Čemažev namaz

Moj najljubši namaz. Dober je na domačem kruhu, na testeninah, z rižem ali na solatnih listih, zvit v okusno presno rolico.

Pri nabiranju čemaža sem strašno previdna. Odtrgam vsak list posebej, vedno s pecljem in, ko jih doma dobro operem, vsak list posebej še enkrat pregleda kontrola, U. in Tamlajši. Če ga nabirata maladva, pa sva konrola U.in jaz. Nikoli nisi dovolj previden pri rastlinah.

Rada imam ta kotiček, kjer nabiramo čemaž.
Potok, velike zelene skale in vonj gozda.

Niti priprava namaza ni težavna.

Recept za štiri majhne kozarčke zahteva:

* 1kg čemaževih listov, ki jih zmeljem v multipraktiku
* 200g zmletih lešnikov
* pol litra hladno stisnjenega olivnega olja
* 3 zvrhane žličke drobno mlete sečoveljske soli

Sestavine dobro premešam, naložim v kozarčke in povrhu polijem še malo olivnega olja.

Namaz shranjujem v tadrugem hladilniku, saj se bojim, da bi se sicer pokvaril. Po nasvetih naj bi več soli prineslo manj možnosti, da se pokvari, a zaenkrat mi hladilnik in manj soli ustreza.

Pa še čisto pri roki ga imam, božanski shranek pomladi 😊.
Srečno, Keltika

Čebulni namaz s suhimi hruškami

Če še niste jedli čebulnega namaza zamujate nekaj res dobrega. Mi smo dolgo kupovali Alnaturin namaz iz Dm-a, ki je odličen. Pravzaprav ima samo eno pomankljivost - ceno. Z malce volje lahko doma naredite cenejšega in še boljšega.  Dostikrat pomislim na pomembno vodilo - kupujmo hrano in ne izdelkov. Če se tega držimo, smo naredili  korak do boljšega zdravja. In zaradi vseh teh dejstev je zdaj na domačem kruhu, domač

čebulni namaz s suhimi hruškami

 Za praženo čebulo sicer velja, da ni najbolj zdrava izbira, a če preberemo kakšne sumljive dodatke vsebujejo različne paštete in namazi in smo vsaj malce seznanjeni kaj smo prebrali, potem mirne vesti sprejmemo odločitev za domač namaz.

Zadeva je enostavna:

• 10 dag kokosove maščobe  raztopimo (meni je za kuhanje najboljša znamke Eden)
• 2 veliki čebuli drobno drobno sesekljamo 
• 5 krhljev suhih hrušk prav tako drobno sesekljamo in skupaj s čebulo počasi, na malem ognju pražimo do zlate barve - z ognja odstavimo malce prej, ker se čebulica v maščobi še nekaj časa praži, tudi ko jo odstavimo z vira toplote
• dodamo 2 mali žlički soli in nadevamo v kozarček.

Količina zadostuje za majhen, 100 gramski kozarček.

Suhe hruške dajo namazu bogat, poln okus, ki v kombinaciji s čebulo, na dobrem kruhu, izzveni v odlično malico ali večerjo. Za zalogo suhih hrušk sta pri nas glavne zasluge pobrala babi in dedi. :) Če nimate hrušk, poskusite z jabolki, mislim, da ne morete zgrešiti :)

Jaz sem dala malce preveč maščobe, kar se vidi po tem, da je zgornja plast brez čebulice. Nič hudega,  pred uporabo sem ga premešala, da se čebulica in hruške enakomerno porazdelijo. V zapisanem receptu so količine že zmanjšane. Hranimo ga v omari, da ostane mazljiv.

Se vam zdi, da je bil današnji dan siv? Vse slike, ki so slikane zunaj, so nastale danes. Čudovit dan je bil :)
Da bi bil tudi jutri, želim vsem :)
Lp,Keltika

Repa

Že davno pred krompirjem, so na naših tleh pridelovali repo. Pozabljena in na vrtovih ne prav pogosta, pa vendar cela rastilna okusna in zdrava. Njeni pikantni listi še bolj kot gomolj, saj vsebujejo, na primer,  precej več kalcija, kot kravje mleko, vitamin K, rudnine, klorofil..

