Ognjičeva krema

O zdravilnih lastnostih ognjiča bi lahko napisali knjigo. Ob sončnem vremenu nabiramo cvetove, lahko pa tudi liste za čaj. Pomaga pri številnih boleznih, pomlajuje, spodbuja rast zdravih celic, čisti kri, zdravi vnetja...
Čudoviti ognjeni cvetovi imajo radi sonce, svoje neverjetno čudežne moči črpa ognjič direktno od njega. Že stoletja cenjena rastlina je koristna tako za zemljo v vrtu, kot za nas, poleg tega je tudi vremenar, saj, kot je dejal pater Simon Ašič, če ima cvetove po 7.uri zjutraj še zaprte, napoveduje, da bo tisti dan deževalo.

Naravna ognjičeva krema

Pri nas ognjič uporabljamo predvsem zunanje. Pred mnogimi leti smo delali ognjičevo kremo na osnovi svinjskega loja. Hranili smo jo v hladilniku, sicer je postala žarka. Z leti je prišel drugačen pogled na Naravo in druge izkušnje, danes jo kuhamo iz hladno stisnjenega, biološko pridelanega olivnega olja in voska. Veliko lepše diši, ima vse zdravilne lastnosti čebeljega voska, olivnega olja in ognjiča.

Za nabiranje cvetov je zadolžen tamlajši. Zelišča ga vlečejo že od čisto malega, med prvimi besedami, ki jih je spregovoril sta bili - dusica matejina, medtem, ko je občudoval dišečo materino dušico.
Cvetove ognjiča nabiramo vedno avgusta. Menda ima v tem mesecu še zlasti posebno moč.

Naravna ognjičeva krema:

•  dno posode na tesno prekrijemo z navzgor obrnjenimi, svežimi cvetovi (30 dag svežih cvetov)
• prelijemo z olivnim oljem, le toliko, da so cvetovi pokriti (1,5 l olja) - posoda s širokim dnom
• počasi segrevamo in mešamo v smeri urinega kazalca
• tik preden zavre  ugasnemo, pokrijemo in pustimo stati 24 ur
• precedimo, z gazo stisnemo cvetove, rahlo segrejemo in dodajamo vosek. Težko rečem koliko, saj sproti preizkušamo kakšna mazljivost nam najbolj ustreza (majhno količino ohladimo in preizkušamo, nekako najbolje se je izkazalo, za opisano količino olja 10 dag voska)

Ne dodajamo nobenih dišav ali eteričnih olj.

Iz dolgoletnih izkušenj številnih znancev in naše družine lahko povem, da se izkaže pri ekcemih, krčnih žilah, hitrejšem celjenju ran, zmanjšanju srbečih pikic sončne alergije, lajšanju bolečine in srbenja po pikih komarjev, mušic..., včasih skoraj čudežno prežene nadležne mozolje in izpuščaje, pozimi preprečuje ali ekspresno pozdravi razpokane roke, zaščiti otroško ritko, mehča trde pete...

Ognjiča, naravnega voska in olivnega olja ni težko dobiti. Ne morete verjet, kako se vam bo dopadlo, če si boste pri malih velikih nadlogah pomagali s svojo domačo kremo.
Srečno :)
Lp,Keltika

Naravne sveče

Nekaj dni smo bili brez internetne povezave. Se kar hitro navadiš in stvari se začnejo utirjati drugače. Kot se prilagaja Zemlja in vse njeno, se tudi ljudje hitro prilagajamo novim situacijam. Vsak na svoj način. Zemlja dela čudeže, z vsem kar ji nalagamo, da nas sploh še preživlja in prenaša. Čisto v vsaki stvari, ampak menda res v vsaki, so odpadki civilizacije.

Tudi svečke, ta romantični spremljevalec, so le redko naravne in neškodljive. Večinoma vsebujejo poceni in zelo škodljiv parafin, ki nastaja kot stranski proizvod pri izdelavi bencina, pa umetne arome, barvila...

