Kamilična krema

S kamilicami je tako. Seješ in seješ, leto za letom, pa nič. Ne pridejo ven, se ne razrasejo, jih pojedo uši, skratka ni jih. Potem pa, ko že skoraj obupaš, neko pomlad spet poseješ kamilice in kmalu je povsod polno puhastega zelenja, ki se razrase v opojno dišeče kamilične grme.

Ni se samo meni dogajalo tako, kar precej ljudi mi je povedalo enako zgodbo. Morda imajo kamilice čisto posebne zahteve, poseben čas, posebno postavitev zvezd za setev.... Čarobne, kot so, je to povsem mogoče.

Morda je to zato, ker si, majhne in skromne, kot so, ne upajo prit iz zemlje, dokler niso prepričane, da so zares dobrodošle.
Ko se udomačijo, jih je povsod dovolj in preveč :)
Napolnijo zemljo in zrak. Dišijo daleč naokrog in opozarjajo nase.

Neverjetne borke proti bakterijam, virusom, glivicam, majhni protivnetni čudeži in naravni antibiotiki. Blage v kremah, čajih, obkladkih, inhalacijah, močne v delovanju. Za zunanje in notranje zdravje.

Kamilično kremo naredimo po istem postopku, kot ognjičevo. Potrebujemo:

• 20 dag svežih cvetov kamilic
• 750 ml biološkega olivnega olja
• 8 dag naravnega čebeljega voska

Cvetove naložimo v posodo s širokim dnom in čez prelijemo olje. Počasi segrevamo, mešamo. Ko rahlo zavre, ugasnemo plin ali odstavimo s plošče. Pokrijemo in pustimo 24 ur. Naslednji dan tekočino precedimo skozi gazo, dobro iztisnemo iz cvetov. Nato olje ponovno malo segrejemo, le toliko, da se v njem, med mešanjem, raztopi vosek. Vlijemo v posodice.

Naravne, domače kreme počasi, neopazno izginjajo s trgovinskih polic. Za njihovo izdelovanje je potrebno toliko potrdil, dokazil, birokratskih akrobacij in finančnih vlaganj v ta potrdila, da majhni proizvajalci tega ne bodo zmogli. Veliki laboratoriji znajo igrati na prave karte. Nenasilno, s pravili za katere nihče ne kje je njihova logika, nas kapital drži v šahu.

 V mreže pa se zapletamo sami.
 Bojimo se prahu, blata, bakterij, umazanije, žužkov, mravelj, vode iz pipe, prehlada, vročine...,

bojimo se, dovoliti sebi in otrokom, stopiti z bosimi nogami v mrzli potok prvega poletnega dne.

Iz rok nam uhaja edina pot, po kateri varno pluje naša ladjica.

Pot naravnega zaupanja, preprostega veselega zaupanja v življenje.
V senu se ne skriva nič tako strašnega, kot se lahko skriva v bleščeči embalaži na policah trgovine :)

In, vse dokler bodo kamilice tako opojno dišale nakrog, imamo možnost.

Da si naredimo svojo kamilično kremo in svojo strugo, po kateri bo plula naša barka :)
Lp, Keltika

Ognjičeva krema

O zdravilnih lastnostih ognjiča bi lahko napisali knjigo. Ob sončnem vremenu nabiramo cvetove, lahko pa tudi liste za čaj. Pomaga pri številnih boleznih, pomlajuje, spodbuja rast zdravih celic, čisti kri, zdravi vnetja...
Čudoviti ognjeni cvetovi imajo radi sonce, svoje neverjetno čudežne moči črpa ognjič direktno od njega. Že stoletja cenjena rastlina je koristna tako za zemljo v vrtu, kot za nas, poleg tega je tudi vremenar, saj, kot je dejal pater Simon Ašič, če ima cvetove po 7.uri zjutraj še zaprte, napoveduje, da bo tisti dan deževalo.

Naravna ognjičeva krema

Pri nas ognjič uporabljamo predvsem zunanje. Pred mnogimi leti smo delali ognjičevo kremo na osnovi svinjskega loja. Hranili smo jo v hladilniku, sicer je postala žarka. Z leti je prišel drugačen pogled na Naravo in druge izkušnje, danes jo kuhamo iz hladno stisnjenega, biološko pridelanega olivnega olja in voska. Veliko lepše diši, ima vse zdravilne lastnosti čebeljega voska, olivnega olja in ognjiča.

