Jesenska omaka in pire krompir

Morda pa mi celo uspe, nekaj časa držati tempo, ena kuharska objava na teden. Občasno me kdo pobara, pa kaj sploh kuhaš, ker ne jeste mesa? Ali ti ne zmanjka idej za kosila? Itak, da jih zmanjka, kot vsem, potem se pa ponovijo ane :)

In, ker vem, da danes veliko ljudi štrika konec s koncem, morda komu pridejo prav ideje za preprosta in ne prav draga kosila.

Mi imamo pire krompir radi. Nekateri ga jemo brez vsakršnega dodatka, samo krompir, ravno prav slan in dobro pretlačen, ker je presenetljivo dober in pravzaprav sploh ne veš, dokler povsod daješ maslo in mleko. Nekateri člani naše družine, pa brez masla ne morejo :)

Omake pa so večino prilagojene letnemu času in temu, kar trenutno rase. Nič visoke kulinarike, samo eno izmed enostavnih, vsakdanjih kosil.

Jesenska omaka:

• 3 nasekljane čebule in
• 1 veliko papriko baburo sem dušila na olivnem olju, da sta se lepo zmehčali, dodala sem
•  pol manjše glave zelja, narezanega na male lističe
• eno olupljeno, naribano bučko, ki smo jih pobrali pred slano in čakajo v gajbici, zunaj pod streho
• 2 nasekljana paradižnika ali pa kakšen deciliter paradižnikove omake
• veliko nasekljanega česna in
• dušila kakšne pol ure, poprašila s tremi žlicami pirine moke, zalila z vodo in solila

Porabila sem tisto, kar je bilo pri roki :)
Kot pri tej Ta hitri torbi. Prijateljica mi rada prinese kakšne kavbojke, ki jih ne potrebuje več, jaz pa recikliram.

Ta hitra torba rečem tistim boršam, ki so dovolj široke, da lahko na hitro nabašeš vanje tako 'fasungo' ali 'špežo' torej nakup, in dovolj velike, da niso prevelike, ko jih vzameš s seboj v avto ter spakiraš vanje plišaste igračke, blokce, barvice, male igrice, vodo, bobipalčke, kakšno bombažno pleničko, volno...

Nič podložena, samo lepo zašita, čaka lastnico.

Tako simpl je to, kaj bi na veliko debatirali. Kljub temu, da tudi službeno uporabljam pogovor, kot najpogostejšo tehniko urejevanja odnosov in osebnosti, se mi vendarle zdi, da je včasih nepotreben in, da štejejo preprosta, mala dejanja in medsebojna toplina. Te pa če je ni, ne pričarajo nobeni pogovori.
Lp,Keltika

Voščilnici

Tudi Najmlajša rada papirčka, riše in barva, rada gleda Tinino malo šolo in ustvarja. Tokrat je želela naredit zahvalno voščilnico za eno prijazno osebico.

Uporabila je Tinine pravokotnike s šivi in hvala.
Prijavljam jo na izziv
 Ko me inspirira#42- hvala

Pa tudi mene se zadnje dni drži ustvarjalna vnema in nastalo je kar nekaj voščilnic, ki so odšle brez poziranja pred fotoaparatom. Tale je utegnila toliko počakati, da sem jo slikala :)

Za gospoda, ki rad vrtnari.

Tudi jaz se sprašujem, kako sem lahko karkoli naredila, dokler nisem imela svetovnih Tininih pravokotnikov s šivi...
Lp,Keltika

Ena na hitro

Oh, kako nas življenje pretresa. Kar nas drži pokonci, nas tudi spodnaša. Odnosi, ljudje, ki so nam blizu. Pričakovanja. Včasih zarežejo kot nož. Ampak šele takrat najdeš bistvo.

To je tako, kot z nešpljo, malim, neopaznim sadežkom pozne jeseni, ki lahko ostane na drevesu, ko vse prekrije sneg in nam daje vitamine in sladi trenutke.

 
 Ko jo vidiš, pričakuješ okus jabolka ali hruške. Vsekakor nekaj, kar ti je blizu.

