Reciklirajmo z otroki - pingvinčki

Res je, da je čas denar. To ne velja samo v tej smeri, da več kot delaš, več imaš, ampak tudi v tej, da, zlasti v trgovinah, ne puščamo le denarja ampak tudi ogromno časa. Časa, ki ga preživimo v trgovini in časa, ki ga namenimo služenju denarja, ki ga potem seveda nesemo v trgovino.
Ker se izogibam nakupom in skušam uporabiti kar imamo na voljo, smo zimsko okrasitev seveda spet reciklirali. Reciklirali smo lahko zato, ker nam je ostal čas, ki ga nismo zapravili v trgovini :)

Letos so pingvinčki povsod. Simpatične živalce so očitno povsem očarale ustvarjalke in ustvarjalce :) Mene tudi.

Pri nas smo veliki ljubitelji kakija. Presnega, brez dodatkov. Naše drevesce je še čisto premlado, da bi zadostilo našim željam, zato ga kupimo. Vedno pri isti znanki, primorskega. Letos jih je spakirala v lične stiroporne posodice. Čisto odveč in neekološko, ampak tako je in takšne smo dobili. Da  vsaj malo odložimo čas, ko bo stiropor končal v smeteh, smo jih nekaj spremenili v pingvinčke, nekaj pa nesli nazaj prodajalki.

Pingvinčki so preprosti: starši iz posodic izrežemo obliko, otroci pa narišejo obrazek in trebušček, pobarvajo, naredijo krilca in šale. Kljun in nogice so iz mosgumija, prilepljeno z vročim lepilom.

Potem smo šli v gozd, po inspiracijo in material za venčke.

Ob tako lepih, hladnih, sončnih dnevih, je gozd čudovit. Brez zelenila opaziš povsem druge stvari. Korenine, nenavadne stopinje, lubje, bistrost potočka, veje, bršljan...najraje bi vse prenesla domov :)

In tako je naš adventni venček letos nekako hobitski, gozdni.

Pa čeprav smo čisto ob gozdu in iz hiše pravzaprav ne vidim nič drugega ...ga nimam nikoli dovolj.

Bodite lepo, dnevi so tako osvežujoče polni energije.
Lp,Keltika

Nadvse uporabno, čudežno seno

Kako lepi so ti mrzli dnevi. Ravno prav sončni, da je narava zasijala v vsem sijaju.

Mačehe, moje ljube cvetlice, še vedno vztrajno nastavljajo svoje lepe, užitne cvetove sončnim žarkom.

Regrat vabi z lučkami in cvetovi, da ne bi slučajno pozabili nanj, ko nabiramo zelenje za solato :)

Tudi med sadnim drevjem se najde junakinja, ki je šele z mrazom omedila svoj okus. Nešplja.

Pravzaprav pa sem želela povedati, kako imam rada seno. Čudovite barve je, diši najlepše na svetu, je toplo, mehko, zdravilno..

Naša, ne prav velika konja, ga pojesta okrog 20 kg  na dan. Otroci so si na seniku naredili bunker in z lahkoto preživimo zunaj več ur, saj se mala dva v toplem zavetju sena počutita odlično.
Med balami smo naredili bučna gnezda. Velike muškatne in hokaido buče bodo,  varne pred zmrzalijo, počakale svoj trenutek :)

S senom smo ovili rožmarin in lovor, ki tako zavarovana, prezimita brez težav.

Z njim prekrijemo naše zemljanke, kamor pred mrazom skrijemo čebulice dalij in gladijol. Letos so si v eni izmed njih prezimovališče poiskali tudi trije močeradki :)

Najraje pa imam seno zaradi zdravilnih učinkov njegovega drobirja. 
 
Seneni drobir, tisočera semena trav in zelišč, ki obležijo po tleh senika, čudežno zdravilo, ki pometeno v zemljo, vedno začne novo življenje. Kako zelo si lahko pomagamo z njim! Če poznate kmeta, ki ne škropi travnikov proti širokolistnim plevelom in jih ne gnoji, svoje seno pa še vedno spravlja na senik, v pravokotnih balah, ali razmetanega s puhalnikom, si izprosite kakšno vrečko drobirja.
Pater Simon Ašič je obkladke svetoval pri bolečinah v križu, hrbtenici, krčih, bolečinah v trebuhu, sklepnem revmatizmu, alergičnih pojavih na koži, mrzlici, gripi, vnetju sečil, prehladnih obolenjih...
Iz lastnih izkušenj vem, kako, skoraj magično hitro, preženejo bolečine. Pred kratkim sem enega sešila prijateljici. Pomagal ji je pri bolečini v križu in išiasu.

