Prikaz objav z oznako krpice in nitke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako krpice in nitke. Pokaži vse objave

četrtek, 11. december 2014

Torba iz reciklaže in vintage voščilnica

Kot da bi si vsi želeli nekam nazaj, kdo ve kam. Nekam, kjer smo nekoč že bili, pa se ne spomnemo ne kje, ne kdaj. Kot bi nam bila naša sedanjost preveč tuja. Starinsko je lepo, domače, toplo. Povsod kamor pogledam je polno sedanjosti, predelane v preteklost.

Saj ni čudnega. Ob suženjstvu v katerega se vpenjamo zaradi namišljenega udobja kapitala, je edino, kar še trdno stoji in daje občutek varnosti - daljna preteklost.


Gradovi, zasnežene vasice,  vonj po sveže pečenem kruhu...

Suzy in Iris sta v izzivu postavili temo piškotek medenjak in vintage. Ker jih ne uspem dohajati je piškotek ostal nekje zadaj, za vintage pa tudi nisem prepričana, če je to to.


Nekaj štempljanja, obžgani robovi in spackane snežinke :))
Ampak srečno je pa mišljeno iz srca :)


Saj tam je pravzaprav spravljeno čisto vse. V srcu. Tudi preteklost. Ni zunaj nas, v starih omarah in zarjavelih žlicah. Vsak dan jo ustvarjamo in nosimo s seboj.
V kompletu s sedanjostjo. Kakšen dan mi ne uspe sprejeti celega kompleta. Izbrala bi samo sedanjost, včasih samo preteklost...
Včasih mi je vse jasno, ampak se mi ne da. In dovolim, da mine dan...

Vesela, da hodim, vidim in slišim.
Da znam šivati in iz preteklosti vzeti najboljše.


Ne morem si pomagati. Ob kupu novega blaga, posežem po starih hlačah, ko me prime šivat...



Rada imam preteklost, stare ljudi in stare stvari. Odpirajo druge perspektive.



Trenutek je lep točno tak, kot je.
In vse kar je minilo, je del njega.
In ni res, da je bilo včasih bolje. Samo, bilo je. Tako kot ta trenutek.
Le da si si ljudje vzeli več časa za Biti, kot za Imeti.


Srečno .)
Lp, Keltika

ponedeljek, 27. oktober 2014

Duhci in dom

Noč čarovnic, dan mrtvih, samhain. Prazniki, ki so povezani med seboj skozi našo dolgo preteklost, nedoumljivo močni in skrivnostno pomembni. Različna poimenovanja, različna verovanja, a tako isti običaji, neiztrgljivi iz spomina, kot slak iz zemlje.
Stoletja so naši predniki kurili kresove, prižigali ogenj, izrezovali strašljive podobe in se pripravljali na praznovanje novega leta, ki je bilo na prehodu iz 31. oktobra na 1. november.

Ljudje prilagodimo svoja praznovanja,  potihem zapisana od trenutne vladajoče verske institucije in politike. Bistvo pa ostane isto. Le ne vidimo ga na prvi pogled.
In ljudje pač ustvarjamo iz materialov, ki so nam dosegljivi. Če so bili nekoč naravni, je danes ob nas predvsem plastika.

Namen je isti. Okrasiti svoj dom, ga označiti, zavarovati pred nepovabljenimi in privabiti ljube nam goste in energije.

halloween ghost

 Pri nas, kot običajno, strašijo reciklirana bitja. To pot so čisto preprosti duhci iz jogurtnih lončkov in povoja.

Veselje za otroke, ki z nami reciklirajo in odkrivajo številne čustvene izraze ob risanju obrazov.


In strah in trepet za nepovabljene obiskovalce :)


Naj zunaj ostanejo vse slabe misli in žalost, lakota in bolezen. Naj se razpršijo po svetu, kot drobne kapljice, ki jih sploh ne občutiš.

Naj v veselih škornjih pridejo zdravje in smeh, ljubezen in spoštovanje.


