Happy army bag - reciklaža

Kdo pravi, da ni rožic? Da je vse sivo, da gre samo navzdol? Da je vse, kar je bilo dobrega, prerasel mah.

 Da se vlaga in hlad ovijata okrog nas kot bršljan...

Meni se zdi, da je drugače. Ko srečam prijazno ženico, ki me v trgovini povpraša kaj piše na nalepki, ker je premajhno, da bi videla in potem poklepetava in se smejiva in se nama zdi, da je fino, ko ti ni treba kupiti vsega, kar ti je všeč  ..

In ko nasmeh odpre vrata in se zgodijo nova poznanstva.

In se mi zdi, ko gledam mala dva, kako vsa blatna plezata po drevju, da taki trenutki ostanejo, da jih morda prerase čas, a bistvo ostane zapisano v duši, kot zareze letnic v lesu.

In si mislim - pa kaj, če imam pod grmom plastičnega slončka. Ker ni nič slabega, če ohranjaš spomine na tak način, da jih vpneš v sedanjost, recikliraš in  uporabljaš naprej :)

In je fino, ko dobiš staro, nikoli rabljeno, delavsko jakno, jo poduhaš, se spominjaš in se nasmeješ. Ker je bila narejena v neki državi, ki je ni več, v mestu, ki je imelo včasih edino usnjarsko šolo za vso tedanjo državo, v mestu, ki je danes zanimivo, ker ga obdajajo skrivnostne piramide.

Kako se preteklost naključno pojavi v pripadajočem trenutku sedanjosti :) In kako nas ravno to in sivina okrog nas lahko spodbudi k novim zamislim.

Včasih smo tej barvi rekli SMB - sivo maslinasta boja. Tale je sicer malce bolj zelena, ker ni vojaška, ampak "radnička". Blago pa je resnično neuničljivo. Bilo bi nespoštljivo, zavreči nekaj tako dobrega.

Naša jakna ni končala svoje poti. Iz nje sem naredila torbico in jo posula z rožicami. Izgleda nekako vojaška, odtod njeno ime.

Kdo pravi, da ni rožic? So, so, samo videt jih je treba :))

Še eno jakno imam, že recikliram :)
Lp;Keltika