Obkladek iz senenega drobirja:
Najprej si nabavimo veliko vrečo senenega drobirja, sešijemo bombažno vrečko, najbolje iz stare kuhinjske krpe, jo napolnimo, tako, da je kakšnih 5 cm debela ko drobir potlačimo in zašijemo odprtino na vrhu. Takšen obkladek, v velikem loncu kuhamo 10 minut in se pripravimo na neprijetne vonjave :) Potem ga položimo med dve kuhinjski deski in dobro ožmemo. Ko je temperatura takšna, da jo prenesemo na koži, obkladek položimo na boleče mesto za dve uri ali več. Ponavljamo lahko 5 dni, vsak dan obkladek pogrejmo.  Običajno bolečine izginejo zelo kmalu, sicer pa po petih dneh svetujem kakšen teden premora in zamenjavo drobirja.
O tem, kako super hiše se gradijo iz sena...pa so tako ali tako napisane že cele knjige.
Pazite nase :)
Lp,Keltika

Proso z rdečim zeljem

Nekoč najbolj zastopano žito, ki so ga uspešno pridelovali na naših tleh že Kelti, je z veliko vsebnostjo B vitaminov, rudnin in svojim bazičnim delovanjem, danes v zdravi prehrani spet prišlo iz pozabe. Navadno proso ne vsebuje glutena, nekaj ga ima le njegov sorodnik rjavo proso ter italijansko proso ali bar, vendar tega v naših trgovinah še nisem zasledila.

Kar pomnim, smo doma jedli proso na sladek način, največkrat kot mlečno kašo. Ker se izogibam glutenu, pa je v našo kuhinjo vstopilo v veličastnem slogu in je zastopano v mnogoterih različicah. Našim otrokom je veliko bolj všeč kot kuskus, kar me resnično veseli in pšenični kuskus se je dokončno poslovil iz shrambe.

Moji najboljši kritiki so otroci, česar ne pohvalijo, običajno ne skuham več. Za rdeče zelje skoraj praviloma velja, da otroke odbija s svojo kuhano barvo. Presno je vsekakor videti privlačnejše, vendar pa je ta preprost recept osvojil tudi naše otroke.

Količine zadoščajo za dve, ne prehudo sestradani osebi.

• posebej skuhamo 20 dag prosa.
• 15 dag sesekljane čebule prepražimo na olivnem olju, da postekleni, dodamo
• 20 dag na krpice narezanega rdečega zelja in
• glavico sesekljanega česna
• malce prepražimo, posolimo in 
• vmešamo proso

Vsa umetnost :) Zraven paše solata, pa tudi brez nje imamo preprost, polnovreden, hitro pripravljen obrok, za majhne stroške.

Vkolikor ste med srečneži, ki imajo vrt, v katerem raste rdeče zelje, ga z lahkim srcem pustite v zemlji, dokler vam ne pride prav.  Za razliko od kolerabic, pese, repe ali belega zelja, brez večjih težav prenaša zimo, podobno, kot ohrovt.

Z vsemi zdravilnimi lastnostmi zelja ima rdeče zelje nadgradnjo, v obliki temno vijolične barve, ki, kot vso sadje in zelenjava teh barv, vsebuje antocianska barvila. To so, tudi pri visoki temperaturi obstojni antioksidanti, ki lovijo v telesu proste radikale in nas ščitijo pred številnimi najhujšimi boleznimi.

Če je hrana lahko naše zdravilo in nas ščiti pred marsikaterimi tegobami, pa nas nihče ne more zaščititi pred vodo, ki je pretekle dni zopet pokazala svojo moč in tudi pri nas odnesla s seboj kar lep kos zemlje. Vedno znova v spoštovanju pred mogočnimi silami narave.

