Larp

Verjamem, da se sprašujete, kaj je to. Tudi jaz ne bi vedela, če ne bi Tamlajšega navdušil sošolec. Zdaj pa že nekaj časa izdelujemo viteško orožje iz pene in kartona in fantje se resnično zabavajo.
Larp je igranje fantazijskih vlog, ki se lahko navezujejo na like iz naše daljne preteklosti. Ljudje vseh mogočih zanimanj in starosti se srečujejo na delavnicah kostumov, orožja in iger.
Fantazijsko, pravljično in iskreno. Za tiste, ki nikoli niso prerasli otroka v sebi.

In imela sem priložnost, da sem enega od teh srečanj doživela.

 Cel dan, med vilami, plemiči, vitezi in barbari.

Brez telefonov in podobne potrebne navlake. S 'starodobnimi' Larp pripomočki, zlatniki, dragulji, čarobnimi napoji..., v mošnjičkih.

Kamor sem pogledala, je bilo drugačno. Drugačni čevlji,

drugačne obleke,

drugačne frizure.

 Drugačni liki.

Ljudje so postopali naokrog, se pomenkovali, igrali,

poslušali glasbo,

jedli preprosto hrano,

in nasploh so bili povsem preprosti. Drugačni in preprosti. Veseli in sproščeni.
Čarobni.
Kot  narava, ki nas je obdajala.

Kot bi stopili v čisto drugačen, pravljičen svet.

Kot bi povsod pustile vile svoje sledi,

 znamenja,

dotike.

Bil je resnično pravljično drugačen dan.
In, ko so se vitezi, vile in barbari spustili v  borbo, je bilo še bolj drugačno.

Pravila, ki ne dopuščajo nepotrebnega udrihanja po nemočnih in ranjenih, ki te posadijo na tla, takoj, ko te oplazi meč, so tako viteška in poštena, da moraš imeti resnično veliko discipline, da se jih držiš.

Pa se jih. Kljub igri, ki se odvija okrog tebe, kljub temu, da te vleče...Varen si. Nihče te mimogrede ne kresne, samo zato, ker si na tleh in ti ne kresneš nikogar.

In, ko veš, da drugačen svet lahko obstaja le zato, ker smo v njem drugačni ljudje, se kar malce lažje vrneš v vsakdanjost.
V vsakem izmed nas se skriva viteško srce. In vsakdo se zmore držati teh pravil.

Bodite čarobno :)
Lp,Keltika

En majhen utrinek

Takole je to.
Naša Moni pravi, še par centimetrov do svobode...

Ampak se bojimo zanjo, mlada je še in ni še prav dolgo, ko smo eno muco izgubili. In je v hiši.
Najraje tam, kjer res ne bi bilo treba.
Tudi, ko hočem fotografirati voščilnico.

Pride in gleda,

in si misli,  prav, če ne morem ven, bo tudi tole dobro,
pa mi poje trobentice

In evo, voščilnico, brez trobentic :)

 Prijavljam jo na izzive:

Less is More: One Layer Week - include an animal
SimonSayStamp Mondaychallengeblog: animal
AAACards #35Bare Naked CAS

Pisan dan, želim :))
LP,Keltika

Presenečenje

Čisto na tihem komaj čakam pomladi, čeprav ima zima tisti pravljičen pridih...
In kjub temu, da jo čakam in pričakujem, me vedno tako neznansko preseneti.
Kar naenkrat se dogaja...
Ko se v gozdu zasvetijo male bele kronice,

in so travniki pobeljeni od zvončkov.

Ko zacvetijo spomladanski žafrani

in se prebudijo pridne in pogumne čmrljevke,

ko skoraj zamudim mladi regrat :)

In naenkrat zmanjkuje časa za računalnik.

Ker zemlja želi zadihati in travnik, ki so ga z leti počasi prerasle jelše, obrne naše načrte v svoj prid.

Da se na pomlad izvije iz objema korenin in zaživi svoje zeleno življenje.

Kako me preseneti in razveseljuje, življenje okrog mene.
Kot bi bilo vse prvič.
Pa ni.
Le majhna luknjica, kot gnezdo, ki sta jo Piki in Polonca naredila v svoji spalnici, je pred mojimi očmi nastala prvič.

zajčje gnezdece

Pa smo jo pustili, naj imata svoje gnezdo, smo dejali, ne da bi slutili, da skrivata mali zaklad :)
Dokler nista pripeljala pokazat treh veselih kepic, ki sta jih spretno skrivala kakšnih 14 dni.

Pravo presenečenje. Pravo majhno, toplo, pomladansko novo življenje.

 Holandski zajček, kakšnih 14 dni star

Brez vmešavanja, strogih ukrepov, kazni in pravil, brez birokratskih polen in praznih besed...
Sta Piki in Polonca ustvarila svoj mir.
In tako pride pomlad.
Kljub vsem našim pravilom in zakonom.
Kljub omejevanju in plašenju.
Kar naenkrat nas preseneti. Vesela, nežna in polna barv.

 In moje voščilnice ji sledijo :)

Srečno.
Lp,Keltika

Svoboda

Je imela Janis Joplin kar prav, (oziroma Kris Kristofferson, ki je napisal pesem), ko je zapela - svoboda je le druga beseda, za - ne imeti nič, kar lahko izgubiš.
Ampak znotraj tega, kako smo nesvobodni zaradi ljubezni in dolžnosti, do vseh, ki jih imamo radi in zaradi divjega vrtinca, v katerega smo vrženi, znotraj tega obstaja prostor, ki je lahko naš.

