Jesenski pomarančni kolač

Prelepa jesen, barvita in močna.
Polna.
Dogodkov, bolj in manj prijetnih, sprememb, ki smo jih željno pričakovali in tistih, ki smo se jih bali.

Vztrajno mi misli burka prebrano besedilo. O naši civilizaciji. Civilizaciji kvadrata, ki je tako različna od civilizacije kroga pradavnih ljudstev. Krog, kot simbol večnega, popolnega, mehkega kot mati, z energijo, ki se pretaka, kroži, ponuja. In kvadrat s svojimi ostrimi robovi, kjer zastanejo še tako pisane misli, se obtolčejo, utrudijo. Stara ljudstva so imela vse urejeno v krogu, svetišča, domovanja, celo ograje okrog vasi in vrtove. Naše hiše, vrtovi, mize, celo krožniki, so vse bolj kvadratni. Še naše misli so vse bolj kvadratne, urejene in zložene, samo take se prilegajo ostalim.
Kot bi se  simbolika kroga počasi a vztrajno umikala materiji, ki prevladuje in zmaguje.

Pa vendarle sta kvadrat in krog neločljiva, kot zemlja in nebo, pripadata drug drugemu, sta neskončno minevanje časa in trdnost materije.

Moj današnji kolač je okrogel.  In dober. In žal ni trajal neskončno :)

Narejen, kot 'mufini'
Suhe sestavine zmešane posebej, mokre posebej. Združimo s čim manj mešanja, da masa ne postane gumijasta.

Potrebujemo mokre sestavine:

• 125 g raztopljenega masla, ki ga dobro vmešamo skupaj s
• 125 g sladkorja
• 1 vanilin sladkor
• 240 g jogurta
• 2 jajci
• 1 žličko naribane lupinice ekološke pomaranče in
• 125 g pomarančnega soka (sveže stisnjenega)

Posebej pripravimo suhe sestavine:

• 300 g pirine moke dobro zmešamo z
• 2 žličkama pecilnega praška iz vinskega kamna in
• 1/4 žličke sode bikarbone 

Mokre sestavine vlijemo k suhim in premešamo z žlico. Dodamo koščke temne čokolade in polovico mase vlijemo v namaščen pekač, ki smo ga posuli tudi z moko. Preostali polovici mase primešamo nekaj žlic kakava in vlijemo čez svetlo plast.

Svetlo in temno, okroglo in kvadratno. Nekaj po naše, nekaj po drugih.

Vzela bom spremembe, ki jih je prinesla jesen in šla z njimi naprej. Pa če se še tako trudijo, stlačiti me v kvadrat. Spremembe.
Naredim šopek iz trtinih listov. V pomoč je lanska revija Dom in stil. 

Mehak, jesenski in okrogel.

Se prilega v kvadratno vazo.

In naredi moje misli pogumne in barvite.

Niso stvari tiste, ki se nam dogajajo, mi se dogajamo njim. Jih oblikujemo, gladimo ali tešemo po svoje.

Tudi če mislimo, da nimamo vpliva.
Ali pa ravno zato, ker tako mislimo.

Srečno :)
Lp,Keltika

Zapečen zelenjavni riž

Kot veliko odličnih stvari, ki so nastale slučajno, kot stranski produkt, je tudi ta, izredno okusna jed,  posledica prevelike količine mase za zelenjavne polnjene paprike, ki sem jih delala prejšnji dan :)

Bistvo res okusnega nadeva za 'filane' paprike je v tem, da si vzameš čas in zelenjavo narežeš na drobne koščke, v velikosti riža. Le tako se okusi dodobra prepojijo in ustvarijo tisti božanski njam.

Zapečen zelenjavni riž sestavlja

• prva plast iz malancanov, narezanih na kolute in popečenih na olivnem olju
• čez malancane sem posula 5 strokov drobno sesekljanega česna, posolila
• nato pa naložila plast zelenjavnega riža - to je mešanica, ki sestoji iz : kuhanega riža, majhnih kockic zelja, cvetače, gomoljne zelene, brokolija, peteršilja, pražene čebule in soli
• sledijo na kolute narezani sveži paradižniki in 
• popečeni malancani
• nato zopet zelenjavni riž
• in po vrhu popečeni malancani
• ljubitelji sira lahko zloženko posujejo s sirom, mi smo imeli vegansko varianto
• Pečemo na 180°C,  45 minut ali malce po občutku :)

Zapečen riž sem postregla kot prilogo ocvrtim malancanom, ker so bile količine premajhne, da bi nasitile toliko lačnih ust. Naslednjič bo na mizi kot samostojna jed, z veliko skledo radiča.

Varianta rižote, ki diši po jeseni :)

Sicer pa se jesen vonja povsod. Tudi naše miške so  že začele duhati lešnike in orehe, spravljene v lopi. Pa se ne damo. Naj si naredijo svoje shrambe. U. jih redno lovi in potem se odpravimo, cela procesija, ki pelje miško kilometer stran od doma, da jo spustimo v gozd :)

Kaj češ :)) Kilometer rabi miška, da si dom ustvari drugje.