Za nabiranje cvetov je zadolžen tamlajši. Zelišča ga vlečejo že od čisto malega, med prvimi besedami, ki jih je spregovoril sta bili - dusica matejina, medtem, ko je občudoval dišečo materino dušico.
Cvetove ognjiča nabiramo vedno avgusta. Menda ima v tem mesecu še zlasti posebno moč.

Naravna ognjičeva krema:

•  dno posode na tesno prekrijemo z navzgor obrnjenimi, svežimi cvetovi (30 dag svežih cvetov)
• prelijemo z olivnim oljem, le toliko, da so cvetovi pokriti (1,5 l olja) - posoda s širokim dnom
• počasi segrevamo in mešamo v smeri urinega kazalca
• tik preden zavre  ugasnemo, pokrijemo in pustimo stati 24 ur
• precedimo, z gazo stisnemo cvetove, rahlo segrejemo in dodajamo vosek. Težko rečem koliko, saj sproti preizkušamo kakšna mazljivost nam najbolj ustreza (majhno količino ohladimo in preizkušamo, nekako najbolje se je izkazalo, za opisano količino olja 10 dag voska)

Ne dodajamo nobenih dišav ali eteričnih olj.

Iz dolgoletnih izkušenj številnih znancev in naše družine lahko povem, da se izkaže pri ekcemih, krčnih žilah, hitrejšem celjenju ran, zmanjšanju srbečih pikic sončne alergije, lajšanju bolečine in srbenja po pikih komarjev, mušic..., včasih skoraj čudežno prežene nadležne mozolje in izpuščaje, pozimi preprečuje ali ekspresno pozdravi razpokane roke, zaščiti otroško ritko, mehča trde pete...

Ognjiča, naravnega voska in olivnega olja ni težko dobiti. Ne morete verjet, kako se vam bo dopadlo, če si boste pri malih velikih nadlogah pomagali s svojo domačo kremo.
Srečno :)
Lp,Keltika

Naravne sveče

Nekaj dni smo bili brez internetne povezave. Se kar hitro navadiš in stvari se začnejo utirjati drugače. Kot se prilagaja Zemlja in vse njeno, se tudi ljudje hitro prilagajamo novim situacijam. Vsak na svoj način. Zemlja dela čudeže, z vsem kar ji nalagamo, da nas sploh še preživlja in prenaša. Čisto v vsaki stvari, ampak menda res v vsaki, so odpadki civilizacije.

Tudi svečke, ta romantični spremljevalec, so le redko naravne in neškodljive. Večinoma vsebujejo poceni in zelo škodljiv parafin, ki nastaja kot stranski proizvod pri izdelavi bencina, pa umetne arome, barvila...

Pred mnogimi leti so bile sveče in s tem možnost umetne osvetlitve domov, privilegij bogatejših. Znanje izdelovanja sveč so ohranili v samostanih, sicer pa so že vsaj dva tisoč let nazaj Kelti čebelarili in izdelovali sveče.

Najbrž podobno, kot smo se izdelovanja lotili mi. Pridobivanje voska iz satja, je precej packarijasta zadeva. Obstajajo pločevinasti topilniki za pridobivanje voska, mi pa vosek kuhamo, po starem :). V vodo damo satje, zelo pazljivi moramo biti, da voda ne zavre, ko se stopi ugasnemo ogenj, vosek splava na vrh, smeti pa se naberejo spodaj. Vajo ponovimo vsaj še enkrat, da dobimo povsem čist vosek, malo pa smeti pobiramo tudi s cedilom.

Za izdelovanje sveč stopimo takšen kolač v vodni kopeli, da dobimo tekoč vosek.

Potem pa pomakamo stenj, lepo počasi, je treba kar z občutkom, da se oprijema in ne zdrsne dol. Včasih so namesto stenja najbrž imeli konopljino ali laneno vrvico, tega znanja žal še nimamo.

Tudi za otroke primerna in zabavna izkušnja, pa še aromaterapijo imaš poleg :)

Poskušali smo že vse mogoče načine izdelovanja, ampak te simpatične tanke svečke, najlepše gorijo in najlepše dišijo. Hvala čebel'ce.

Na sliki sicer ni čebela ampak čmrlj - poln cvetnega prahu. Zmore vse, kar čebelice ne :))
Lp,Keltika