S svojo močjo čisti kri in spodbuja presnovo, koristi dihalom, poživlja žleze, razmaščuje ožilje... in tako omogoča telesu, da se z večjo močjo bori proti posledicam neprimerne industrijske hrane, premalo gibanja na zraku in preveč sekiranja  (stresa) :)

Včasih je bila repa zelo pomembna, skrbno so jo sejali in okopavali, ročno pobirali kosmate gosenice kapusovega in repnega belina, ki jih je v tem času ogromnooo na naših zelenih rastlinah in pridno obirajo liste, da ostanejo samo gola stebelca.

gosenica kapusovega belina in ostanki njenega kosila

Gosenice se morajo pošteno nahraniti, saj se bodo čez zimo zabubile in spomladi prelevile v lepe metulje. Da nam vsega ne pojedo je bolje kot insekticide, uporabiti roke, kot nekoč.

Seme repe so včasih pridelovali sami. Izbrali so srednje veliko repo, jo izpulili in listje porezali tako, da je ostala srčika. Čez zimo je bila na posebnem mestu v kleti, spomladi pa so jo znova posadili v zemljo. Ko je večina listov porumenela so porezali stebla, jih posušili in omlatili seme.

Repo je najbolje shraniti na temnem, hladnem mestu. Mlade liste, ki bodo odgnali, sproti porežemo in jih dodamo solati.

Gomolji repe so najbolj okusni presni, sveže naribani v solati ali kisani. Mi smo se letos prvič lotili kisanja repe na kuhinjskem pultu. Toplo priporočam.

Kisanje repe v stanovanju

•  repo naribamo, posolimo - na eno repo ena mala žlička soli - in jo močno potlačimo v kozarec, tako, da spusti vodo. Kozarec tesno zapremo, ga postavimo na temno ali poveznemo nekaj čez in počakamo 14 dni. V tem času naša repa fermentira in postane zelo okusna.

Pripravljena po domače, s fižolom, pire krompirjem in zabeljena s čebulo, res ni kuharski dosežek meseca, je pa zdravo, brez fižola zelo primerno za majhne otroke in bolnike, poceni in resnično dobro kosilo.

Repo skuhat ni nobena kunšt, stresemo jo v posodo, dodamo toliko vode, da je pokrita,  naredimo podmet in če želimo, dodamo posebej kuhan fižol. Čas kuhanja preverite po preizkušanju čvrstosti repe. Mi imamo radi, da hrusta :)

Včasih se zdi, kot da smo pozabili jedi iz skromne, sezonske domače zelenjave, kot, da niso več dobre. V iskanju novih receptov in presežkov na vseh področij, pa za spremembo presenetljivo prija - enostaven okus babičine kuhinje.
Vse lepo :)
Lp,Keltika

Kisanje zelja

V ponedeljek smo delali zelje. Po tem, ko je tamlajši posadil dva platoja semenčkov ( na dan za list, po setvenem kloledarju), ko smo zalivali in cartali in vzgojili kakšnih stopetdeset sadik, okopavali in zastirali, pa pustili čez taveliko vročino v plevelu, zaradi vlage...nam je uspelo pridelati kakšnih 50 glavic zelja. Varaždinskega, ta je za kisanje najboljši, ker ima trde, skupaj zbite glave. Ampak letos je tistih ta pravih, velikih glav, bore malo. Morda je kriva suša. Je pač bolj bonsaj zelje. Za kisanje po našem načinu še boljše.

Zelje kisamo na črnogorski način. Nisem čisto prepričana, če je to strokovno poimenovanje, ampak recept smo dobili od znanca iz Črne gore. Kisamo cele oziroma prerezane glave. Narežemo jih sproti, kolikor rabimo.  Točen recept sem zapisala v tej objavi.

Naša soseda, ki kisa zelje samo zase, ga nariba in posoli, tesno naloži v kozarce za vlaganje, zalije z vodo, zapre s pokrovčkom - a ne preveč na tesno in postavi na pult. Pravi, da ima v dveh, treh tednih kislo zelje ali repo. Včasih malce pult pobriše, ker voda uide iz kozarčka. Za kisanje zelja v bloku ali za majhne družine je takšen način odlična izbira.

Luna v teh dneh sicer ni bila najbolj prava za kisanje, ampak smo delali že na vse možne lune, pa vedno uspe :) Je bil pa zato dan pravi - tistI in ne tistA :)) (tisti ponedeljek, torek, četrtek, petek).

Nekaj glav je še ostalo na njivi, za sprotno rabo, tudi rdeče zelje postaja vse lepše.

Obkroženo s tegetkami je kolikor toliko varno pred polži, v družbi s paradižnikom pa mu sploh odgovarja :)

Zelje, od vseh kapusnic sicer najmanj bogato z minerali, vitamini, rudninami in beljakovinami, je v teh dneh pogosto na jedilniku. Mi ga imamo radi in resnično se dobro obnese v najrazličnejših receptih. 