Nešplja

Ko jo probaš, te odbije njena kašasta zmes, ki postane užitna šele po prvi slani. In, ko predihaš prvi šok in si upaš zadevo malce dlje okušati, postane okus sprva čisto spodoben, nato pa vse boljši in boljši :)

Izpljuneš koščice in olupek in uživaš v sladki čežani. Vzameš tisto, kar je dobro in pustiš, kar ni po tvojih pričakovanjih.  In, ko povsod leži sneg, te pod trpko lupino spet in spet preseneti omamna sladkost.

In si rečeš, hvala bogu, da znam izpljuniti slabo in videti dobro. Koliko pristne dobrote je vendarle naokrog.

Pa je zgodba, ki bi lahko bila slaba, vendarle povsem nepomembna. Saj, je nekoč dejala ena starejša gospa, v čakalnici zdravstvenega doma, : življenje ni tako resno, kot ga jemljete veste, zato se pa zboli :))
Tale Tinin jelenček je eno izmed simpatičnih bitij, ki lahko nekomu polepšajo dan. Postavila sem ga med listje, pozdravlja in se zahvaljuje.

Voščilnico pa prijavljam na izziva
Ko me inspirira#42 - hvaležnost, uporabila sem Tininega jelenčka in šablonico hvala
CuteCardThursday Challenge 399 - Birds/animals

Srečno,
Lp, Keltika

Voščilnica

za Jernejino malo princesko.

 Spet sem papir za ozadje potiskala sama, z malo dudico in roza blazinico, v vsej bogati zbirki vzorčastih papirjev nikakor nikoli ne najdem pravega. Očitno bom mogla zamenjat nakupovalne navade in se držati belih papirjev.
Tinino šablonico sem uporabila kot čipko, skozi katero sem napeljala svilen trakec.
Napisov ob rojstvu nimam, pa sem kar ročno napisala, medvedka, pa sta iz seta Polarne živali, ki mi je bil takoj, ko sem ga videla, strašno všeč.
Oblačkov nisem želela dat na sredino, vendar bi jih, če bi delala še enkrat, zdaj dala.

voščilnica ob rojstvu

Čestitko prijavljam v Tinino galerijo meseca novembra.
Lp, Keltika

Sladka prosena kaša v kozarčku

Današnja sladica.

Za kosilo cvetačna juha, sveže pečen kruh in bukovi ostrigarji na čebuli. Smo spet obirali, juhu, in še bomo, tole vreme jim zelo paše.

Sladico sem tokrat skuhala iz prosene kaše.

Zelo dobra, sladko kisla, brez glutena, veganska, jesenska sladkarija.

• 400 g bio prosene kaše skuhamo v 
• 1 litru riževega mleka, ki je naravno sladko, zato kaše ni potrebno sladkati, dodamo le malce piranske soli. Kašo vsipamo v vrelo mleko, kuhamo 5 minut, nato pustimo nekaj časa pokrito, da se napoji.
• 7 večjih jabolk olupimo, in narežemo na lističe. Dušimo jih na dobrem kokosovem maslu ali navadnem maslu, če vam uživanje mleka ne dela težav. Jaz sem dodala še
•  7 sliv iz zamrzovalnika
• cimet in po okusu sladkor
• Vode ne dodajamo. Ko se sadje zduši v sladko čežano, odstavimo z ognja.
• Skuhamo 1 vanilijev puding. Jaz sem ga skuhala v 0,5l soka iz domačega robidovca,
• ter dodala še sok 1 limone. Po potrebi dodamo sladkor.

Nato v plasteh nalagamo v kozarčke kašo, čežano, kašo, čežano in prelijemo s pudingom.

Nekaterim je všeč še vroča, drugim iz hladilnika. Najboljše pa je, če kakšen kozarček ostane za zvečer.

In, če potem ostane še kaj časa za ustvarjanje, je pa sploh super :)
Tole luštno mucko sem potegnila z interneta in jo natisnila na akvarelni papir. Barvam z Inktense barvicami, ki jih naravnost obožujem in z distressi.

Potem pa ugotavljam, da vse kar pobarvam, na fotografiji ne izpade niti pol tako dobro, kot je videti v živo. Fotografiranje akvarelnega barvanja moram še natuhtat. kakšen nasvet?
Lp,Keltika

Zelenjavni fižol in polenta

Včasih mi kdo, takole mimogrede, reče: kaj ti nič ne kuhaš? Oja, vsak dan, samo fotografiram ne :)
Zadeve so zelo preproste. Na mizi je zelje, fižol, krompir, cvetača in bučke na oooh načinov. Jesen je še radodarna in na njivi se še kaj najde.
S fižolom se da marsikaj,

tokrat sem želela omakco zraven polente, kot nekakšen golaž.