Pred mnogimi leti so bile sveče in s tem možnost umetne osvetlitve domov, privilegij bogatejših. Znanje izdelovanja sveč so ohranili v samostanih, sicer pa so že vsaj dva tisoč let nazaj Kelti čebelarili in izdelovali sveče.

Najbrž podobno, kot smo se izdelovanja lotili mi. Pridobivanje voska iz satja, je precej packarijasta zadeva. Obstajajo pločevinasti topilniki za pridobivanje voska, mi pa vosek kuhamo, po starem :). V vodo damo satje, zelo pazljivi moramo biti, da voda ne zavre, ko se stopi ugasnemo ogenj, vosek splava na vrh, smeti pa se naberejo spodaj. Vajo ponovimo vsaj še enkrat, da dobimo povsem čist vosek, malo pa smeti pobiramo tudi s cedilom.

Za izdelovanje sveč stopimo takšen kolač v vodni kopeli, da dobimo tekoč vosek.

Potem pa pomakamo stenj, lepo počasi, je treba kar z občutkom, da se oprijema in ne zdrsne dol. Včasih so namesto stenja najbrž imeli konopljino ali laneno vrvico, tega znanja žal še nimamo.

Tudi za otroke primerna in zabavna izkušnja, pa še aromaterapijo imaš poleg :)

Poskušali smo že vse mogoče načine izdelovanja, ampak te simpatične tanke svečke, najlepše gorijo in najlepše dišijo. Hvala čebel'ce.

Na sliki sicer ni čebela ampak čmrlj - poln cvetnega prahu. Zmore vse, kar čebelice ne :))
Lp,Keltika

Presni bučkini špageti

Poletno kosilo. Lahko, okusno in zdravo.  Z domačega vrta, razen olja in soli :) Surove bučke znajo biti malce brez okusa, v tejle špagetasti obliki pa se resnično izkažejo.

Obstajajo strojčki, ki vam iz zelenjave naredijo špagete, jaz imam le Victorinoxov rebrasti ročni lupilec, krasna zadevica, izgleda kot lupilec za zelenjavo a ima zareze, s katerimi narežemo krasne špagetke.

Potrebujemo

•  srednje veliko bučko, ki jo narežemo na špagete, 
• dodamo na kockice narezan paradižnik (količino prilagodimo svojemu okusu),
• dve veliki žlici mletih bučnih semen
• na drobno narezano belo čebulico in česen
• šopek sesekljanega peteršilja
• če niste 100 % presnojedec, lahko na drobno zrežete še nekaj zelenih oliv
• posolite, prelijete z olivnim oljem in premešate

Če pustite špagete stati nekaj minut se bodo okusi prepojili, zelenjava pa bo oddala vodo, ki

postane božanska presna omaka.

Porabila sem še zadnje zaloge taščinih domačih bučnih semen, buča golica, ki daje ta okusna semena, mi žal ni uspela, hokaido delajo krasno, muškatne zelo slabo, pa tudi poletne bučke so se nekako prebudile šele zdaj, ko je popustila vročina in je rosa močnejša.

Kadar uživamo presno zelenjavo dobimo vse vitamine, rudnine in encime, ki jih vsebuje in naše telo jih lahko izkoristi v celoti.In zdajle, ko je sveže zelenjave zadosti, si lahko privoščimo poceni  regeneracijsko akcijo za naš organizem. :)
Lp, Keltika

Medtem

Razmišljam, da mi sem ter tja primanjkuje besed. Tako rada imam slovenščino, z vsemi krasnimi besedami in dvojino, ampak včasih mi kakšna beseda v drugem jeziku bolj 'sede' pri razlagi. V zadnjih dneh se je marsikaj dogajalo. Medtem, ko se je zunaj počasi ohladilo, nekje vmes, ko smo hodili naokrog za starimi omarami, medtem, ko se je delalo na njivah,....u međuvremenu :)..

No, med tem in tem časom smo skočili na kratek izlet. Na Kum.

 Sploh ni treba na konec sveta, pa je tako lepo.

