Naokrog

Kranjska Gora, Gozd Martuljek.

Veseli, da smo bili tu. Vsakič znova veseli in hvaležni. Kdo ve kaj bo v naslednjem trenutku.
S pomočjo nam ljubih ljudi, ki so doma poskrbeli za živali, smo lahko videli, da je ta del dežele v snegu, ne v ledu. Da imajo tu, kot je rekel Tamlajši - zložljive smreke, ki so se resnično zložile pod težo snega in se čez par dni ob odjugi, spet zravnale.

Videli smo, kako je lepo, če hiše niso previsoke in ledene sveče visijo z njih v vseh lepoti, brez strahu, da bi komu padle na glavo.

Uživali smo krasne proge in sonček, ki ga drugje v teh dneh ni bilo v takšnem obilju.

Vmes malce raziskovali. In med drugim našli zanimivo, a čisto predrago, Ledeno pravljico, razstavo ledenih skulptur.

Ob celodnevnem, vztrajnem drsenju po strminah, nam je uspelo tudi ustvarjali, počivali, se igrati, razvajati...

In naše oči so seveda našle kmetijo in živali...

Brez tega očitno ne gre. Je že tako, vidiš tisto, kar hočeš videti :)

Vse dobro, želim.
Lp, Keltika

Zimska kvačkana borša

 Medtem, ko je zunaj svet obstal, ujet v led

in pogled skozi okno najde snežno belino

se ne pustimo zapeljati udobju toplega doma.
V kristale ujeta narava vleče ven. Kot Trnuljčica spijo brsti, ki so se že začeli odpirati. Ujeti v trenutku.

Nič nenavadnega se ne dogaja. Nič pretresljivega. Samo led. Pa se vse obrne. Stojim zunaj in poslušam bobnenje snega in polomljenih vej, ki se gromko usipljejo  z dreves. Vidim drevo, ki se zruši. Ne upam na cesto.

Naše žice so ostale cele, pa vendar, kako dobro je, da imamo majhno, toplo peč. Dobro, ker greje brez elektrike, ker lahko hkrati kuhamo in varčujemo pri plinu, ker je hrana skuhana na ognju toliko boljša...
Narava ni groba z nami, živi svoj običajen ciklus. Toliko veselja daje. In toliko strahu.
Splača se uživati vsak trenutek spokojnega veselja, ki nam je podarjen.

In splača se narediti tisto, kar si že dolgo želimo.
Jaz sem si kvačkano torbo, takšno hipijevsko, že dolgo želela. Sploh ne vem, zakaj se je nisem lotila prej. Kvačkani babičini kvadratki so čisto enostavni. In tako pisano veseli.
Da me bo grela, v teh ledenih dneh.

Granny square crochet bag

Vse dobro želim.
Lp, Keltika

Sladko proso

Sočna sladica na žlico, brez glutena, mleka, jajc. Veganska. Odlična! Ponudimo jo kot nadaljevanje, po zimski enolončnici.

Da je proso zdravo in nadvse okusno, ter mnogouporabno, smo si že na jasnem. Problem je samo še, kako ga čim večkrat postaviti na mizo, mu dati mesto, ki mu je nekoč že pripadalo, pa so ga izpodrinili kuskus, amarant, quinoja...

Če na olivnem olju podušimo vse gomoljnice, ki jih najdemo v kleti ali hladilniku, dodamo še malce domačega graha iz zamrzovalnika, ješprenj, čebulo, česen ter kakšen zamrznjen češnjev paradižnik, čez čas zalijemo z vodo in kuhamo kakšno uro, dobimo odlično zimsko enolončnico, ki pa ji mora obvezno slediti nekaj sladkega.

Da se izognem moki, mleku in jajcem sem spet segla v zamrovalno skrinjo. Tokrat po slive, ki se v sladko proso zelo podajo :)

• 30 dag prosa skuhamo v
• 2 dcl kokosovega mleka,
•  4 malih žličkah surovega trsnega sladkorja, vanilinu, treh ščepcih soli  in vodi, ki jo dodajamo med kuhanjem, mešamo ves čas.
• Posebej dušimo, na kokosovi maščobi ali maslu po želji, 20 dag sliv, 8 topaz jabolk narezanih na lističe, dodamo cimet in sladkor po okusu - toliko časa, da dobimo sočno omako
• Ko je oboje pripravljeno, stresemo skupaj in premešamo

Da zaokrožimo okus in sladica res postane prvovrstno dobra, jo nadevamo v skodelice in potresemo
z orehi, ki smo jih na hitro prepražili na kokosovi maščobi, kateri smo dodali dve žlički sladkorja

Potem se lahko podamo ven. Res imamo srečo, da lahko zimo uživamo takoj, ko stopimo čez prag. Če bi bilo treba za vsako snežno zabavo otroke nekam odpeljati, zagotovo ne bi bili toliko zunaj.

