, barve...
Preprosti simboli, ki govorijo o modrosti, upanju, prenovi, pogumu...
Fant, ki je dobil voščilnico dobro ve, kaj pomenijo te besede.
Želim mu še veliko majhnih in velikih zmag, ljubezni in zdravja.
Bodite lepo :)
Srečno, Keltika
ponedeljek, 28. november 2016
ponedeljek, 14. november 2016
Moje škatlice presenečenja
Male, skrivnostne škatlice presenečenja vse pogosteje nastajajo na moji kuhinjski mizi :) Zanimivo, kako se življenje obrne, točno v tisto smer, ki nas navdaja z največ strasti ali pa se je najbolj bojimo.
Zato je dobro, da tisto, kar nas veseli razvijamo, negujemo, hranimo z navdušenjem in strastjo.
Tako lahko, kadar nas ponoči lovijo strahovi, razmišljamo o tem, kar nas navdihuje in pomirja in strahove preženemo z idejami, načrti in upi.
Vsakdo od nas jih pozna. Majhne glodajoče skrbi, ki ponoči, ko se zbudimo, prerasejo v grozeče strahove, ki nam ne dajo zaspati nazaj.
Meni takrat resnično pomagajo misli na moje malo ustvarjanje. Načrti za visoke grede, iskanje idej za ustvarjanje z otroki, iskrice za ustvarjanje iz papirja, pisani vzorci za torbice in kvačkane odeje...
Življenje je predragoceno, da bi ga prepustili strahovom.
Iz nočnih razburkanih miselnih tokov, se zjutraj zbujajo pisane ideje, ki jih veselje spremeni v majhne lepe stvaritve.
Še pred dvema letoma, ne bi pomislila, da bo papirčkanje postalo moja strast. In, ko sem občudovala čudovite škatlice presenečanja, ki jih delata Jana in Alexandra, me je takšno ustvarjanje čisto začaralo. Prvo škatlico sva naredili skupaj z najmlajšo, za prijateljico.
Potem pa se je ustvarjanje papirnatih škatlic sprožilo kot mehak plaz.
Majhne škatlice, v katere spraviš darilo, so tako osebne in posebne, da se jih ne morem naveličati. Vsako, ki naredim, imam rada :)
Še poseben izziv mi je predstavljala voda. Voda mi veliko pomeni. Naš gruntek je obkrožen s potočki, v njih raziskujemo in lovimo valovčke poleti in pozimi. Občudujemo ledene sveče, delamo luknje v led, da lahko konja pijeta kadar zamrzne, iščemo rakce in delamo jezove, stikamo za čarobnimi kamni in spuščamo papirnate ladjice...
Od rojstva spim ob potoku in težko si predstvljam življenje brez šumenja vode.
Ampak, kako dekleta spravijo vodo na papir, to mi je dolgo predstavljalo uganko :) Pregledala sem najbrž vse filme, kar jih je na you tubu in preiskala vse, kar so naše punce povedale o tem. V tujimi uporabljajo za izdelavo vode resin. Ker sem ugotovila, da to ni nič drugega kot epoksi, epoksidna smola, ki se uporablja tako v gradbeništvu, ladjedelništvu, notranji stanovanjski opremi..., je bilo treba samo še taboljšo polovico angažirati, da sva eno dopoldne packala in se igrala z epoksijem, pa je nastalo polno majhnih jezerčkov :))
V veliko veselje mi je, da lahko delam, kar me veseli in hvaležna sem življenju, da mi dovoli tolikšno bogatstvo.
V to objavo sem spravila kar nekaj škatlic. Naj bodo lepo pospravljene v svoji mapi, da jih lahko najdem sama ali pa bralci, kadar bomo iskali kakšen navdih :)
Mirno noč želi in naj se strahovi umaknejo načrtom :)
Srečno,
Lp, Keltika
Zato je dobro, da tisto, kar nas veseli razvijamo, negujemo, hranimo z navdušenjem in strastjo.