Medtem pa naši mladički že sklepajo trdna prijateljstva, ki bodo držala veliko jeseni...

In jesenske rože se bohotijo v živih roza barvah.

Če kdo med vami pozna ime naših krasotic, bom vesela. Jaz jim rečem ravnateljeve rože, po tistem, od katerega sem jih dobila :)
Dodatek, nekaj ur kasneje:
evo, ni še minil dan, kar sem zapisala objavo, pa je prijazen bralec povedal njihovo ime - roza lepotice so Nerine.
Srečno.
Lp,Keltika

Pinki torba

Kombinacije različnih materialov so mi všeč. Najbolj enostavna rešitev, kadar ti po glavi roji preveč idej.

Kvačkano z blagom, vesela torbica, čakajoč prihodnjo pomlad.

V naravi je celota tako ali tako zgrajena iz različnih materialov.

In mora biti ravno prav vsega. Se nam zdi, da nam urejajo vreme, povzročajo poplave, potrese in led. Morda. Ampak konec koncev je narava tista, ki potegne črto pod vse.

Zato je kakšna dobra kombinacija vedno dobrodošla.
Nekaj dela in nekaj zabave.

Malo realnosti in nekaj sanj.

Malce kislega.

 In malo sladkega.

Pa gre teden naokrog :)
Lp,Keltika

Presni ohrovtov čips

Hrustljav, hrustljav in hrustljav :) Čisto presen, z vsemi encimi, vitamini in rudninami. Slan in božanski. Presni ohrovtov čips. Žal letos nimamo kodrolistnega ohrovta, zato je iz čisto navadnega, glavnatega. Pa se ne pozna kaj dosti.

Zelje letos štrajka, ohrovt pa kar prijazno kuka iz zemlje.

Z ohrovtom,

• ki ga natrgamo na koščke in
• prelijemo z mešanico 
• svežega zmiksanega paradižnika
• ščepcem bazilike, origana, luštreka, morda česna
• in soljo

ima jesen okus po mediteranu.

Sušimo ga v dehidratorju, čez noč, morda pa uspe tudi v odprti pečici, na nizki temperaturi.

Včasih, 

je čisto dobro, počakati, da se stvari zvrstijo same po sebi.
Mi bi vse uredili po svoje.
Praznike bi spravili na koledar.
Sonce na ekran.

Otroke v lične kalupe.
Hrano v plastično embalažo.

Ker je drugače toliko dela.
In kako lahko pravzaprav rečeš, da je praznik samo zato, ker sije sonce in lahko objameš sestro.
Kako lahko pobiraš zelje, preluknjano od polžev, ga čistiš in pereš, ko pa je  v trgovini lepše, udobneje in hitreje.
Kako lahko sprejmeš, da so otroci čisto drugačni, kot si si zamislil.

 Kako.
Malce pogledaš okrog sebe.
Malce si hvaležen.
Malce bolj drzen.

In malce se pocartaš.
Brez slabe vesti.

Dobrodošel, nov teden.
Lp,Keltika

Novo

pri nas marsikaj :)

Najraje imam stare stvari, ki jih na novo uporabim, stara znanja, ki jih prenesem v sedanjost, stare izkušnje, ki mi pridejo prav v novih situacijah, stare modrosti in nove ideje, nove, male ljudi :))...

In nove torbice, itak :))
Poskus prve polstene torbice. Bolj na hitro.

Narejena na tečaju, dokončana doma.

Ni kaj posebnega, je pa prižgala iskrice novih zamisli :)

In novi mali muc.

Ki potrebuje, dobiva in daje toliko topline.

Pa novi mali kuža.

Ej, kako je te dni pestro :)

Po skoraj desetih letih je razpadel moj mobitel in komaj sem našla takšnega, ki še dela na tipke. Staromoden, ampak povsem zadošča. In seveda sem ga na novo oblekla.

In stojalo za rože. Tudi na novo oblečeno.
 

Reciklirano. Takšno, ki ima že dolgo zgodovino.  Kakor tudi cvetlični lončki -  reciklirana kilska skutina embalaža :)

U, pa končno dozorevajo nove in nove cvetače. Pa tudi nove sadike cvetač smo danes posadili v rastlinjak. Če bo toplo, bodo že pozimi, sicer pa malce zaspijo in zgodaj spomladi naredijo svoje rože.

No,  največje presenečenje leta pa so novi in novi paradižniki, ki veselo zorijo v oktober. Edini preživeli paradižnik se je čisto sam zasejal, ni bil popolnoma nič vzdrževan in nikoli zalit. Vodo je našel sam, kar letos ni bilo težko, saj so ostali, negovani, posajeni paradižniki, dobesedno zgnili, nedaleč proč od njega.

Kako malo pravzaprav potrebuje življenje.

Da naredi veliko veselja .

Lp,Keltika