Tako pa naši škratki stopajo, ali bolj pošteno, norijo po snegu vsak dan.

Tiho čisto tiho,
stopajo copatki,
gazijo po snegu
trije majhni škratki...

Domek je še daleč...pravi naprej ta lepa pesmica Anje Štefan

Ampak eden od škratkov bi si sneg najraje spravil v žep, da bi ga imel za potem.
Če bi se dalo sneg,  trenutke, smeh, norenje po snegu in zasnežene smreke shraniti in odpreti kozarec kadar bi se ti zaluštalo :))

Potem bi si ga tudi jaz malce dala v shrambo, da bi ga imeli kot sladko proso, za potem...

Lp,Keltika

Korenčkovi srčki

Odlično, zdravo, vegansko pecivo je bilo poleg presne slivove torte, glavna sladica prvega zasneženega vikenda :)

Mi smo med tistimi, ki imajo res radi sneg in ga uživamo na polno. Ta vikend je bil super. Prijetni obiski, otroška zabava, ustvarjanje zunaj in notri, rdeča lica, premraženi prsti, mirni večeri, zdrava sladica. Narejena mimogrede.

Potrebujemo 45 minut in naslednje sestavine:

• 25 dag korenčkove kaše, ki ostane od sočenja, ali drobno naribanega korenčka
• 10 dag kokosove moke
• 10 dag mletih mandljev
• 10 dag mletih orehov
• 20 dag pirine moke
• 1 vanilin
• 1 žličko sode bikarbone
• 7 dag surovega trsnega sladkorja
• 10 dag čokolade, nalomljene na koščke
• 2 dcl kokosovega mleka - vse sestavine zmešamo skupaj
• in dodajamo vodo po potrebi - toliko, da dobimo gosto, vlažno kepo.

Maso razporedimo po peki papirju 1,5 cm na debelo, pečemo 35  minut, na 180°C . Izrežemo srčke, kocke, trikotnike...

Korenčkovi srčki so narejeni tako hitro, da jih z lahkoto spečemo eno rundo za drugo, saj so pregrešno dobri in jih zmanjka v trenutku.

Ampak za glavno srečo je tako ali tako poskrbela narava :) In naši otroci ne bi bili srečni, če ne bi tacali po snegu bosi. Brez strahu, da bi zaradi tega zboleli, saj preverjeno skačejo tako že od  rosnih let Tavečjega, ki je pravzaprav skupaj z glavo družine otvoril to dejavnost :) Vse dokler se mulčki zabavajo, smejejo in norijo, jim to ne škoduje.

Sicer pa je že Sebastian Kneipp, hojo po snegu z bosimi nogami, priporočal za utrjevanje zdravja :)

Ure na snegu smo  preživeli tudi delovno. Le, da so deske, samokolnica in razni ostali zidarski pripomočki,  tokrat pomagali pri postavljanju velikanskega snežaka Snežka :)

Da nas ne bi zeblo :)), sem prižgala staro, staro svečko, ki smo jo našli v eni izmed starih starih omar, katera je svoj novi dom našla pri nas.
Prižgala sem jo malo zato, ker se bližajo po keltskem verovanju, prvi znaki nove pomladi, čas, ki so ga naši davni predniki oznanjali s prižiganjem sveč in ognja, v pomoč boginji pomladi, prevzelo pa ga je tudi krščanstvo in ga poimenovalo svečnica.
Malo pa kar tako, ker je bilo lepo :)

Kako se današnje svečke razlikujejo od nekdanjih! Nekoč je po njih tekel vosek in iz raznobarvnih sveč si lahko naredil čudovite pokapljane svečnike. Danes ne teče več. Ker ne vsebujejo voska, pač pa večinoma poceni parafin. Tej se vidi, da je še iz nekdanjih časov.