Tako lahko, kadar nas ponoči lovijo strahovi, razmišljamo o tem, kar nas navdihuje in pomirja in strahove preženemo z idejami, načrti in upi.
Vsakdo od nas jih pozna. Majhne glodajoče skrbi, ki ponoči, ko se zbudimo, prerasejo v grozeče strahove, ki nam ne dajo zaspati nazaj.
Meni takrat resnično pomagajo misli na moje malo ustvarjanje. Načrti za visoke grede, iskanje idej za ustvarjanje z otroki, iskrice za ustvarjanje iz papirja, pisani vzorci za torbice in kvačkane odeje...
Življenje je predragoceno, da bi ga prepustili strahovom.
Iz nočnih razburkanih miselnih tokov, se zjutraj zbujajo pisane ideje, ki jih veselje spremeni v majhne lepe stvaritve.
Še pred dvema letoma, ne bi pomislila, da bo papirčkanje postalo moja strast. In, ko sem občudovala čudovite škatlice presenečanja, ki jih delata Jana in Alexandra, me je takšno ustvarjanje čisto začaralo. Prvo škatlico sva naredili skupaj z najmlajšo, za prijateljico.
Potem pa se je ustvarjanje papirnatih škatlic sprožilo kot mehak plaz.
Majhne škatlice, v katere spraviš darilo, so tako osebne in posebne, da se jih ne morem naveličati. Vsako, ki naredim, imam rada :)
Še poseben izziv mi je predstavljala voda. Voda mi veliko pomeni. Naš gruntek je obkrožen s potočki, v njih raziskujemo in lovimo valovčke poleti in pozimi. Občudujemo ledene sveče, delamo luknje v led, da lahko konja pijeta kadar zamrzne, iščemo rakce in delamo jezove, stikamo za čarobnimi kamni in spuščamo papirnate ladjice...
Od rojstva spim ob potoku in težko si predstvljam življenje brez šumenja vode.
Ampak, kako dekleta spravijo vodo na papir, to mi je dolgo predstavljalo uganko :) Pregledala sem najbrž vse filme, kar jih je na you tubu in preiskala vse, kar so naše punce povedale o tem. V tujimi uporabljajo za izdelavo vode resin. Ker sem ugotovila, da to ni nič drugega kot epoksi, epoksidna smola, ki se uporablja tako v gradbeništvu, ladjedelništvu, notranji stanovanjski opremi..., je bilo treba samo še taboljšo polovico angažirati, da sva eno dopoldne packala in se igrala z epoksijem, pa je nastalo polno majhnih jezerčkov :))
V veliko veselje mi je, da lahko delam, kar me veseli in hvaležna sem življenju, da mi dovoli tolikšno bogatstvo.
V to objavo sem spravila kar nekaj škatlic. Naj bodo lepo pospravljene v svoji mapi, da jih lahko najdem sama ali pa bralci, kadar bomo iskali kakšen navdih :)
Mirno noč želi in naj se strahovi umaknejo načrtom :)
Srečno,
Lp, Keltika
nedelja, 18. september 2016
Voščilnica za diplomantko
Tokrat zgolj predstavljam voščilnico za diplomantko. Brez dodatnih besed :)
Z veliko plastmi in nepogrešljivimi Tininimi šablonami. Marjetice, napis, puhasta robna šablonca ter romatične robne šablone v notranjosti, pa tagec in pisane črke za ime - vse to je narejeno s pripomočki Najlepšega para.
Zapakirana v škatlico je voščilnica romala na pot.
Ker brez Najlepšega para res ne morem več ustvarjati jo z veseljem prijavljam v
Septembrsko galerijo, ter na blog
Come and Get it Challenges: Lots of Layers
Pa srečno :)
Lp, Keltika
Z veliko plastmi in nepogrešljivimi Tininimi šablonami. Marjetice, napis, puhasta robna šablonca ter romatične robne šablone v notranjosti, pa tagec in pisane črke za ime - vse to je narejeno s pripomočki Najlepšega para.
Zapakirana v škatlico je voščilnica romala na pot.
