Ohrovtova rižota

Čeprav smo pri nas bolj za krompir, se tudi riž pogosto znajde na jedilniku. Bio riž iz spara je zelo dober, natur ali parboiled. Kadar bi rada hitro in dobro kosilo, naredim eno od rižot, ki jih imamo radi. Vem, da se riž kuha počasi, z dolivanjem in mešanjem, da pride kremasta jed, ki se ji reče rižota. Mi pa rižota rečemo vsemu, kar jemo zmešano z rižem, tudi tej preprosti, zeloo dobri ohrovtovi jedi.

Količine prilagodite, jaz sem za 4 velike in dva mala jedca:

• posebej skuhala 650g parboiled bio riža in pazila, da se ni razkuhal v mehko zdrizasto reč
• na olivnem olju podušila 4 velike čebule, toliko, da so se zmehčale
• dodala veliko glavo na male lističe narezanega ohrovta
• dušila še pol ure, nato
• dodala še celo glavico sesekljanega česna. sol
• in premešala s kuhanim, spranim , odcejenim rižem.

Poleg pa skleda motovilca.

Moj zmagovalec sezone je ohrovt. Čisto navaden, neeksotičen ohrovt.

Ki naredi iz običajne jedi res okusno kosilo.

Tako podoben zelju, pa vendar čisto drugačen. Pri nas Tamlajši zelja v preveč vidnih variantah, ne mara. Pri ohrovtu teh težav ni.

In, kot je bilo preprosto kosilo, je preprosta tudi voščilnica, ki je nastala za eno prijazno osebo.
Tokrat sem po dolgem času celo našla en izziv, kamor jo prijavljam.
Na ''Less is More'': Week 258 - One layer - Flourish

Hvala - thanks

Srečno,
Lp, Keltika

Škratja hiška iz filca

Ko sem prvič videla takšne hiške, sem vedela, da se jih bom enkrat lotila šivat. Hiške so moja majhna ljubezen. Ljubke, pisane, narisane ali sešite.
Oddaljen spomin na pravljice, na vile, ki jih ne vidimo, ker smo čisto prehitri zanje, na škrate, ki se nas izogibajo, ker jim nismo verjeli.

Pobrala sem edini filc, ki sem ga imela doma, tako, da barvna izbira ni bogvekaj in šivala. Vse skupaj sem prilepila na prazno rolico od toaletnega papirja.

In ko smo šli ven in so nas čarobna bitja opazovala izza vseh dreves

 so se v njihovih globokih, črnih očeh izgubili številni dvomi in strahovi.

Ni treba, da je večina sveta dobra, da bi bila jaz dobra.
Ni treba, da vsi upajo, da bi jaz upala.
Ni treba, da vsi verjamejo, da bi jaz verjela.
Ni treba, da smo vsi na isti strani, da bi bil svet v ravnotežju.

Ko se skozi majhna okenca razlije topla svetloba čajne lučke, se mi zdi svet tako prijazen, da si nekaj tega občutka shranim za drugič., kot je zadnjič predlagala Ime rože v komenarju.

Zagotovo bom sešila še kakšno hiško.
Pozitivno energijo ustvarjajo že med šivanjem :)

lp, Keltika

Ajdovi žganci

Pozdravljeni v letu 2016. Upam, da bo preprosto in prijazno leto, da se bo nadaljevalo bolje, kot se je zaključevalo. Zadnje dneve smo namreč večinoma preživeli v hiši in v bolnišnici. Bolni otroci, bronhiolitis, dihanje, poslušanje pljuč, slana limonada, merjenje kisika, pregledi krvi, nobenega sladkorja, nič mleka, nič glutena, prodajanje tečnobe, otroško prepiranje...
Tako no, če potegnem črto, precej komplicirano in dietno preživljanje zadnjih lanskih dni.
Zato bi bilo dobro, da bi bilo to leto preprosto.
Kot ajdovi žganci, ki se pri nas pogosto znajdejo na jedilniku. Poleg kakšne enolončnice, poleg dušenega zelja in polpetov, poleg gobove juhe...