Kot moje radničke jakne, ki sem jih reciklirala do zadnjega koščka. In tako je ta vikend nastala še zadnja SMB torbica. Tokrat po naročilu. Mala plesna torbica, ki jo imaš lahko na sebi, ko plešeš :)

Vse lepo :)
Lp,Keltika

Torba Srečka

Odkrito - ta beseda je bila včeraj na seznamu za fotografiranje v projektu 365 dni fotografije in včasih mi kakšna od izbranih besed ne da miru :)).

Čisto odkrito, včasih je res težko videti dobro v vsem, kar se dogaja. Ampak, če sem sitna in črnogleda in zaskrbljena jaz, potem zagotovo niso otroci. In, ko opazujem, kako znajo v vsaki stvari najti nekaj, kar se da spremeniti v veselje in zabavo, postanem še jaz boljše volje.

Včasih nisem znala. Včasih sem se jezila nad stvarmi, nad katerimi se danes smejim. Za to sem potrebovala kar nekaj samovzgoje. Ker optimizem ni nujno nekaj, kar pride samo po sebi :)

Da življenja ne gre jemati preveč resno in, da odgovornost ter doslednost ni enako zateženost, sem počasi spoznavala in mi še vedno včasih ni čisto jasno. Imam pa dobre učitelje, tako doma, kot pri delu, ki ga opravljam, ki mi jasno pokažejo, da so razumevanje, načelnost in dobra volja, sestavine uspešnega sobivanja.

In odkrito, zakaj bi pisala o dvomih, padcih in ovirah? Več časa, ko nakloniš misli, bolj te bo prežela.

Rada imam vsakdanjost. Ti trenutki, ki čisto neopazno tečejo mimo nas, se mi zdijo bogati in polni čustev ter skrite vsebine. V preprostih stvareh odkrivam globino.

In odkrito, rada imam barve. Zato so moje torbe pisane. Tole sem poimenovala Srečka. In je namenjena eni krasni punci.

In odkrito, res je zoprno, v najhuši vročini delati seneno kopico, zato, da jo čez pet mesecev podiramo. Ampak konjiča bale pridno jesta in izpraznjen prostor v seniku je najbolje zapolniti s senom iz kopice, da je pri roki :)

Ampak, če sem  čisto odkrita, v resnici je prav zabavno:))

Srečno,
Lp,Keltika

Zlate kroglice

Ko rečem zlate kroglice, sicer res pomislim najprej na jušno zakuho, ampak potem gredo misli naprej in zlate kroglice vidim v marsičem.

Zlate kroglice so trenutki, ki se kotalijo skozi dan. Ko najdeš nasmeh tudi v najbolj nemogočih situacijah.
So male zlate gobice, ki  pogumno rasejo ob hudourniku.

So kaplje deroče vode, ki jo nemočno opazujemo, kako odnaša ure dela in truda...

Ko se idila spremeni v blato in močvirje.

Pa se tudi v vsem tem najdejo zlate kroglice. In je veselo. Mokri čisto čisto...:))

Srečni, ker voda ni hiši, kot je bila včeraj marsikje...namesto snega na dvorišču.

In tiste, jedilne zlate kroglice so našle mesto tudi v juhi. Doma narejene. Bolj kapljice kot kroglice :)

Navadnih, iz pšenične moke in z aditivi, že nekaj časa ne kupujem. V DM-u se dobijo pirine, ampak so kar drage. Domače so poceni, luštne za videt in dobre.

Uradno se imenujejo ocvrt grah. Pripravljene iz žvrkljanega testa.

• Naše so iz 1 dcl vode (sicer lahko daste pol piva, pol mleka)
• 12 dag pirine moke
• 1 jajce
• malce soli.

Z metlico sem jih pošteno žvrkljala, malce počakala in skozi cedilo vlivala v vročo kokosovo maščobo. Ko je površina polna, nehamo vlivat, da se ne bodo preveč tlačile. Pečene so zelo, zelo hitro, mislim, da ni minila minuta.Sva pa s Tamlajšim, ki mi je pomagal, proti koncu ugotovila, da se skozi penovko lepše vlivajo, kot skozi cedilo. In sva malce testa kar na penovko vlila, potapkala po njem z vilico in je bilo ravno prav za eno rundo.

Zlate kroglice, kako dobro ime. V kremni ohrovtovi juhi,....

Se jih najde povsod :))
Lp,Keltika