Po Rilkejevi poti, Italija

Od Sesljana( Sistiana) do Devinskega gradu. Po čudoviti Rilkejevi poti, speljani po strmem klifu nad Sesljanskim zalivom v Italiji. Dobro uro od Ljubljane. Mimo Sežane, na Fernetiče, do Sistiana, ki je bil nekoč slovenski, kot tudi grad, ki smo si ga ogledali.
Ko pridemo v Sistian se peljemo skozi mesto, do ceste, ki se spusti proti obali, tam je majhno parkirišče pri velikem kamnitem spomeniku. Parkiramo in se podamo proti Devinu. Potka je bila zadnjih trideset let v lasti grajskih plemičev, ki so s tržaško pokrajino podpisali  pogodbo, s katero je ta prevzela upravljanje in urejanje poti. Pogodba se je lani iztekla in pot je bila nekaj časa zaprta. Kako so uredili zadeve ne vem, vendar je pot urejena in odprta.

Kakšno urico prijetne hoje v eno smer.

 Izlet primeren za kakšno pomladno soboto, saj vse naokrog cveti in diši do neba.

bor v cvetju

palma cveti

Obiskovalcev izredno malo. Predvsem družine z otroki. Pot ni nevarna, je pa vseeno treba malce pozornosti.

Poleg cvetočega drevja, je zlasti dušam z bogato domišljijo, zanimiv bunker iz prve svetovne vojne. In to ni edini bunker, ki ga srečamo na tem izletu.

Kaj kmalu se pred nami zariše pogled na stari devinski grad, ki je svoje prebivalce varoval pred napadi osvajalcev, več kot tisoč let nazaj.

Čas ustvarja nove zgodbe in nove potrebe. In v letih 1363 se že omenja novi grad, zgrajen tudi na zidovih prejšnje utrdbe.

Potka nas pripelje točno do njega.

V lasti plemiške družine, je grad lepo ohranjen in veliko prostorov je odprtih za javnost.

Vidimo lahko v čudovito blago oblečene zidove, veliko starega pohištva, ogromno zbirko resnično starih glasbil, dragocena svetila, jedilni pribor..

Pod gradom je še en bunker iz druge svetovne vojne, ogromna, 18m globoka, priča trpljenja ujetnikov, taboriščnikov, ki so tu pustili svoja življenja.

Zunaj pa sije sonce in odpravimo se v sedanjost. Nazaj do Sistiana, kjer se z avtom spustimo do plaže. Na parkirišču, v senci dreves, opazimo divje čebele, ki so si satje zgradile v enem izmed dupel. Čeprav smo veliko v naravi, smo prvič srečali divje čebele in njihov dom.

Gremo po plaži in poiščemo še en bunker.

Nizek tunel, po katerem se sklonjeno premikaš v trdi temi, ima na koncu odprtino iz katere skačejo samo najpogumnejši. Tudi nekateri naši so imeli podobne misli.
Vstop in skakanje je sicer čisto na lastno odgovornost, pravzaprav nedovoljeno a povsem odprto in očitno marsikomu v izziv, saj je v samem rovu kar precej smeti.

Izlet smo zaključili na plaži. Kljub edinemu sončnemu dnevu med temi prazniki, ni bilo preveč toplo in gneče ni bilo.

Sledili smo skalam in našli pogumnejše kopalce.

In simpatično plažo, kjer so zaplavali tudi naši :)

Lušten in nezahteven družinski izlet, kjer  lahko vsakdo najde kaj zanimivega.

Lp,Keltika

Toliko

vsega...da se mi sploh ne da sedeti za računalnikom. Poleg viroz, ki nas niso pustile na cedilu je najbolj aktualno delo zunaj. Ker imam srečo, da še lahko v miru živim in delam na svoji zemlji in me razmere ne silijo na negotove poti, ki se končajo morda na dnu morja, se tej sreči prepuščam, kolikor se da. Z vsem spoštovanjem do dežele v kateri živim, ker je še vedno tako lepa, ker se ne ozira na trapaste zakone in šibko narodno zavest svojih prebivalcev.