Srečno,
Lp,Keltika

Besede in rezultati

Ne vem, če je ravno pravi izraz, ampak blebetanje rečem vsemu, kar je izrečeno kar tako, samo, da je izrečeno. Govorimo in ne mislimo tega, kar govorimo. Pogovarjamo se in pišemo eno, delamo drugo. Uporabljamo besede, kot so spoštovanje, mir, povezovanje, sodelovanje, izvajamo pa jezo, zamere, prizadetost, odbijanje, zapiranje za zidove našega PRAV. Besede izrekamo z lahkoto in jih z lahkoto pohodimo. Kot bi bile prazen dim, nekaj, kar nima nobene veze z nami.
Medtem, ko se po svetu kot gobe po dežju prebujajo vulkani, se prepiramo, si mečemo polena pod noge, smo nepotrpežljivi in neodpuščajoči.
Kot, da nam ni življenje podarjeno iz trenutka v trenutek. Kot, da sproti pozabljamo vse, kar je bilo dobrega včeraj, kot, da smo zavrgli vsak korak prehojenih stopnic, kot, da je naša pot brez začetka in brez smisla.

  Jezimo se na vse, ki se ne držijo svojih besed, pa naj bodo politiki, bančniki, trgovci, sodelavci ali otroci.
Pa vendar sem prepričana, da moramo najprej resno vzeti in slišati svoje lastne besede. Premisliti, če res izražajo tisto, kar želimo sporočiti, jih pestovati in negovati, vztrajati ob njih v dobrem in slabem. Temu so včasih rekli načelnost. Beseda načelnost ima globlji pomen, kot bi si na hitro mislili. Poleg fizičnega in duhovnega sistema, imamo ljudje tudi energetski sistem - smo, kot vse ostalo na zemlji, prevodniki, oddajniki, prejemniki energije.
Eden izmed energetskih centrov človeka je čelna čakra, ki ji rečemo tudi tretje oko. Čelna čakra je locirana na čelu, je nadzorna čakra in vizionarsko središče. Z njo nadziramo in urejamo svoje življenje, je izvodilo razuma, skrbi, da se intuicija in intelekt uskladita. Je čakra odgovornosti, razsodnosti, vrednotenja sebe in drugih. Je domovanje načelnosti :)
Motnje v delovanju čelne čakre se izražajo kot izguba vizije, brezciljnost, brezsmiselnost, občutki strahu, depresije,... nenačelnost...
Terapija? Oh marsikdo zna pomagati na svoj način. Jaz verjamem v zglede. V to, da lahko jaz in ti prispevava k boljšemu. S tem, da se drživa tega kar rečeva, izbirava besede, ki bi jih želela slišati nazaj, sva načelna. Do sebe, do svoje družine, otrok, sosedov...

Včerajšnji dan z novim jutrom ni izginil. V sebi ohranja kar je bilo dobrega. Na tem gradi danes. Včerajšnje besede so današnji rezultati. Ne izginejo. Čeprav bi si včasih želeli drugače.

 
Hodimo po poteh, ki smo jih včeraj očistili trnja, kurimo drva, ki smo jih pripravili včeraj. Poslušamo odmev besed, ki smo jih dali v veter včeraj. 

Jemo tisto, kar je zraslo včeraj :)
 Tudi kolač, ki smo ga v zadnjih tednih pogosto jedli, ker je naravnost božanski, naj bi vseboval le tisto, kar je bilo na zemlji davnega včeraj. Je eden izmed paleo receptov, našla sem ga pri prav posebni mami.

 Bananin kolač brez moke

• 3 banane pretlačimo
• dodamo 1 drobno nariban korenček
• 3 rumenjake
• 100 g kokosove moke
• 50 g mletih mandljev
• 2 žlici rožičeve moke
• pest rozin
• 1 dcl kokosovega mleka
• cimet, vanilin
• žlička pecilnega iz vinskega kamna
• in na koncu rahlo vmešamo sneg iz beljakov.
• Pečemo na 160°C, 1 uro.