Danes so bili poleg zeljno-krompirjevih polpetov (receptov za razne polpete z lahkoto najdete na blogu) in poleg dušenega kislega zelja.

Čisto preprosto kosilo, pa vendar vem, da se marsikdo otepa ajdovih žgancev, češ, da so prekomplicirani.

Mi jih pripravljamo res čisto klasično.

• v 1,5 litra slane vrele vode stresemo
• 500g ajdove moke, da ostane čimbolj na kupu
• nič ne mešamo, počakamo, da voda ponovno zavre in pena prekrije vso moko
• po kakšnih 3 minutah zapičimo v sredino kupa moke ročaj kuhalnice
• spet počakamo kakšne tri minute, nato kuhalnico vzamemo ven
• pokrijemo in kuhamo 20 minut
• odlijemo gosto vodo v lonček, če bodo žganci presuhi, bomo lahko dolili
• nato žgance s kuhalnico za žgance premešamo tako, da jih s kuhalnico pritiskamo ob lonec. Tako se izognemu surovim kupčkom moke, ki bi utegnili povzročati škrtanje med zobmi :)
• jedla sem že žgance, ki jih je kuharica zmešala z mikserjem, če želite jesti res prave žgance, tega ne poskušajte
• Potem, ko smo jih dobro zmešali, jih zajamemo s kuhalnico in z vilico nastrgamo v posodo

Lahko tudi na dno posode, v vrelo vodo, z žlico položite nekaj rezin krompirja in potem stresete moko v vodo. Tudi taki, s krompirjem so odlični.

 
Rada imam preproste stvari. Pa mi včasih kdo reče, da preveč kompliciram. Ampak je pač tako, da je tisto, kar vidimo, odvisno od tega, kako gledamo.

Vsekakor se premalo smejim zadnje dni. In najbrž res preveč kompliciram.
Leto se je ravnokar začelo.
Zdravi smo.

Sneg je šele dobro začel naletavati.

Čarovnija vsakdanjosti deluje, če jo znam videti.

Čarobne živali, ki jih riše Najmlajša, tako rada uporabim na voščilnicah

In najlepše stvari se pokažejo šele, ko jih odgrnemo z nasmehom.

Srečno,
Keltika

Volnena vila in voščilnice

Malo sem se se igrala z volno. Te male vile so mi tako všeč. Ta je narejena iz volne za polstenje, ki ni najboljša za takšno ustvarjanje, saj se lažje in lepše dela iz česane volne, tako, da sem spet našla nekaj, kar bi bilo treba imet :))

In še vedno smo pri voščilnicah,

lovim zadnje trenutke,

tako, da bodo šle lepe želje na pot zadnji dan, tik preden se pošta zapre :)))

Vse lepo želim, v tem prazničnem tednu.
Lp, Keltika

Nekaj voščilnic

Je pa le nastalo :) Počasi se tudi mene loteva decembersko vzdušje in medtem, ko eni že pošiljajo, pri nas nastajajo novoletne voščilnice.

Cel kupček različnih,

nekaj mojih, nekaj izpod otroških rok,

vseh barv,

in v obliki koledarčkov za na steno

 različnih tehnik

 pa tudi za kakšno drugo priložnost.

Vse naokrog pa toliko lepih voščilnic, da je človek kar zmeden.  Bolj okrašene, manj okrašene, te barve, one barve, take šablonce, tiste štampiljke, pa kaj vse bi bilo fajn še dokupit....idej polna glava, da sploh ne najdem ene, ki bi jo uresničila. Neverjetno ustvarjalen je naš svet, v vsej tej poplavi slabih novic s strani medijev, je naša ustvarjalna energija pravo sonce!
Drage moje ustvarjalke in ustvarjalci, mi držimo svet v ravnovesju, vam povem :)
In edino, kar se na dolgi rok, zaradi zdravja in veselja, res splača pogledat, so blogi naših ustvarjalk in ustvarjalcev, tako kuharskih, kot papirčkastih, nakitkarskih, nitkastih...
Da bi še dolgo krožila ta pozitiva med nami :)
Lp,Keltika