portulak

Gozdovi še dehtijo po čemažu,

čemaž

travniki še podarjajo svojo zeliščno lekarno

ozkolistni trpotec

drevesa obljubljajo

jablana

in otroci se še vedno znajo igrati zunaj.

naravoslovni dnevi

Še so ideje in volja za delo

in še vedno se najde kaj, česar še nismo doživeli.

voluhar

Med številnimi obiskovalci v teh dneh, je bila tudi simpatična, lepo rejena voluharica. Zmotili smo jo pri zajtrku, ki si ga je očitno že večkrat privoščila v zasipnici, kjer čez zimo shranimo čebulice dalij in gladiol.

zasipnica - zemljanka

Kar precej čebulic je pojedla in najbrž so bile tudi obglodane koreninice fižola, ki je lani neslavno polegel po njivi, njeno delo. Dali smo jo v vedro, potem pa v naš hostel za živalce, ki gosti razna bitja, dokler si jih otroci ne ogledajo.

Bistra voluharica ali voluharček, je zelo žalostna čakala dve uri, da smo jo odpeljali daleč v gozd, kjer si bo lahko ustvarila nov dom.
In tako tečejo nitke ...
Dnevi komaj še spravijo vase kakšno ustvarjalno dejavnost v hiši.
Ampak se ne dam, voščilnice so mi v veselje in, če ne gre drugače, dan malce raztegnem :)
Ena izmed teh, ki so nastale nekje vmes, je moška rojstnodnevna.

Pa še ena za princesko v zrelih letih

 in za malce mlajšo

Tole zadnjo tudi prijavljam na
blog hop, ki poteka na Craft-alnici za njen 5.rojstni dan

Toliko za danes :) In po pravici - malo sem pa pogrešala tole blogersko sceno v teh dneh, ko je treba dan raztegniti, da tisto kar je nujno stlačiš vanj :))
Srečno,
Lp,Keltika

Pomladni kvačkan venček

Na vrata sem obesila pomladni venček.
Da prikličemo tople dni.

In napodimo viruse, ki trosijo prehlad, vročino, gripo.

(crocheted spring wreath)

Venček sem videla nekje na netu in mi je bil tako všeč, da sem ga mogla nakvačkat.

Obroč iz stiroporja, male simpl rožice, listki, gumbki in vroča pištola.
Lp, Keltika

Pletene kruhove košarice

Rahle in simpatične kruhove košarice,  so nastale pod očkovim vodstvom v naši praznični ustvarjalni delavnici.

Ker smo jih pravkar pojedli lahko povem, da so zeloo dobre, morda tudi zato, ker je njihova priprava tako zabavna :)

Maladva sta uživala in poleg košaric je nastalo še kar nekaj drugih skulptur.
Tamlajši pa je oblikoval svojo kruhovo skodelico, v katero se je odlično podala današnja česnova juha.

Kruhove košarice so bile namenjene pirhom. Simboli popolnosti in novega začetka v vseh mogočih variantah tudi pri nas potrpežljivo čakajo pravo pomlad.

Nekaj smo jih oblekli v pisano volno,

nekaj smo jih okrasili z DohVinci maso,

tiste najlepše pa smo obarvali s čebulnimi olupki

in jih položili v kruhove košarice.

Recept za kruhove košarice je preprost:

• 1/2 kg pirine moke
• 16 g kvasa
• 1 poravnana čajna žlička sečoveljske soli
• 1/2 čajne žličke sladkorja
• 4 velike žlice olivnega olja
• in toliko vode, da nastane mehko testo, ki ga gnetemo tako dolgo, da se neha prijemati na roke.

Po standardnem postopku. Luknja v moko, vanjo nadrobimo kvas, dodamo sladkor in toplo vodo, ter počakamo, da kvasovke oživijo. Potem vse sestavine umesimo v testo in pustimo vzhajati kakšne pol ure.
Potem v folijo oblečemo posodice in na njih pletemo košarice. Damo v hladno pečico in nastavimo pečico na 180°C,  pečemo 35 minut.

Očkova pekarska delavnica je vse čisto navdušila, še dan se je med sneženjem in vetrom konec koncev obrnil  v sončno popoldne :)

 Vse lepo želim :)

Lp, Keltika