Ob prebiranju raznih dietnih receptov, se vedno najde kakšen, ki ga z veseljem vzamem v svoj sistem, morda malenkost spremenim, kaj dodam. Tale je že eden izmed njih. V skladu z mojimi načeli in okusom :) In iskreno povedano, recept se hitro širi naprej. Ker je zdrav, brez moke, brez sladkorja, brez mleka. In predvsem, ker se vsakemu, ki ga je poskusil, zdi božanski :))

 Načelo, da je bolje uporabiti znanje in izdelati lastna darila, z dušo in ljubeznijo, kot trošiti čas in denar za poceni, plastične pozornosti je danes marsikomu blizu. Z malce volje se besede spremenijo v otipljive rezultate. Da bomo lahko danes podarili tisto, o čemer smo govorili včeraj :)

Vso srečo :)
Lp,Keltika

Zeljna pita

Čas zelja, kaj hočemo :)) Zeleno, rdeče oziroma vijolično, na sto načinov. Skupaj z radičem v solati, je zeljna pita imenitno kosilo. Glede na to, da smo vikend do zadnjega sončnega žarka in dnevne svetlobe izkoristili za delo zunaj, je bilo treba vmes skuhati nekaj hitrega, brbončicam prijaznega in moralo je izgledati lepo :)

Podoben recept sem že objavila in testo je tudi tokrat pripravljeno na ta način, le da sem količine prepolovila.
Nadev je pisan, saj je v njem svež, domač paradižnik, ki počasi končuje z zorenjem:

• na olivnem olju prepražimo 2 veliki čebuli, le toliko, da postekleni,
• dodamo 500 g, na krpice narezanega zelja,
• 5 paradižnikov, zrezanih na kockice
• in 5 strokov česna.
• vmešamo še nasekljan peteršilj in sol ter na kratko podušimo.

 Fino krhko testo ugnetemo iz

• 600g pirine moke
• 300g masla
• 1 žličke soli
• 1 jajca
• 10 žlic vode

Testa nisem pustila počivat na hladnem, pač pa sem ga takoj razdelila na večji in manjši del, večji del sem razvaljala na kakšna 2 cm debeline, zavihala robove in nadevala z malce ohlajenim nadevom. Nato sem na tanko razvaljala preostalo testo in položila na nadev. Na sredini je treba pustiti luknjico, zaradi pare.

Zelje je vsestranska zelenjava. Jedem da dober okus in pripravimo ga lahko v brezštevilnih različicah. Pita je presenečenje tudi za tiste, ki jim zelje ne diši. Presenetljivo dobra je. Še naš tamlajši, ki ni ravno ljubitelj kuhanega zelja, ga v pita varianti z veseljem pospravi :)

Sicer pa je bil  vikend v znamenju sajenja dreves, čiščenja robide, urejanju njiv, kurjenja ognja, razigranosti in ustvarjalnosti.
Eno izmed najbolj zanimivih drevesc, ki smo jih posadili je zagotovo rakitovec. Listopaden, trnast grm ali drevo iz rodu oljčičevk, ki lahko zrase tudi do 5 metrov visoko, se  imenitno obnese pri zadrževanju zemlje v brežinah in tako je nekaj sadikc našlo dom na naših bregovih :)

Rakitovec je skromen grm, ki tiho živi ob nas skozi stoletja in večina sploh ne ve, kako mogočne zdravilne moči skriva. Listi in plodovi zavirajo nastanek prostih radikalov, zato v Rusiji z njim zdravijo rakasta obolenja. Je naravni antioksidant, priporočljiv športnikom, nosečnicam, starejšim. Preprečuje demenco, zavira staranje, paradontozo, pospešuje obnovo poškodovanih celic, zmanjšuje gube, ščiti pred UV žarki...njegove zdravilne lastnosti so zelo dobro raziskane in farmacevtska ter kozmetična industrija jih s pridom uporabljajo. Nekoč so liste radi dodajali konjem, saj na ta občutljiva bitja, izredno blagodejno vpliva, jih okrepi in njihovo dlako napravi sijočo. (latinsko ime rakitovca -  hippophaes pomeni - svetleči se konj)

Kdaj bo oranžna energija zasijala pri nas je vprašanje let. Morda čez tri, štiri leta...Do takrat bomo spili še veliko korenčkovega soka, ki deluje precej podobno in pojedli še veliko zelja :))
Lp,Keltika

Čebulni namaz s suhimi hruškami

Če še niste jedli čebulnega namaza zamujate nekaj res dobrega. Mi smo dolgo kupovali Alnaturin namaz iz Dm-a, ki je odličen. Pravzaprav ima samo eno pomankljivost - ceno. Z malce volje lahko doma naredite cenejšega in še boljšega.  Dostikrat pomislim na pomembno vodilo - kupujmo hrano in ne izdelkov. Če se tega držimo, smo naredili  korak do boljšega zdravja. In zaradi vseh teh dejstev je zdaj na domačem kruhu, domač

čebulni namaz s suhimi hruškami

 Za praženo čebulo sicer velja, da ni najbolj zdrava izbira, a če preberemo kakšne sumljive dodatke vsebujejo različne paštete in namazi in smo vsaj malce seznanjeni kaj smo prebrali, potem mirne vesti sprejmemo odločitev za domač namaz.

