Dobro jutro sonček

 ga iščem zjutraj, tam zadaj za meglo.

Ne pokuka skozi oblake, sem pa zato v teh dneh srečala toliko sončnih, pozitivnih ljudi.
Na prvem mestu so itak otroci.

Mali in veliki, naporni in zahtevni, polni idej in veselja,  učitelji življenja.
Sadili smo sadna drevesa, pekli kruhke, streljali z lokom, ustvarjali iz papirja, jahali konja, luščili česen za saditev... Zemlja je bila mrzla in mokra in nekatere ročice so se je sprva bale dotakniti. Potem pa so premagale zavore, tapkale po zemlji, se je dotikale, delale, se umazale in uživale.

Kje je tista meja, ko prestopimo svoje otroštvo, ko se ne znamo več veseliti vsakdanjih majhnih dogodkov? Včasih sem mislila, da se to zgodi vsem, ko enkrat odrastejo. Danes se mi zdi, da to nima veze z leti in težkimi izkušnjami.

Ko pa dnevi odtekajo in misel že hoče slediti meglenemu pršenju, ko me hoče ujeti mirujoči vrtinec..., spet najdem sonce.
Tokrat čisto pravo, rumeno sonce, ki je pozdravilo ljubitelje Bosanskih planinskih konj, ki smo se zopet dobili in uživali znanje našega Borisa.

Na planoti, stran od naglice in hrupa.

Pomislim - kako lepa je naša domovina. Kako mirna in topla. In koliko prenapetih, praznih glav baranta z njo.

Kako daleč gre pogled, ki išče izgubljeni dom.

Kako največ topline in dobrote raste tam, kjer je bila najbolj poteptana.

In kako leta in izkušnje ne morejo ugasniti otroškega žara v očeh, če sprejmemo, da je to kar se nam zgodi, prav res edino kar se je zgodilo.
Najdemo veselje v tem, kar imamo in ne iščemo brezupno nečesa, kar bi morda lahko imeli.
Samo sprejemanje nam daje moč za spremembe.

Na včerajšnji dan, pred skoraj sto leti je srčni general tvegal za svojo domovino.
Nemogoče se je zavedati, kakšna sreča je, imeti domovino.
Nemogoče, dokler toliko energije izgubljamo v dokazovanju proti, namesto delovanju za.

In se spet odločimo za. Za preproste stvari, ki dajejo smisel.
Posadimo veliko njivo ptujskega česna.

Zato, da ne bo zemlja prazna čez zimo.
Zato, ker česen v sebi nosi esenco toplega, suhega, sončnega. Vzhodna medicina energijo česna opisuje kot toplo, s svojim delovanjem odpravlja vlago in krepi vitalno energijo, odpravlja občutke strahu, skrbi, jeze, pohlepa ali žalosti. Da o bakterijah sploh ne govorim :)

In, ko zakopljem roke med suhe, tople česnove stroke, me prime dobra volja. Na, koliko sonca imam v rokah :))
Lp,Keltika

Kruhove vrtnice s porovo omako

Naši imajo zelo radi kruhove cmoke. Za to rabiš star kruh. Pri nas kruh vedno pečemo doma in ker se mu malce izogibamo, ga spečemo ne prepogosto,  ravno prav in redko ostane.

Ampak saj veste kako je, ko ti nekaj zadiši..ni miru, dokler ne rešiš zadeve. Tako so meni zadišali kruhovi cmoki. Ker ni bilo kruha, sem ga spekla. Da pa ne bi imela dvojnega dela, sem že v začetku zastavila nekakšne cmoke, ki sem si jih zamislila kot vrtnice z okusom po cmokih :)

Testo iz katerega pride dovolj vrtnic za 4 osebe (pa še za hladno malico ostane), je iz

• 600 g pirine moke
• 4 žlic olivnega olja
• 1 zvrhane žličke soli
• pol žličke sladkorja
• male žličke zdrobljenega kvasa
• vodo pa vedno dodajam po občutku in se še nisem spravila k merjenju

Vzhajano testo sem razvaljala na približno 30 cm širok trak . Nanj sem naložila

• 4 velike, sesekljane čebule, prepražene na olivnem olju
• velik šop sesekljanega peteršilja, ki sem ga pomešala s
• 6 stroki sesekljanega česna
• in blanširane liste rdečega zelja
• malce posolila

in zavila z obeh strani. Dobila sem nekakšen štrudel, ki sem ga narezala na 3 cm široka kolesca in jih z odrezano stranjo položila na pekač. Spodaj sem jih malce stisnila, zgoraj pa so se lepo razprli.
Pekle so se na 180°C, 25 - 30 minut.

Nastale so okusne in lepe kruhove vrtnice.

Poleg se je prilegal por v smetanovi omaki. Veganska varianta je vsebovala riževo mleko.

Precej nezahtevno kosilo, a luštno na pogled in zelo okusno.

Tudi sicer je bil takšen ves vikend. Nezahteven in lušten.
Naše vode so hvalabogu ostale majhne.

Delo nam je še vedno v veselje.