Ker brez Najlepšega para res ne morem več ustvarjati jo z veseljem prijavljam v
Septembrsko galerijo, ter na blog
Come and Get it Challenges: Lots of Layers
Pa srečno :)
Lp, Keltika
sreda, 14. september 2016
Srčna moč
Ti vroči, sončni dnevi odhajajočega poletja imajo tako lepe večere! Tik preden zaide sonce se barve pozlatijo, travniki postanejo mehki, barve so tople in prijazne.
Vse več je odtenkov rjave in zlate.
Spomine na poletje počasi prerašča čas.
Tu in tam pa ostane v srcu kakšen čisto poseben trenutek, ostaja kot lučka, ki varno vodi mimo čeri.
In preden zaide sonce grem nabirat srčno moč. Malo, skromno rastlinico, ki me predvsem uči potrpljenja. Že res, da je naš travnik v tem času čisto rumen od nje, ampak preden naberem toliko koreninic, da dobim majhno količino prahu, me že res skoraj mine potrpljenje.
Za zdravilne namene se nabira samo korenina, zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Posušimo jih in zdrobimo v prah, ki ga posujemo na krvaveče rane, da se ustavi krvavitev in hitreje zaceli, spijemo v čaju za trebušne in črevesne bolezni, pa za bolezni jeter, ekceme....Lahko si korenino skuhamo v kremo, kar bom morda tudi kdaj preizkusila, zaenkrat mi zadostuje ognjič in kamilica.
Presenetljivo je, da njeno ime govori o srčni moči, vpliva pa predvsem na črevesje. Po vražah naj bi privabljala ljubezen in odganjala zle duhove. Zagotovo pa jo poznavalci zelišč postavljajo najvišje za črevesne bolezni in zato je pritegnila tudi mene.
Drobno rožico težko zamenjamo. Stebelca so prekrita s komaj opaznimi dlačicami,
majhna koreninica ki je na prerezu bela,
pa se na zraku hitro obarva rdeče.
Srčno moč ponekod imenujejo gnila korenina, ker menda vse, kar je v telesu gnilega potegne nase in odplavi ven. Če to drži, bi se jo splačalo nabrati v res velikih količinah in zamešati v čaj marsikaterega političnega veljaka :)))
Srečno.
Lp, Keltika
Vse več je odtenkov rjave in zlate.
Spomine na poletje počasi prerašča čas.
Tu in tam pa ostane v srcu kakšen čisto poseben trenutek, ostaja kot lučka, ki varno vodi mimo čeri.
In preden zaide sonce grem nabirat srčno moč. Malo, skromno rastlinico, ki me predvsem uči potrpljenja. Že res, da je naš travnik v tem času čisto rumen od nje, ampak preden naberem toliko koreninic, da dobim majhno količino prahu, me že res skoraj mine potrpljenje.
Za zdravilne namene se nabira samo korenina, zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Posušimo jih in zdrobimo v prah, ki ga posujemo na krvaveče rane, da se ustavi krvavitev in hitreje zaceli, spijemo v čaju za trebušne in črevesne bolezni, pa za bolezni jeter, ekceme....Lahko si korenino skuhamo v kremo, kar bom morda tudi kdaj preizkusila, zaenkrat mi zadostuje ognjič in kamilica.
Presenetljivo je, da njeno ime govori o srčni moči, vpliva pa predvsem na črevesje. Po vražah naj bi privabljala ljubezen in odganjala zle duhove. Zagotovo pa jo poznavalci zelišč postavljajo najvišje za črevesne bolezni in zato je pritegnila tudi mene.
Drobno rožico težko zamenjamo. Stebelca so prekrita s komaj opaznimi dlačicami,
majhna koreninica ki je na prerezu bela,
pa se na zraku hitro obarva rdeče.
Srčno moč ponekod imenujejo gnila korenina, ker menda vse, kar je v telesu gnilega potegne nase in odplavi ven. Če to drži, bi se jo splačalo nabrati v res velikih količinah in zamešati v čaj marsikaterega političnega veljaka :)))
Srečno.