AJDOVA KAŠA Z ZELJEM

je ena od  zelo preprostih jedi, ki ima izredno poln in zaokrožen okus.

• Skuhamo ajdovo kašo. Količino sestavin prilagodite po željah.
• Na olivnem olju pražimo dve veliki nasekljani čebuli,
• dodamo narezano sveže zelje,
• na drobno nasekljan paradižnik
• in česen. Nekaj časa dušimo, da razvije aromo. Solimo ob koncu kuhanja.
• Zmešamo zelje in ajdo, dodamo začimbe po svojem okusu in naložimo v pomaščen pekač.
• Za ljubitelje - po vrhu naribamo sir.
• Pečemo  kakšne pol ure, toliko, da pozlati.

Srečno :)
Lp,Keltika

Namaz iz zelenih paradižnikov

Glede na to, da že več let, po različnih receptih pripravljamo in jemo nedozorele, zelene paradižnike, lahko zatrdim, da se doslej še nismo počutili slabo zaradi njih.

Solanin - strupeni alkaloid, po domače prepoznamo kot zeleno barvo v paradižniku in krompirju,  je sicer naravni insekticid in pesticid, ki ga rastlina  proizvaja zato, da zaščiti svoje nezrelo seme pred plenilci in boleznijo: po enih trditvah je razgradljiv na temperaturi in topen v vodi nad vreliščem, po drugih ni. Znaki zastrupitve (pri zaužitju hudo velikih količin) so: slabost, potenje, krči v želodcu, vrtoglavice..vse do najhujšega. Vendar pa paradižnik po enih raziskavah ne vsebuje solanina pač pa nestrupen tomatin. Kakorkoli, prevelike količine niso zdrave, kar velja za vsako stvar.

Čisto po zdravi kmečki pameti bi rekla, da nezrelo sadje in zelenjava ni užitno in pika. Ampak prekrasen paradižnik, ki ni dozorel, je tako žalostno zmetat na kompost.

Zato že leta  pripravljamo srbsko solato in ajvar z zelenim paradižnikom. Letos smo naredili namaz. Recept sem dobila od sosede in malce priredila po svojem okusu. Postrežen z domačo ajdovo bagetko je vreden truda :)

Potrebujemo :

• 3 kg zelenega paradižnika
• 3 žlice soli
• 0,4 l jabolčnega kisa
• 2,5 dcl olivnega olja
• 5 dag sladkorja
• 3 dcl gorčice
• 20 dag hrena

Paradižnik zmeljemo, posolimo, pokrijemo z bombažno krpo in pustimo stati 12 ur. Nato ga damo v cedilo in pretlačimo oziroma iztisnemo tekočino, ki jo zavržemo. Ožetemu paradižniku dodamo kis, olje in sladkor in kuhamo 3 ure. Ko se ohladi, dodamo hren in gorčico in hladno nadevamo v kozarčke.

Za otroke ni, ker je malo pikanten, (in nikoli ne veš, kako je s tem solaninom), veliki pa se v en glas strinjamo, da je božanski.
Lp, Keltika

Sušeni paradižniki

Najboljši način konzerviranja sadežev sonca. Sušeni paradižniki v dobrem, biološkem olivnem olju.

To rundo je naredil Tavečji. Sušene paradižnike obožuje. Rad si jih doda v omake, namaze, solate. Ko kozarec enkrat odprem, gre tako hitro po vsebini, da ostali skoraj ne pridemo do njega :)

Paradižnik je opral, obrisal in narezal na kolutke in krhlje, odvisno od velikosti paradižnika. Ta male paradajzke zgolj na polovico. V dehidratorju so se, na 42°C, sušili kar kakšnih 24 ur.

Od zelišč je izbral sveže sušeno baziliko in origano, ter Piransko sol. Drugo rundo, ki je še v fazi sušenja, bomo naredili tudi s česnom.

Posušen paradižnik je bil še malce gumijast, ne povsem trd. Tesno ga je zložil v velik kozarec, plasti pa posipal z zelišči in soljo ter na koncu prelil s hladno stisnjenim biološkim olivnim oljem.

Za velik kozarec (1600g) je porabil kakšnih 6 kg paradižnika, liter olja in precej dobre volje.

Težko rečem, koliko ima tako shranjeno sonce rok trajanja. Pri nas ne prav dosti :)
Lp,Keltika

Robidova marmelada

Robide, mali črni biseri zdravja. Proti skoraj vsem modernim boleznim, razkuževalne, pomlajevalne in dobre. Same ali v družbi z drugim jagodičevjem, ravnokar utrgane, v sladicah, marmeladi...