Naj ostanejo pri nas, na toplem in na varnem.
V mehkih košaricah,


skvačkanih iz naših starih, razvlečenih majic, naj si uredijo zavetje.

crochet basket

Saj vendarle prav vse delamo z namenom, ustvariti dom. Majhen prostor, kjer se počutimo varne in sprejete.

sewed houses

Kjer nas čakajo tople roke in prijazen nasmeh.
Kjer dajemo in dajemo, zato, da se nam vrača v majhnih, drobnih trenutkih.
Naj strah in jeza ostaneta zunaj. Naj vstopi moč, da opazimo.
Te drobne, dragocene trenutke našega doma.


Vesele počitnice želim, pa četudi ali pa ravno zato, ker bomo doma :)
Lp,Keltika

torek, 24. junij 2014

Pečena polenta z grahom in fižolom

Vmes, med časom od enega do drugega kosila se dogaja toooliko stvari.
Minejo dnevi, minejo tedni, vsak trenutek  izkoristimo zato, da smo zunaj. Računalnik počiva.
Ideje za preprosta, domača kosila, brez rafiniranih živil, se utrnejo kar tako, na poti domov, ponoči v hipu budnosti...

Tale pečena polenta je že ena izmed takšnih, brez glutena, čisto vegi, hitra in dobra. Preveč dobra, da bi počakala na fotoseanso :)

 
  • Skuhamo 300 g fižola,
  • 400 g polente
  • in 300 g graha.
  • Na olivnem olju popečemo 3 nasekljane čebule.
  • Ohlajeno polento nadrobimo na koščke.
  • Vse sestavine stresemo v pekač,
  • dodamo paradižnikovo omako (uporabila sem bio v steklenici iz spara, zelo dobra), količino prilagodimo okusu. Raje ne preveč, da okus po paradižniku ne prevlada.
  • Zapečemo v pečici.
Ob veliki skledi solate, krepko in nasitno kosilo za dva odrasla in dva otroka.
Polento kupim ekološko, dobi se že kjerkoli in glede na veliko obremenjenost neekološke koruze s herbicidi, insekticidi in fungicidi, se splača odšteti kakšen cent več.

Naša koruza sicer lepo raste, letošnje vreme ji odgovarja, ampak glede na to, kako radi jo imamo na vse možne načine, bi mogli vse njive zasaditi samo s koruzo, da bi zadostili družinski porabi :)
Je pa res, da ima koruza rada okopana tla in je sklanjanja z motiko včasih kar preveč. Z zastirko se izognemo pogostemu okopavanju, če pa pogledam konvencionalno hektarsko pridelavo, pa lahko med koruznimi stebli opazim porumenel plevel ali pa gola tla obdelana s herbicidi.


Sicer pa, vsak po svojih močeh. Star rek, ki pravi, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom, mi je nadvse všeč. Koliko manj prepirov in zamer bi si pridelali, če bi odgovorno reševali vsak svoje, ne pa sosedovih problemov :)

In, če bi vsak lahko delal tisto, kar najbolje zna. Morda bi imeli manj stvari, bi bile pa zato kvalitetnejše.
Kot domača ognjičeva kremica. Se že dela :)


Zelišča dišijo na daleč.


S Tamlajšim jih nabirava, U. pa je naredil nove sušilne pladnje na katerih se super suši in se zagotovo ne bo ponovila zgodba lanske zime, ko nam je splesnil ves premalo posušen bezeg.

 
Dnevi se dogajajo, prihajajo šolarji, pa vrtci. V naravi vedno čaka priložnost, da odkriješ svojo ustvarjalnost.


In vedno je zabavno.


In se najde tudi čas, da posediš in pogledaš naokrog.
Z malo denarja in nekaj volje sva z U.jem naredila novo mizico in dvosed. Iz palet.


Najmlajša je odkrila magičnost pisanih elastik, ki jih spleta v zapestnice in ogrlice.( Plastika pa res najde vsako špranjo, da pride v naše domove :)



Najlepša hortenzija je polna cvetov.