Smo rekli, treba si je pustit vrata odprta za nove izkušnje, nove ljudi, druge kraje, druge razglede.

Delo tako ali tako ne uide,  vedno čaka z odprtimi vrati :)

In medtem, ko se je nebo pooblačilo smo dobili rahel dež.

Ravno prav, da je zalilo okopano njivo zelja in, da smo se lotili enega izmed najprivlačnejših  izzivov.
Iskali in restavrirali smo stare stvari. Radi imamo staro pohištvo, kmečka orodja, knjige..Vse, kar ima dušo in patino časa :) U. se loti restavriranja pohištva tako, da ga najprej premaže s terpentinom, nato pa naredi nekakšno komoro iz folije in tri dni prižiga v omari številne žveplene lističe, ki se uporabljajo za žvepljanje (razkuževanje) lesenih sodov.  Biocidov za uničevanje črvov ne uporabljamo, saj niso ravno nestrupeni :) Ko vse dobro očisti, premaže les z mešanico naravnega (nepredelanega) voska in terpentina. Pa imamo novo omaro :)

Restavriranje

Z apnom, ki je naravno in zidni plesni najbolj neljubo razkužilo, smo  prebelili nekaj zidov in iz das mase, kamenčkov in školjk naredili nove svečnike in vazice.

Medtem sem prišla tudi do starega, usnjenega kovčka, ga očistila in na novo oblekla.

Med tem in tem so se kot nežna rdeča nitka potrjevale izkušnje, da so najbolj modri ravno najbolj preprosti ljudje, da čas, ki ga preživiš s prijatelji ni nikdar vržen stran in, kako smo neskončno bogati tisti, ki imamo ob sebi pozorne in nesebične ljudi.

Medtem pa, bodite čim lepše :)
Lp,Keltika

Robidova marmelada

Robide, mali črni biseri zdravja. Proti skoraj vsem modernim boleznim, razkuževalne, pomlajevalne in dobre. Same ali v družbi z drugim jagodičevjem, ravnokar utrgane, v sladicah, marmeladi...

Ob robu travnika rasejo najboljše, pa tudi gojene, brez trnov niso nič kaj slabše.
Ampak, tako, kot jih nabiramo letos, jih pa še nismo :) Ker sem zamudila s privezovanjem, so robidine rozge ubrale svobodno pot in zrasle visoko, visoko na jablano. Zato jih obiramo z lestvijo in med plezanjem po drevesu :)

Veliko jih je in vseh ne moremo pojesti svežih. Marmelade pa imam še polno shrambo. Zato gre vsa letošnja robidova marmelada za darila. Ker pa je pri darilu ravno tako kot vsebina, meni pomembna tudi zunanjost, sem se lotila okraševanja kozarčkov.

Že dolgo občudujem dekleta na blogih, kakšne umetnine ustvarijo iz papirja. Prav vsak stil, vsaka voščilnica mi je všeč. Meni so te vrste spretnosti neznanka. Zato sem za pomoč prosila Tamaro, ki si je takoj vzela čas in objavila krasna navodila za izdelovanje tagov - listkov z napisi. Še enkrat hvala Tamara :))

Ugotavljam, kako širok krog prijaznih ljudi, lahko bi rekla prijateljev, se mi je odprl v blogosvetku. Naš namen ob ustanavljanju bloga je bil deliti, vračati dobljeno, širiti prijazno misel, pokazati čudenje in hvaležnost za vse, kar nas obdaja. Vesela sem, ker nas je vse več, ki mislimo in delujemo spoštljivo in dobro.

Tako so nastali tudi moji prvi listki, izdelovanju pa sta se pridružila maladva, ki sta ob ustvarjanju neznansko uživala in kar nista mogla nehat. Tamlajši je rekel, da je mislil, da sem nekje našla nekakšne starinske listke :)) Potem pa smo skupaj naredili kar lušten kupček.

Listki niso ravno za v izložbo, ampak za prvič sem čisto zadovoljna.