Ob robu travnika rasejo najboljše, pa tudi gojene, brez trnov niso nič kaj slabše.
Ampak, tako, kot jih nabiramo letos, jih pa še nismo :) Ker sem zamudila s privezovanjem, so robidine rozge ubrale svobodno pot in zrasle visoko, visoko na jablano. Zato jih obiramo z lestvijo in med plezanjem po drevesu :)

Veliko jih je in vseh ne moremo pojesti svežih. Marmelade pa imam še polno shrambo. Zato gre vsa letošnja robidova marmelada za darila. Ker pa je pri darilu ravno tako kot vsebina, meni pomembna tudi zunanjost, sem se lotila okraševanja kozarčkov.

Že dolgo občudujem dekleta na blogih, kakšne umetnine ustvarijo iz papirja. Prav vsak stil, vsaka voščilnica mi je všeč. Meni so te vrste spretnosti neznanka. Zato sem za pomoč prosila Tamaro, ki si je takoj vzela čas in objavila krasna navodila za izdelovanje tagov - listkov z napisi. Še enkrat hvala Tamara :))

Ugotavljam, kako širok krog prijaznih ljudi, lahko bi rekla prijateljev, se mi je odprl v blogosvetku. Naš namen ob ustanavljanju bloga je bil deliti, vračati dobljeno, širiti prijazno misel, pokazati čudenje in hvaležnost za vse, kar nas obdaja. Vesela sem, ker nas je vse več, ki mislimo in delujemo spoštljivo in dobro.

Tako so nastali tudi moji prvi listki, izdelovanju pa sta se pridružila maladva, ki sta ob ustvarjanju neznansko uživala in kar nista mogla nehat. Tamlajši je rekel, da je mislil, da sem nekje našla nekakšne starinske listke :)) Potem pa smo skupaj naredili kar lušten kupček.

Listki niso ravno za v izložbo, ampak za prvič sem čisto zadovoljna.

V kozarčkih pa se skriva okusna čarovnija antioksidantov :)

Lp,Keltika

Tayberry in malinova marmelada

Kamorkoli pogledam, revije, blogi, kolegice, vsi kuhamo in pečemo z malinami :) Maline, maline, sladke in zdrave. Zmanjšujejo premočne krvavitve pri menstruaciji, zaustavljajo krvavitve, v telesu delujejo razkuževalno in očiščevalno, pomagajo pri zvišani telesni temperaturi, prehladu, slabokrvnosti....in so nasploh najbolj zdrave, kadar se prigibljemo do kakšnega divjega grma ob robu gozda in jih spotoma tudi pozobamo.

Mi imamo na dosegu roke tako divje, ki počasi začenjajo zoreti, kot gojene. Pa še pri taščici in tastu smo jih nabrali :). Z malima smo včeraj naredili marmelado.

 Poimenovali smo jo, najboljša marmelada na svetu. Maline, bio trsni sladkor, nekaj rdečega ribeza in tri zelena jabolka. Malce podušili, prepasirali, kuhali, sladkali po okusu in še malce pokuhali. Ribez in zelena jabolka vsebujejo dosti pektina, zaradi katerega se marmelada zgosti. Lahko dodate agar agar, če želite bolj želatinasto,  mi vedno kuhamo marmelade iz sadja in sladkorja, brez kakršnih koli dodatkov.

Naš tamlajši uživa v kuhanju marmelad, izdelovanju zdravilnih krem, čajev, sirupov...Tudi tokrat je želel opraviti večino dela, tako, da sem se kar angažirala pri koordiniranju, da je lahko pomagala tudi najmlajša :)

Odlični malinovi, bo sredi poletja sledila robidova marmelada, komaj pa čakam, da se nam razmnožijo in začnejo polno roditi tayberry. Jih poznate? Križanec med malino in robido. Trnast in z dolgimi rozgami potrebuje precej prostora, rodi pa najboljše sadeže pod soncem (skoraj) :))

Tayberry

Obrezuje in vzgaja se tayberry na isti način kot maline. Stare rozge, ki so letos rodile, jeseni porežemo. Okopljemo, pognojimo in čakamo. Okus je bolj sladek kot okus robidnic in polnejši od malininega. Zrele so, ko so temno rdeče, skoraj rubinaste in ko se z lahkoto pustijo odtrgati.