In danes, zadnji šolski dan, so šle v šolo moje boršike za učiteljice. Porisane z risbicami Najmlajše.



Ni kaj, počitnice so tu. Živelo poletje :)


Lp,Keltika

petek, 13. junij 2014

Teden

Samo majhne slikice ostanejo. V spominih, na fotografijah, na usb-jih...Je bilo sploh resnično? Vse to kar je minilo?
Najlepše je, kadar sanjaš strašne sanje in se zjutraj zbudiš ugotavljajoč, kako srečen si, ker so bile samo sanje.
V teh, poceni pridobljenih izkušnjah začutiš, kako je lepo. In kako imaš rad...

Vse te mokre travnike med dežjem,


dragocene trenutke opazovanja otroške igre


 vrtno kuhinjico, ki jo je naredil U.,


priložnosti za šivanje malih torbic,


in majhne neopazne sosede...

muren

In kako razveseli, otroški živžav in zagnanost,


pripravljenost za spoznavanje z zemljo


in vodo.


Tudi uporništvo in odklanjanje... čeprav je to precej težji del, ki spada k odraščanju obeh strani.

In kakršnakoli že je, vsakdanjost, z vso paleto dogodkov in občutij, še vedno je lepša kot sanje.
Čisto nam na voljo, ko se prebudimo :)
Na voljo, da jo ustvarjamo in spreminjamo, sprejemamo  in postavimo svoje meje.
Lp,Keltika

četrtek, 15. maj 2014

Mimo orehov...

me je vodila  pot, kakšnih 40 minut strmine in nazaj.

 
Dvajseti dan posta. Nekatere razveseljujoče izboljšave, nekaj stagnacije...Gibanje je pomembno. Ne le zaradi ohranjanja krepkih srčnih mišic, tudi zaradi hitrejšega razstrupljanja.

Mimo orehov... Magično drevo, cenjeno v zdravilstvu in lesni industrijii, prehrani in kozmetiki. Njemu so Kelti posvetili najlepše in najpomembnejše dneve v letu in ga umestili v svoj horoskop. Od 21. do 30. aprila, ko drevo cveti, ko se pomlad in življenje budita v vsej svoji mogočnosti in od 24. oktobra do 11. novembra. Takrat narava odide k počitku in takrat so naši predniki praznovali največji praznik, 1. november.

Zdravilni so tako listi, kot  zelene lupine in okusna jedrca. Oreh obožujejo ljudje in živali. Vitamini b, mangan, baker, magnezij, fosfor, cink...uživanje orehov krepi ne le telo, pač pa tudi duha in strast v ljudeh.


Naša mlada orehova drevesa so letos prvič pokazala malce več nastavkov plodov.


Oreh je enodomna vetrocvetka in na istem drevesu ima tako ženske (čašice) kot moške cvetove (mačice), ki zacvetijo prvi. Iz malih čašic rastejo orehi.

Mimo naših, naravno rastočih orehov, se povzpnem navkreber, čez neokrnjene gozdove in travnike.

Do orehovega nasada. Opazim velike rumene kolobarje odmrle trave.


Pa sem nekako mislila, da orehov pa le ne tretirajo z raznimi insekticidi...Pa jih. Glavni del varstva je namenjen zatiranju raznih bolezni, kot sta orehov ožig in orehova pegavost, 2-3x letno pa škropljenje proti žuželkam, kot so orehov/jabolčni zavijač, murvov kapar, listožeri hroščki, orehova muha.


Zato sem hvaležna za vsak neškropljen oreh, ki ga prinesejo sorodniki in prijatelji, pa čeprav droban in neugleden.


Hvaležna za vsak plod, ki ga poberem s svojega vrta.
In za željo po učenju, ki je vedno prisotna.
In za znanje, ki ga prejemam. Vsako znanje.

Zaradi tega, ker lahko ustvarjam, recikliram...


Kot tole vrečo za rolarsko opremo. Vse gre vanjo, od rolarjev do čelade, ščitnikov, malice, vode...



Za nove pohode, mimo orehov in naprej ...


Srečno :)
Lp,Keltika