Zadeva je enostavna:

• 10 dag kokosove maščobe  raztopimo (meni je za kuhanje najboljša znamke Eden)
• 2 veliki čebuli drobno drobno sesekljamo 
• 5 krhljev suhih hrušk prav tako drobno sesekljamo in skupaj s čebulo počasi, na malem ognju pražimo do zlate barve - z ognja odstavimo malce prej, ker se čebulica v maščobi še nekaj časa praži, tudi ko jo odstavimo z vira toplote
• dodamo 2 mali žlički soli in nadevamo v kozarček.

Količina zadostuje za majhen, 100 gramski kozarček.

Suhe hruške dajo namazu bogat, poln okus, ki v kombinaciji s čebulo, na dobrem kruhu, izzveni v odlično malico ali večerjo. Za zalogo suhih hrušk sta pri nas glavne zasluge pobrala babi in dedi. :) Če nimate hrušk, poskusite z jabolki, mislim, da ne morete zgrešiti :)

Jaz sem dala malce preveč maščobe, kar se vidi po tem, da je zgornja plast brez čebulice. Nič hudega,  pred uporabo sem ga premešala, da se čebulica in hruške enakomerno porazdelijo. V zapisanem receptu so količine že zmanjšane. Hranimo ga v omari, da ostane mazljiv.

Se vam zdi, da je bil današnji dan siv? Vse slike, ki so slikane zunaj, so nastale danes. Čudovit dan je bil :)
Da bi bil tudi jutri, želim vsem :)
Lp,Keltika

Vremenski utrinki

V petek je še sijalo sonce.  Narava se noče spravit spat. Vztrajno seje, novo in novo življenje.

Sicer neopazne travniške cvetlice, se nagajivo razkazujejo. Zdaj je njihov čas.

Mi smo kopali luknje za sadna drevesa in jih sadili - v najhujšem nalivu. V vseh letih, kar imamo kmetijo, še nismo naleteli, da bi sadili drevesa v suhem vremenu. Pa se ne damo. Uživamo, dokler še lahko hodimo po dežju. Morda bo jutri preveč onesnažen, radioaktiven, morda bo prinesel negotovost. Voda, če je le ni preveč, tako močno vabi k igri in raziskovanju, da se ji prepustimo, kadarkoli je mogoče.

Dež je napolnil struge potokov in rek.
In opral regrat za solato.

Posul je listnati ohrovt s kristalčki. Odlična zelenjava, zlasti priljubljena v Toskani, je z vsakim mrazom boljša.

 Objel je kaki s svojimi kapljicami.

Zmehčal maline, ki se ne dajo. Zorijo. Za še zadnje letošnje zajtrke iz svežih pretlačenih malin in banan s kančkom limoninega soka.

Tudi blitva obožuje mokro, hladno vreme.

Ne morem pa se načuditi pogumu  male čajota bučke, ki se šele sedaj spravlja k cvetenju.

Zadnjič je moderator na radiu zastavil vprašanje, kako premagujemo vremensko depresijo. Jo poznate? Vreme ima res močan vpliv na nas, saj smo le majhen delček narave, ampak zakaj depresivno? Samo korak v gozd ali na travnik nas prepriča, da narava ni nikdar depresivna. Vedno vztraja, cveti, ima barve, plodove, semena. Včasih se mi zdi, da depresijo prehitro zamenjamo za lenobo. Simptomi so podobni in depresija se sliši manj kritizersko. Pa s temi stvarmi ni šale, vreme gor ali dol, če lahko majhna bučka kljubuje mrazu in iz rešetk naredi svojo oporo, zakaj ne bi mogli mi?
Lp,Keltika