torek, 22. oktober 2013

Pirine jabolčne miške

Najbrž se vsi strinjamo, da so najpreprostejše stvari najboljše. Naj bo to oblačilo, hrana, preprost dan, knjiga... Kolikokrat iščemo odgovore, beremo težko razumljive knjige, gledamo v komplicirane slike in si potem na koncu priznamo, da pravzaprav nismo izvedeli in našli nič novega...


Vedno znova se vračamo k istim kavbojkam, čevljem, knjigam, glasbi ali okusom. Kot bi nekje globoko v sebi čutili, da se vsi odgovori skrivajo v nas. Kot bi nas nevidna sila vodila preko vsega novega, spet nazaj, k poznanemu, preprostemu, domačemu.

Vsak nov dan smo bogatejši za kakšno spoznanje, a ves čas ugotavljamo, da smo vse to pravzaprav že itak slutili...

Smo mojstri in kreatorji svojega življenja, pa vendar ne znamo in ne želimo sprejeti te odgovornosti. Meni je vendarle indijanska zgodba o dveh volkovih tako življenska. Tista, o bitki med slabim in dobrim volkom, ki živita v nas in neprenehoma skušata nadvladati drug drugega. Na koncu zgodbe postavi otrok dedku, indijanskemu poglavarju, vprašanje, kateri volk zmaga. Tisti, ki ga hraniš, odgovori poglavar.

Kako enostaven recept za življenje. Kot miške. Star, tisočkrat preizkušen, vedno znova pozabljen in spet najden okus. Po vseh izjemnih in novih sladicah so miške, kot bi vstopil v kuhinjo stare mame.
Tople, sladke in domače.


Naše so pripravljene
  • iz 1,5 lončka pirine moke
  • 1 lončka kisle smetane
  • 1 jajca
  • 1 vanili sladkorja
  • 3 velikih poravnanih žlic sladkorja
  • 3 na veliko naribanih kislih jabolk
  • ščepca soli, malce limoninega soka
  • in 1/2 pecilnega praška iz vinskega kamna.
 Z naoljeno žličko jih zajemamo in polagamo v kokosovo maščobo, ki mora biti ravno toliko vroča, da se peni okrog ročaja lesene kuhalnice, ki ga pomočimo vanjo. Običajno se same obrnejo, če ne, jih malce spodbudimo.


Kot moramo včasih spodbuditi sebe, da ne pozabimo. Da bo zmagal tisti volk, katerega bomo hranili :)
Lp,Keltika

13 komentarjev:

  1. Spet čudovit zapis. Da o fotografijah ne govorim. Želim si, da bi bila vedno zmožna hraniti pravega volka v sebi in priznam, da je včasih to zelo težko. Pa najlepša hvala za malo drugačen mišji recept.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tako lepo si to zapisala in me kar ponesla v okrilje domace kuhinje z vonjem po miskah. Hvala za tale zapis.

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je, včasih se mora človek malo ustvaviti, premisliti in ja ugotoviti, da preprostost zmeraj zmaga. Hvala za recept, preizkusim , upam, da kmalu :-)

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa se mi spet sline cedijo....

    OdgovoriIzbriši
  5. Prekrasan recpet,baš su mi zamirisali uštipci do mene..jako volim ovakve lijepe,starinske slastice.

    OdgovoriIzbriši
  6. Prav nežno in toplo si me pobožala s tem zapisom. Delajmo na tem, da bomo vedno hranili dobrega volka v sebi!

    OdgovoriIzbriši
  7. Čudovit zapis,miške pa so kar zadišale...

    OdgovoriIzbriši
  8. Izgleda, da se že vsi ponavljamo pod tvojimi objavami. Res znaš napisati tisto kar čutiš, fotke pa so čedalje boljše. Ta zadnja je odklop. Podobno sem jaz naredim z mojo prejšnji teden, vendar sem jo pustil v barvah, sedaj pa bo izgledalo, kot da kopiram, ker bo jutri objavljena ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Oh, kako toplo! Besedilo popelje v svet, ki boža in greje, miške vse skupaj še posladkajo in fotografije ... ostajajo, ko mišk že zdavnaj več ni... spomini pa ostanejo. Kasna objava!

    OdgovoriIzbriši
  10. Čudovito diši kar preko ekrana:)Tako lepe in preproste besede in vse je tako res:)Lepo da nas malo spomniš,ker tako radi hitro pozabimo................

    OdgovoriIzbriši
  11. Kako krasna fotka ta zadnja-in hvala, da si me spomnila na miške
    lp Tamara

    OdgovoriIzbriši
  12. Lepo napisano, krasne fotke... in hvala za recept. :))

    OdgovoriIzbriši
  13. Tvoji zapisi dajo vedno znova misliti. Tako resnični so. Miške pa - njami!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar. Kot bi posijal sonček :)