Lp, Keltika
ponedeljek, 22. avgust 2016
Vse sorte in voščilnici
Gledam svoje fotografije in vidim, da se to poletje samo potepamo :) Pridemo domov, delamo s polno paro, uredimo njivce in travnike, potem pa jo spet ucvremo na kakšen izlet. Vse lepo in prav, ampak ugotavljam, da tiste trenutke, ko je gruntek najlepši, urejen in upedenan zamudim...
Kakšno bogatstvo imam. Oči, da vidijo, roke, da pobožajo, misli da me ponesejo in noge, da me prenašajo.
Mar ni zanimivo. Dvatisočletni zidovi še nosijo zvoke krutih gladiatorskih predstav, navdušeni gledalci še donijo skozi oboke. Smo kaj drugačni? So dnevnik in pretresljivi posnetki kaj drugega? Da nas zamoti, nasiti našo krutost in pomiri našo vest s tem, da ponavljamo kako je grozno...
Da postajamo vse bolj in bolj omamljeni.
Od elektronskih naprav,
od številnih pravih resnic,
od sladkorja
in rezultatov.
Da verjamemo, da so za vse krivi starši, ki se premalo ukvarjajo z otroki.
Kljub temu, da se tisočletja ni nihče toliko ukvarjal z njimi.
Pa so vseeno imeli ustvarjalnost, domišljijo, tovariško solidarnost.
Ker so imeli čas zase, ker jim je bilo lahko dolgčas, ker so bili zunaj, v soncu in dežju.
Ker so se družili, prepirali, stepli in objeli.
Ker njihova življenja niso bila natrpana z didaktičnimi in nedidaktičnimi igračami.
In pametnimi telefoni.
Ampak mi smo se ujeli.
Udobje nas drži v pajčevini.
In strah nam ne pusti, da se iztrgamo.
Pristajamo na vse ponujene teorije in kažemo s prstom drug na drugega.
Lažno varni samo zato, ker smo prepričani, da smo mi okej in da so krivi drugi.
Namesto, da bi tiho sedli med trte in opazovali naravo.
Pobrkljali po sebi,
po dišeči zemlji,
vzgojili svoje sadike in semena,
delili in se učili drug od drugega.
Opazili in pohvalili.
Ker je vse več rok, ki izdelujejo lepe stvari, ki jih potrebuje naša duša.
Kot ta 17-letna mladenka pred pulsko areno, ki vse dopoldneve ustvarja umetnine iz voska.
Ker je tako dobro, ko kdo opazi tvoj trud in te pohvali.
Namesto prepovedi, bi mogli imeti zapovedi.
Opazi.
Poslušaj.
Nasmehni se.
Zaupaj.
Pohvali.
Bodi iskren.
Spoštuj.
.
.
.
Ustvarjaj :)
Voščilnici, ki ju predstavljam tokrat, sta tako različni, kot obdobji življenja, ki ju praznujeta slavljenca.
Meni sta obe všeč.
Obe voščilnici in obe obdobji.
Sem pa odkrila, da mi je črna osnova izredno fajn.
Ker sem jo okrasila z vseh strani in v notranjosti, nikakor ne deluje žalostno.
Še eno zapoved bi mogla dodat k spisku -
Imejte se lepo :)
Srečno, Keltika
Kakšno bogatstvo imam. Oči, da vidijo, roke, da pobožajo, misli da me ponesejo in noge, da me prenašajo.
Mar ni zanimivo. Dvatisočletni zidovi še nosijo zvoke krutih gladiatorskih predstav, navdušeni gledalci še donijo skozi oboke. Smo kaj drugačni? So dnevnik in pretresljivi posnetki kaj drugega? Da nas zamoti, nasiti našo krutost in pomiri našo vest s tem, da ponavljamo kako je grozno...
Da postajamo vse bolj in bolj omamljeni.
Od elektronskih naprav,
od številnih pravih resnic,
od sladkorja
in rezultatov.