• 4 dcl fižola (ja, dodajala sem ga po lončkih, zato takšna čudna merska enota) sem čez noč namakala, potem vodo odlila, dodala svežo, ko je fižol zavrel pa spet odlila in dodala svežo, slano vodo
• na kokosovi maščobi sem prepražila 3 večje, sesekljane čebule
• 3 male korenčke, narezane na kolesca
• 1 zeleno papriko, narezano na kockice
• 1 manjšo cvetačo, narezano na majhne cvetke
• 10 nasekljanih strokov česna
• dušila do mehkega, dodala kuhan fižol
• paradižnikovo omako, vodo
• sol 
• in veliik šop sesekljanega peteršilja in zelene ( manj zelene kot peteršilja)

 Letos nam je precej fižola splesnilo na fižolovkah, v strokih, ki so žalostno čakali, da poneha septembersko deževje in ga bomo lahko obrali do konca.

Sicer je bila lepa letina, ampak a ni čudno, toliko enega truda, potem pa ne najdeš časa da bi pobral sadove.
Kako pogosto se to zgodi v življenju.
Delaš in delaš, čakaš, pa ne veš kaj čakaš.
Medtem pade dež in slana in pobere skoraj vse.
Pa pogledaš naokrog in vidiš. Kako se krha cvetlica izkaže neverjetno močna v borbi z mrazom,

kako postane barva vrtnic po prvi slani izstopajoče globoka iz okoliške sivine

in kako žari mala sončnica, kakor da ji slana daje življensko moč.

V vsaki zgodbi se skriva nekaj lepega

ali pa smo morda mi tisti, ki lahko iz vsake zgodbe naredimo nekaj lepega :)

Srečno,
Lp, Keltika

Mešano

Tako z dogodki, kot občutenji. Toliko sonca in toliko nenavadnih pripetljajev, ki niso povsem usklajeni z mojimi pričakovanji.

Ampak dnevi so pa krasni za potepanja

in odkrivanja drobnih jesenskih čudežev, ki visijo z drevesc,

  se vzpenjajo iznad mahov,

bohotijo v grmovju

in skrivajo med porumenelimi travami.

Narava si je nadela prijazno topel obraz.
A ni vedno vse tako dobro, kot je videti.

Včasih pač moramo malo potrpeti, malo poprijeti, malo začarati,

da se izteče tako, kot si želimo.

Lp, Keltika

Netopirčki in pajkci - ustvarjamo z otroki

Noč čarovnic se bliža. O tem starem prazniku sem že pisala. Ni nov, ni ameriški, je pa izgubil vsebino, ki jo je imel nekoč. Ampak prazniki se prilagajajo ljudem. In, ker veliko ljudi danes svoj notranji mir išče na policah trgovin, so se prazniki prestavili tja. Lahko si kupimo kostume, okraske, čarovnice in si prinesemo praznik domov. Tega in vse ostale, ki prihajajo.

In se mi zdi brezveze, obsojati trgovce in razglabljati, kako je vse skomercializirano. To je, kot bi obsojali sebe.

Smo pač različni in poti do sebe so zamotane.
Nekdo si vzame čas za to, nekdo za ono.

Mi smo letos reciklirali  rolice toaletnega papirja in črvive kostanjčke.

V izdelavi preprostih netopirjev iz rolic smo vsi uživali, ker izpadejo res luštno.

In ker je tako fajn packati skupaj.

Da netopitjem ne bo dolgčas smo vzeli nekaj kostanjev, ki so jih napadli črvički, jih pobarvali na črno, prilepili nogice in oči in jih tako spremenili v pajke tarantele. Stračatele, je rekla Najmlajša, ko je bila še malo manjša :))

Ko takole visijo z grma pred hišo, so videti ravno prav pravi.

Ravno toliko strašni, da so še luštni.

In skupaj z netopirji varujejo dom

pred neprijaznimi energijami.

Sicer pa se v teh dneh napoveduje toliko prijetnih druženj, da bomo odgnali z lahkoto odgnali slabe misli. To sem namreč že zdavnaj ugotovila, več nas je, bolj smo nasmejani, lažje nam gre :)
Lp,Keltika