Če si le ne pustimo preveč napolniti glave z vsakodnevnim balastom.
Načrtno bombardiranje z jezljivimi novicami vnaša nepotreben strah in misli, ki pravzaprav nimajo nobenega drugega učinka, kot potenciranje tega strahu.
In najlažje je biti proti. Proti tem, proti onim. Proti vsem. Nobenega truda in nobenih idej. Nič žuljev na rokah. Samo proti. Ujeti v lažnem občutku moči.
In, ko obrneš ploščo in začneš razmišljati ZA,   za dobre ideje, za ljubezen, za upanje...
Takrat se začne pravo delo. Porajajo se ideje in energija za uresničevanje. Trud, vzponi in padci.
Ampak stojiš na svojih nogah ustvarjaš svoj ZA svet.

In začutiš prve signale svobode.

Vsak lahko najde svoj ZA. In začne kreirati, namesto podirati.
Midve z Najmlajšo sva ustvarjali majhne darilne vrečke, za majhne pozornosti, za dan žena.

In je vprašala, kaj pa sploh praznujemo na dan žena?
To, da lahko ustvarjava te vrečke, da lahko tekava in skačeva z drevja.

 

Da naju ni strah in lahko mirno zaspiva zvečer. V bistvu.

Kako skromne besede pravzaprav, pa kako veliko svobode nosijo v sebi.
Vse lepo!
Lp, Keltika

Grahova juha in jabolka v testu

Idejo za nadvse okusno sladico sem našla med brskanjem po mojih priljubljenih blogih. Sandra je spekla tako lepa jabolčka v testu, da bi bil kar greh, če recepta ne bi preizkusila.  Skupaj z grahovo juho so se izkazala kot slastno, lahko kosilo :)

Grahova juha, kot tudi jabolka v testu, so popolnoma brez sestavin živalskega izvora - veganska.

Za juho:

• v 3 litre vode damo
• 3 dcl svežega graha (moj je iz zamrzovalne skrinje, prvi letošnji pa je že v zemlji)
• 2 narezani čebuli
• 5 narezanih krompirjev
• 10 strokov česna

kuhamo do mehkega in zmešamo s paličnim mešalnikom. Nato

• dodamo še 2 dcl graha, kuhamo do mehkega
• in zakuhamo s pirinim zdrobom. Solimo po okusu.

Jabolka v pirinem testu:

• 2 ne preveliki jabolki olupimo in narežemo na 1,5 cm debela kolesca
• prelijemo s sokom limone, posujemo z vanili sladkorjem in cimetom ter pustimo stat, dokler ne naredimo testa

Za testo

• v posodo vlijemo 80 ml olja
• 2 veliki žlici sladkorja, ščep soli
• malce kvasa
• 200 ml vode
• 3 žlice ovsenih kosmičev
• in dodamo toliko pirine, ali katerekoli druge, moke, da dobimo gladko testo.
• Razvaljamo, ne pretanko, izrežemo kroge, položimo nanje jabolčne kolute in jih oblečemo :)

Pečemo v vroči pečici,  da se lepo obarva in so jabolka fino mehka.

Jabolka v testu so najboljša, dokler so topla.

Ko se ohladijo, pa tudi pridejo prav, da jih sproti pomalicamo, tekom popoldneva, saj nas po lahkem kosilu kaj hitro prime lakota :)
Pa srečno :)
Lp, Keltika

Kaj je največ vredno

Zanimivo, da smo si ljudje tako različni, odgovori na to vprašanje pa so po trenutku razmišljanja zelo podobni. Najprej so pisani, številni.

Vera, upanje, sanje, pravijo malce bolj poduhovljeni.
 

Mama, dom, rečejo otroci brez razmišljanja.

Svobodna, ustvarjalna igra, pravi množica umetniških, pedagoških, igrivih duš.

Domišljija, rečejo pisatelji in pesniki.

Materialna preskrbljenost, čim več, tem bolje, so prepričani mladci in mladenke, ki pogledujejo za dobrimi avti. Zlato je blato. Pravi Najmlajša :) In razpredamo naprej : zla je to. Ta stvar je zla. Če vidiš samo to. Je pa že blato lepša beseda in ravno tako neprecenljiv ustvarjalni material :))

Po nekaj izrečenih besedah pa se vsi spomnimo na zdravje.

Zdravje je največ vredno. To, da se počutiš dobro, da si vesel in te nič ne boli.
In to, da poznaš način, kako si pomagati, če te tarejo težave.
Da greš po gozdu in rečeš - aha, tole je Navadna sladka koreninica. Njene korenine, ki so precej na površju, so užitne, posušene za čaj pomagajo za lažje izkašljevanje, pospešujejo izločanje žolča, lajšajo zlatenico...

Navadna sladka koreninica

In prijatelji so največ vredni. Taki, ki niso nujno vsak dan pol ure z nami na telefonu, ampak so se nas dotaknili,  nas začutili in tiho ponujajo pomoč, ko jo potrebujemo.
In, kot se sončnica obrne za soncem, tako se obrača naše naštevanje. Vse je največ vredno.
Spanje, dihanje in 'radimam'.
Danes.
Ne jutri, ko bomo ugotovili, da smo šli mimo in, da imamo strašno dolgo in naporno pot, da pridemo nazaj.

Do ljubezni in zdravja je težka vrnitev.

A je lažje, če verjameš.
In če veš, da nisi sam.

Voščilnico sem naredila z mislijo pri eni prijazni punci.

In jo prijavljam na izziv:
CRAF-talnica: Izziv#128: Ročno izdelan cvet 

Da bi znali videti in obdržati, naše največ vredno.
In, da bi se povrnilo. Hitro in brez velikih naporov, kar se nam je izgubilo med potjo...
Lp, Keltika