Da verjamemo, da so za vse krivi starši, ki se premalo ukvarjajo z otroki.
Kljub temu, da se tisočletja ni nihče toliko ukvarjal z njimi.
Pa so vseeno imeli ustvarjalnost, domišljijo, tovariško solidarnost.
Ker so imeli čas zase, ker jim je bilo lahko dolgčas, ker so bili zunaj, v soncu in dežju.
Ker so se družili, prepirali, stepli in objeli.
Ker njihova življenja niso bila natrpana z didaktičnimi in nedidaktičnimi igračami.
In pametnimi telefoni.
Ampak mi smo se ujeli.
Udobje nas drži v pajčevini.
In strah nam ne pusti, da se iztrgamo.
Pristajamo na vse ponujene teorije in kažemo s prstom drug na drugega.
Lažno varni samo zato, ker smo prepričani, da smo mi okej in da so krivi drugi.
Namesto, da bi tiho sedli med trte in opazovali naravo.
Pobrkljali po sebi,
po dišeči zemlji,
vzgojili svoje sadike in semena,
delili in se učili drug od drugega.
Opazili in pohvalili.
Ker je vse več rok, ki izdelujejo lepe stvari, ki jih potrebuje naša duša.
Kot ta 17-letna mladenka pred pulsko areno, ki vse dopoldneve ustvarja umetnine iz voska.
Ker je tako dobro, ko kdo opazi tvoj trud in te pohvali.
Namesto prepovedi, bi mogli imeti zapovedi.
Opazi.
Poslušaj.
Nasmehni se.
Zaupaj.
Pohvali.
Bodi iskren.
Spoštuj.
.
.
.
Ustvarjaj :)
Voščilnici, ki ju predstavljam tokrat, sta tako različni, kot obdobji življenja, ki ju praznujeta slavljenca.
Meni sta obe všeč.
Obe voščilnici in obe obdobji.
Sem pa odkrila, da mi je črna osnova izredno fajn.
Ker sem jo okrasila z vseh strani in v notranjosti, nikakor ne deluje žalostno.
Še eno zapoved bi mogla dodat k spisku -
Imejte se lepo :)
Srečno, Keltika
torek, 9. avgust 2016
Izlet na Debelo peč (2015m)
Včasih smo več hodili v hribe, odkar nam je v veselje naš gruntek, pa so hribi le še občasna češnja na torti :)
Tura na Debelo peč je bila za nekaj udeležencev izleta prvi osvojeni dvatisočak. Izredno lepa pot, ne prehuda a vendar dovolj resna, da dobiš veselje, ker si v pravih gorah.
Izlet primeren za otroke, pasje prijatelje, skratka, super dogodivščina za vso družino. Štartamo okrog osmih zjutraj s Pokljuke. Sledimo smerokazom za Blejsko kočo oziroma planino Lipanco. Avto lahko pustimo na več izhodiščih, dobro si je zapomniti po katerih poteh se potem vrnemo do avta, ker smo srečali kar nekaj planincev, ki niso našli avta. Kot odlično izhodišče se je izkazalo parkirišče pri smerokazih, na eno stran Lipanca, na drugi za planino Zajavornik. Odpravimo se po poti, ki takoj zavije v gozd, proti Blejski koči, na planini Lipanca.
Med potjo srečamo krave, ki se nič kaj ne zmenijo za nas.
Ves čas nas spremljajo čudovite cvetlice
in v tem zgodnjevagustovskem jutru nas narava obdari še z zdravim zajtrkom. Borovnice in jagode še vedno vabeče zorijo v gozdu.
Po kakšni uri počasne hoje, z vmesnimi borovničnimi postanki, prispemo do Blejske koče (1630m) na planini Lipanca.
Odpre se lep razgled na gozdove in doline, srce pa že vleče naprej, proti goram :)
Od tu naprej je pot bolj strma, poplezavamo in stopamo po skalah, pa mimo macesnov in po pravljičnih, s čudovito zeleno travo oblazinjenih poteh.