In na travniku se nam je zasejalo in nas razveselilo mlado kostanjevo drevesce :)

Srečno :)
Lp, Keltika

Jesensko listje

kam hitiš,
ujeli bi te radi,
ko z vetrom rajaš in vrtiš,
kot zlato se kolo.
(J.Haydn )

šmarna hrušica

Tudi dež ne more sprati čudovitih barv jeseni. In, čeprav ni suhega listja, ki bi šelestelo pod nogami je gozd čaroben.
Kako se poslavljajo, počasi in vsako na svoj način, drevesa. K počitku.
Ste videli, kako hitro jelša odvrže svoje zelenje, kako so srčkasti listki breze že skoraj vsi na tleh,

brezin list

kako pikasto rumen je gaber,

gaber

 in kako rdečijo bukvine krošnje, da jih na daleč ločiš od ostalih,

rumeni listki gabra in  rdečerjava bukev

kako lepo je kostanj rjav

kostanj

in so hrastovi listki še skoraj zeleni, da moraš dolgo čakati, da ujameš padajoč list, ki te po starem keltskem verovanju obvaruje prehlada...

hrast

Leska, ki prinaša modrost (lešniki pa folno kislino :)), se je okrasila z lisami,

leska

oko pa se vedno znova ustavi na čipki, ki je radodarno okrasila gabrovo listje.

Neizprosno slovo.
Tudi od naše psičke.

Kljub temu, da se narava upira na vso moč.
Cveti

in zori,

je v zraku čutiti začetek novega obdobja.
Povežem vrtni, zeliščni šopek. Zdravilen za telo in dušo.
Iz listov jagode, hermelike - kurje masti in žajblja.

Za veselje :)

Za srečo :))
Lp,Keltika

Bučke, konji...

in še marsikaj se je zvrstilo danes. Dan reformacije, rojstni dan, dan varčevanja, noč čarovnic, staroverski praznik novega leta...
Ko se peljem po mestu, vidim številne vesele in strašne buče, ki varujejo domove.
Nam pa majhne steklene bučke stražijo hišo.

Letos smo razvaljali das maso, vanjo zavili kozarce ter izrezali obraze.

Bučko z lučko.

Danes so še mandarine čisto drugačne :)

In čarovnica izpod rok Najmlajše se je navihano smehljala.

Danes so v zraku čisto posebne energije.
Sploh, če imaš srečo in preživiš dobršen del dneva med prijaznimi ljudmi, na čudoviti domačiji,

kjer se na vsakem koraku čuti ljubezen in spoštovanje do preteklosti,

sodelovanje

in sobivanje z naravo.

Vedno je fino, kadar se dobimo maloštevilni lastniki Bosanskih planinskih konj. In kadar je z nami Boris, eden izmed resničnih poznavalcev naravnega konjarstva, vzgoje in vedenja konj, je dan še posebnejši. Vaje na tleh, vzpostavljanje odnosa s konjem in šele mnogo kasneje delo v sedlu. Počasi, potrpežljivo se gradijo odnosi med ljudmi in med živalmi.

Čisto poseben dan.

Da skoraj ne vem ali je Borisova sposobnost in znanje tisto, ki je z doslednostjo in spoštljivim a vztrajnim pristopom iz trmastega konjiča,

ki je na vsak način želel uveljaviti svojo voljo,

v dveh urah naredila poslušnega in umirjenega konja

ali je bilo morda v zraku res nekaj čarobnega :)
Lp,Keltika

Duhci in dom

Noč čarovnic, dan mrtvih, samhain. Prazniki, ki so povezani med seboj skozi našo dolgo preteklost, nedoumljivo močni in skrivnostno pomembni. Različna poimenovanja, različna verovanja, a tako isti običaji, neiztrgljivi iz spomina, kot slak iz zemlje.
Stoletja so naši predniki kurili kresove, prižigali ogenj, izrezovali strašljive podobe in se pripravljali na praznovanje novega leta, ki je bilo na prehodu iz 31. oktobra na 1. november.

Ljudje prilagodimo svoja praznovanja,  potihem zapisana od trenutne vladajoče verske institucije in politike. Bistvo pa ostane isto. Le ne vidimo ga na prvi pogled.
In ljudje pač ustvarjamo iz materialov, ki so nam dosegljivi. Če so bili nekoč naravni, je danes ob nas predvsem plastika.

Namen je isti. Okrasiti svoj dom, ga označiti, zavarovati pred nepovabljenimi in privabiti ljube nam goste in energije.

halloween ghost

 Pri nas, kot običajno, strašijo reciklirana bitja. To pot so čisto preprosti duhci iz jogurtnih lončkov in povoja.

Veselje za otroke, ki z nami reciklirajo in odkrivajo številne čustvene izraze ob risanju obrazov.

In strah in trepet za nepovabljene obiskovalce :)

Naj zunaj ostanejo vse slabe misli in žalost, lakota in bolezen. Naj se razpršijo po svetu, kot drobne kapljice, ki jih sploh ne občutiš.

Naj v veselih škornjih pridejo zdravje in smeh, ljubezen in spoštovanje.

Naj ostanejo pri nas, na toplem in na varnem.
V mehkih košaricah,

skvačkanih iz naših starih, razvlečenih majic, naj si uredijo zavetje.

crochet basket

Saj vendarle prav vse delamo z namenom, ustvariti dom. Majhen prostor, kjer se počutimo varne in sprejete.

sewed houses

Kjer nas čakajo tople roke in prijazen nasmeh.
Kjer dajemo in dajemo, zato, da se nam vrača v majhnih, drobnih trenutkih.
Naj strah in jeza ostaneta zunaj. Naj vstopi moč, da opazimo.
Te drobne, dragocene trenutke našega doma.

Vesele počitnice želim, pa četudi ali pa ravno zato, ker bomo doma :)
Lp,Keltika