V kozarčkih pa se skriva okusna čarovnija antioksidantov :)

Lp,Keltika

Baliranje

Tako, pa smo pospravili, pograbili in uredili travnike. Odkar smo prišli z morja nas spremlja strašna vročina in delo na travniku. Mislim, da mi med grabljenjem še nikoli ni bilo tako vroče.

Je pa res, da je to velika preizkušnja vzdržljivosti in jo tudi jemljem kot izziv. Malo zapojem in se imam fajn. Narava pa me itak preseneča in razveseljuje :)

brezstebelna kompava - bodeča neža

Luštno je zlasti, kadar nas je več, a prijateljev, ki bi bili pripravljeni podariti svoj čas za tako vroče in naporno druženje, ni prav dosti. Ker nam je realnost poznana, zelo, zelo redko poiščemo pomoč. Saj veste kako je danes, nihče več nima časa. Kot, da je čas nekaj, kar moraš na vsak način ujeti, vsi hitijo za njim in ga nikoli ne ujamejo.
 So pa tudi ljudje, ki se s tem ne obremenjujejo in na vprašanje 'imaš mogoče čas'... , odgovorijo - si ga bomo vzeli. Mislim, da znajo imeti ti, nesebični ljudje, svoj čas spravljen, tako, kot velik kolač, nekje v shrambi. In si ga vzamejo, kadar ga potrebujejo. (Hvala, ker ste svoj kolač časa delili z nami :)))

Poleg kopic, smo za konjiča naredili tudi kocke. Z balirko. Danes smo naredili zadnje bale. Medtem, ko drugi kosijo otavo (trava druge košnje), smo mi pri mrvi. Ampak kako diši, po samih zeliščih.

Prašilo se je pa tako, kot bi bili na rodeu.

Prah letošnje suše pa smo spirali s sadnimi zmrzlinami, božanskim veganskim pecivom  in veliko limonade.

Upam, da se poletje še ne končuje. Kakšen dan dežja bi bil dobrodošel, potem pa nazaj k soncu :)

Rahlo deževen petek želim in velik kolač časa :)
Lp,Keltika

Rižota z blitvo in lešniki

Lahko poletno kosilo. Malce drugačen okus rižote in skleda solate. Ker so mi večino blitvinih listov pojedli in naluknjali hroščki, je rižota pripravljena bolj kot ne iz belih stebel. Skoraj je vleklo malce na šparglje.

Rižota z blitvo in lešniki
je odlična v kombinaciji z rjavim, natur ali kakorkoli pač piše, rižem. Veliko boljša, kot z belim.

• rjavi riž skuhamo posebej v slani vodi
• blitvo blanširamo (v slani vodi), nato nasekljamo.
• Na olivnem olju popražimo dosti čebule, dodamo pest nasekljaih lešnikov, pražimo, da oboje lepo porjavi;
• dodamo velikoo česna, popražimo, toliko, da zadiši;
• v to zmes vmešamo sesekljano blitvo
• in dodamo riž. Vse skupaj premešamo, po potrebi dosolimo.

Kombinacija okusov je super, vendar je naša mala dva nista sprejela. Pravita, naj drugič kar naredim klasično, brez lešnikov. Nam ostalim je bila všeč in zagotovo še pride na krožnike. No, pa bom spet  kuhala v dveh variantah :)

Sicer pa v tej super vročini zelenjava raste zelo počasi ali pa sploh ne. Kumare in bučke so sploh na udaru. In fižol. Listi se sušijo in zvijajo.
Sončnice pa nasprotno, žarijo v soncu :)
Nikoli ni vse dobro za vse kajne :))

Dalije postajajo rumene in povešene, dodatno jih je polomil še močan veter prejšnji teden. Kako me je razveselilo nekaj pogumnih roza cvetov!