Vzpenjamo se kakšno uro in pol, malce pred vrhom Debele peči pa nas narava motivira s tako lepim razgledom, da ga ni bitja, ki ga to ne bi očaralo.
Kot bi mignil prisopihamo na vrh dvatisočaka. Globoko v daljavi se lesketa Blejsko jezero, pred nami pa se dviga Triglav, sveta gora, že mnogo tisočletij. Tako blizu je, da ga, ko pripreš oči, skoraj začutiš z dlanjo.
Na vrhu Debele peči je prijetna, položna jasa, kjer za nekaj trenutkov popolnoma pozabiš, da obstaja še kaj drugega, kot ta trenutek.
Vsega skupaj pet ur hoje, pet ur neprecenljivega druženja s seboj in svojimi.
In če ostane še čas in energija, se zapeljemo do Bleda, zaplavat in na vegi burger v Zaziv bar.
Poiskat kotičke, kjer od jezera zadiši po poletju,
pogledat hiše, ki dihajo s časom.
Dan zaključimo srčno.
Odpustimo, objamemo, se zahvalimo.
Neizmerno lepa si, narava.
Srečno,
lp, Keltika
Tura na Debelo peč je bila za nekaj udeležencev izleta prvi osvojeni dvatisočak. Izredno lepa pot, ne prehuda a vendar dovolj resna, da dobiš veselje, ker si v pravih gorah.
Izlet primeren za otroke, pasje prijatelje, skratka, super dogodivščina za vso družino. Štartamo okrog osmih zjutraj s Pokljuke. Sledimo smerokazom za Blejsko kočo oziroma planino Lipanco. Avto lahko pustimo na več izhodiščih, dobro si je zapomniti po katerih poteh se potem vrnemo do avta, ker smo srečali kar nekaj planincev, ki niso našli avta. Kot odlično izhodišče se je izkazalo parkirišče pri smerokazih, na eno stran Lipanca, na drugi za planino Zajavornik. Odpravimo se po poti, ki takoj zavije v gozd, proti Blejski koči, na planini Lipanca.
Med potjo srečamo krave, ki se nič kaj ne zmenijo za nas.
Ves čas nas spremljajo čudovite cvetlice
in v tem zgodnjevagustovskem jutru nas narava obdari še z zdravim zajtrkom. Borovnice in jagode še vedno vabeče zorijo v gozdu.
Po kakšni uri počasne hoje, z vmesnimi borovničnimi postanki, prispemo do Blejske koče (1630m) na planini Lipanca.
Odpre se lep razgled na gozdove in doline, srce pa že vleče naprej, proti goram :)
Od tu naprej je pot bolj strma, poplezavamo in stopamo po skalah, pa mimo macesnov in po pravljičnih, s čudovito zeleno travo oblazinjenih poteh.
Vzpenjamo se kakšno uro in pol, malce pred vrhom Debele peči pa nas narava motivira s tako lepim razgledom, da ga ni bitja, ki ga to ne bi očaralo.
Kot bi mignil prisopihamo na vrh dvatisočaka. Globoko v daljavi se lesketa Blejsko jezero, pred nami pa se dviga Triglav, sveta gora, že mnogo tisočletij. Tako blizu je, da ga, ko pripreš oči, skoraj začutiš z dlanjo.
Na vrhu Debele peči je prijetna, položna jasa, kjer za nekaj trenutkov popolnoma pozabiš, da obstaja še kaj drugega, kot ta trenutek.
Vsega skupaj pet ur hoje, pet ur neprecenljivega druženja s seboj in svojimi.
In če ostane še čas in energija, se zapeljemo do Bleda, zaplavat in na vegi burger v Zaziv bar.
Poiskat kotičke, kjer od jezera zadiši po poletju,
pogledat hiše, ki dihajo s časom.
Dan zaključimo srčno.
Odpustimo, objamemo, se zahvalimo.
Neizmerno lepa si, narava.
Srečno,
lp, Keltika
Naročite se na:
Objave (Atom)