Kljub temu

da se sredi najlepših trenutkov priplazijo najbolj grde stvari in se med množico prijaznih ljudi pritihotapijo nizkotni podleži, ki ti zamajejo ne samo trenutek, pač pa kar nekaj dni..
..kljub temu verjamem, da se splača biti dober, ker se od živega, čutečega srca vsako zlobno dejanje odbije in se dvakrat močneje vrne tistemu, ki ga je zadal...
...kljub temu verjamem, da ima vse nek dragocen pomen, ki ga slej ko prej vidiš, če le pustiš srce odprto.

Kljub temu, da se zdi, kot, da je ves svet mrzel in hladen, so okrog nas ljudje, ki jim ni vseeno, ki znajo objet, darovat.
Ki so tiho, nežno prijazni, vedno tu, samo po sebi umevni.
Ki dajejo brezpogojno in iskreno.
Samo zato, ker nas imajo radi, take, kot smo.

In mi jih, če odpremo oči, vidimo šele takrat, ko smo čisto, čisto na tleh.

Vidimo, kako nežno in čvrsto smo povezani med seboj,

 kako vsako naše občutenje vpliva na ves krog.

In kako lahko s preprostimi, samoumevnimi dragocenostmi spletemo čudovit praznik.

Naš venček je letos iz vej vajgelije, ki jo je bilo treba obrezat in delčkov stare posteljnine. Iz stvari, ki so vsak dan ob nas, neopazne, dokler se jih ne dotaknemo in jim posvetimo malce pozornosti.

Morda pa zato, priletijo boleče puščice. Zgolj zato, da vidimo, kaj nas pravzaprav dela ljudi.
In kje se konča ali začne, vrednost našega življenja.
Ker končno vidimo, zveste, samoumevne ljudi, ki stopajo poleg nas.
In se zavemo, da imamo nekaj, česar nam ne more nihče vzeti.
Svobodno odločitev, da smo dobri. V nasprotju z apatičnostjo praznega prepuščanja, ki ruši in uničuje.

Naj bodo barve, kljub temu, da jih na prvi pogled ni videti okrog nas.

In je nastala še ena, preprosta, nepodložena torba, z dvema žepoma zadaj in magnetkom za zapiranje.

Ker kljub vsemu, je vsak dan  rojstvo in upanje.

In z velikim veseljem izdelam voščilnico novemu življenju.

Odločajmo se za dobro, kljub vsemu...
Lp,Keltika

Trenutki

Tisti majhni moji trenutki, ko si rečem, pa kaj je z mano, da še nimam adventnega venčka in namiznega aranžmaja in lučk okrog hiše...Potopljena v večnost trenutka, mi uide predvidljivost koledarskega časa.

Še me  tople barve prepričujejo, da ni čas za počitek,

še okrog mene zori

in brsti.

In se dogaja življenje v nešteto zgodbah.

Da se vprašam, mar je res narava tista, ki mi ne pusti v zavetje zime ali morda strah, ki se, zasejan v eter, pripihne vame?
In kliče po življenju, po budnosti, po aktiviranju,

kot bi se z vsemi močmi branila pred spanjem, počitkom, lenobnostjo praznikov.
Predalčke adventnega koledarja itak odpiram vsak dan v letu

in vsebina se včasih popolnoma razlikuje od pričakovanega.

A ta hip mi izpod rok prihajajo barve

in novoletne voščilnice me komaj prepričajo v malce umirjenosti..

Moi me osvojila z barvo pistacije, Marinine prekrasne smrečice sem odtisnila najprej z eno, nato drugo distress blazinico, pobarvala z belo tempero in poudarila z bleščicami, postavila pred njih Tininega jelenčka in odtisnila še Marinin napis. Voščilnico lepim k
 Maveluju, na razstavo naših mojstrovin, morda jo še ujamem za rep :)
In pravzaprav se mi nikamor ne mudi. Ko pride moj advent, bom že vedela :)
Lp, Keltika