Je pa fino, ker je trava, ki jo še vedno kosimo, že napol suha in samo enkrat obračamo :))

Najlepše pa je v malih senčnih kotičkih :)
Uživajte na polno in pijte limonado :)
Lp,Keltika

Krompir

Kljub temu, da so krompirjeva stebla še zelena, smo ga nekaj že izkopali, oziroma pobrali z zemlje. Malce bi se lahko še odebelil, ampak, če je pa domač krompir tako dober...

Nekateri se krompirju izogibajo, nekateri pa nanj prisegajo. Zagotovo drži, da surov krompir ni strupen (razen tisti, iz trgovin, ki je zelo zelo obremenjen s pesticidi in herbicidi). To, da dobiš vročino, če poješ surovega, je bolj pobožna želja šolarjev, ki se jim ne da k pouku :)

Res pa surov krompir deluje zelo očiščevalno, veže nase težke kovine in spodbuja njihovo izločanje, zato se lahko zgodijo tudi kakšni stranski učinki, kot posledica prehitrega in premočnega očiščevanja. Krompir v obliki svežega presnega soka zato pomaga pri hitrejši vzpostavitvi bazno-kislinskega ravnovesja, dober pa ni niti malo :)

krompir aladin

Letos smo sadili cvetnik in rdeč krompir, katerega izvor ni čisto jasen,  dobili pa smo ga od prijateljice, ki ga je dobila v Bosni. Imenuje se Aladin (v letu 2006 najboljša jedilna sorta po mnenju Društva ljubiteljev praženega krompirja).  Krasen okrogel, zelo odporen, velik, zdrav, obilen pridelek. V nasprotju s cvetnikom, ki je očitno zahteven za pridelavo, saj je kar precej krastav in tudi nepravilnih oblik ter zato težji za lupljenje :)

Tudi za pridelavo pod senom se aladin bolje izkaže, saj gomolji ležijo na površju in jih samo poberemo, cvetnik pa se skriva v zemljo, tako, da brez motike ne gre.

Smo pa letos še posebej pozorni na čmrlje, ki jih je izredno veliko. Tiste vrste čmrljev, ki si spletajo gnezda pod ali na površju travnikov in njiv so vse bolj ogrožene zaradi intenzivne košnje in gnojenja. Ker so naši travniki košeni samo enkrat, imajo čmrlji mir. Naselili so se tudi na krompirjevih njivah pod senom in zato lahko pri iskanju krompirja naletimo namesto na krompirjevo, na čmrljevo gnezdo. Pa še zelo podobna sta si :))

čmrljevo gnezdece

Te pridne, premalo cenjene živalce zmorejo vse, česar čebele ne. Letajo tudi ko dežuje in je mrzlo, oprašujejo paradižnik, borovnice, kivi..,ki jih čebele ne morejo. So gostoljubni in miroljubni in nam pustijo, da po nesreči odkrito gnezdo hitro zakrijemo nazaj.

Pri nas se vedno nekaj dogaja, naraščaj vseh vrst in pasem se tu dobro počuti :) Še tiste ose, ki so gradile gnezdo na otroški hišici in sem rekla, da jih bomo preselili, so ostale tam, kjer so bile. Nikomur nič, pa še zanimivo jih je opazovati, njih pa tudi ne moti.

Na počitnicah pri nas je za dva tedna tudi pasja mladina. Mladič naše psičke, poln energije in malce razvajen.

Najlepše pa je, kadar pridejo mali obiski.

Igri in ustvarjanju ni konca. Brez plastike si sami ustvarijo igrače. Tokrat je bil material zoglenel les z ognjišča in kamni.

Naša mlajša dva zlasti z veseljem vodita ekspedicije na njivo. Otroci sami izkopljejo krompir in ga operejo. Zakurimo ogenj ali pa ga, če piha, kot v zadnjih dneh, stresemo na olivno olje in spečemo pod milim nebom.

Takšen krompir, izkopan z otroškim navdušenjem, opran po otroških merilih, z olupki (ki vsebujejo protirakavo klorogensko kislino), med igro in čvekanjem, je nepozaben.

Imejte se čim lepše :)
Lp,Keltika