Pa ne zorijo le maline v tem času.Tudi v živalskem svetu se rojevajo in odraščajo mladički. Koristne ose, ki s številnimi, našemu vrtu neprijaznimi žuželkami hranijo svoje ličinke, so si svoje papirnato gnezdo začele graditi ravno na otroški hišici. Kljub temu, da niso sitne ali napadalne in jih običajno pustimo čisto pri miru, jih bomo od otroške hišice preselili.

ose hranijo ličinke

Prenesli jih bomo v gozd, na vejo drevesa. Med škratke in njihove zaklade :))

Naj bo petek dolg in prijeten :)
Lp,Keltika

Rahel hrenov namaz

Je že res, da pada dež in je hladno, pa se je vendarle splačalo, vzet rovnico in izkopati nekaj hrenove korenine. Hren, eden izmed najlepih grmičkov na naši kmetiji. Škoda, da njegovi zdravi listi šele poganjajo iz zemlje, saj bi vam  ga sicer  lahko pokazala v vsem cvetočem sijaju.

Ne le, da je hren v teh dneh dobrodošel zdravilec prehlada, tudi dober je! Za čiščenje dihal, sinusov, prebavil in kot harmonija okusov, v tem rahlem namazu.

Korenino, izkopano in naribano včeraj, smo čez noč dali v steklen kozarček in prelili z limoninim sokom. To je dober način, za hranjenje naribanega hrena tudi do kakšnega meseca, hkrati pa super zdravilo za vnete sinuse :)

Tokrat sem iz te hrenovo-limonine mešanive pripravila  HRENOV NAMAZ ( presni, veganski)

• namesto smetane sem zmlela indijske oreške
• dodala vodo
• sol
• in nariban limonin hren po okusu, za otroke manj, za odrasle več .)

 

Mali, obribani ostanki korenine, bodo šli nazaj v zemljo. S hrenom je namreč tako, da kamorkoli damo  majhen košček korenine, si bo opomogel in rasel naprej. Zakladnica življenske energije, s katero je tako, kot z vsem - da je le v pravi meri :)
Lp,Keltika

Krofi, zelje, maškare...

Opsasa drajsasa, pustna nedela, 
lan sem bil krofov sit,
letos pa zela... 

Vesela sem, da smo med tistimi srečneži, ki imajo streho nad glavo, niso lačni, ne žejni. Imeli smo tako krofe, kot zelje, maškare in kurente. Pa smejali smo se, imeli globoke filozofske razprave in hodili po soncu.
Sladko življenje...

KROFI BREZ MLEČNIH BELJAKOVIN

Prvič sem se lotila krofov iz kamutove moke, brez masla ali mleka. Skoraj ne morem verjet, toda krofi popolnoma nič ne pogrešajo teh sestavin. Enostavno so odlični!

• 1kg kamutove moke
• 9 rumenjakov, eno celo jajce
• 6 dag kvasa
• 15 dag kokosove maščobe
• 1/4 l ovsenega mleka
• 10 dag trsnega sladkorja
• 1 vanilin
• 3 žičke ruma
• ščep soli
• limonina lupina

Po znanem postopku, s to pomembno razliko, da so ocvrti v kokosovi maščobi, brez okusa po kokosu. Seveda je limona biološka :)

KISLO ZELJE

Težko bi rekla, da je najboljše, zagotovo pa eno izmed boljših veganskih kosil - Matevž in kislo zelje.
Za pusta pač mora bit kislo zelje..

Bogat vir vitamina C delamo sami, konec septembra ali v oktobru. Vedno na TISTI ponedeljek, TISTI torek ali TISTI petek. Po starih kmečkih vražah, mora biti dan tistI in ne tistA. Zagotovo uspe! Kisamo cele, oziroma polovice glav, izrežemo le kocen. Recept nam je pred leti zaupal gospod iz Črne gore, mi pa smo ga takoj vzeli za svojega, saj odpade ribanje, tlačenje, pomivanje kamov...

• na 10 litrov vode
• damo 26 dag soli
• nekaj celega popra ( naredi zelje bolj trdo)

Glave naložimo v sodček, zalijemo s pripravljeno mešanico in obtežimo glave, da ne splavajo na vrh, z debelejšo, težko, hrastovo desko. Po 14 dneh spustimo vodo skozi pipo ven in jo zgoraj ponovno nalijemo na zelje. In to je vsa umetnost. Ostane le še kak mesec potrpljenja in malce sreče :)

MAŠKARE

Danes smo odganjali zimo. Skoraj vsi. Najmlajši sem sešila kostum za muco. In smo šli za kurenti...

 Saj čisto zares še ne bi pregnala zime, naj še počaka do počitnic :))

Lp,Keltika