Kvačkana torbica Pomlad

Še ena kvačkana. So me čisto prevzele. In ker je zunaj tako cvetoče, ideje in motivi v takšnem stilu kar kipijo :)

Nikoli se ne naveličam vode in cvetlic. Gozda in travnika. Tako je, kot  doma. Vsa celota  pomirja in odpočije, ko pa stopiš malo bližje, vidiš, kako brbota, hiti, raste, skače, ustvarja in prekipeva od življenja.

Napolnjuje z upanjem in veseljem, daje občutek varnosti in vsemogočnosti. Kot dom.
Četudi danes marsikateri dom zbuja le strah in željo po begu. Resničnost, v kateri živimo, je neizprosna. Na eni strani nas vse bolj stiska, na drugi ustvarja ogromno nepotrebnih potreb.

In predse postavljamo vedno nove zahteve. Vitko linijo, porjavelo polt, redno službo, najlepši zelenjavni vrt, najboljši telefon, na novo opremljeno stanovanje, otroke, ki ne loputajo z vrati, ne trmoglavijo in se ne družijo s tistimi, ki nam niso všeč...

V tisočerih željah izgubljamo sebe in svojo otroškost.

Prvo čustvo, ki sem ga zaznala pri svojih otrocih, ko so vstopili v odkrivanje sveta izven mojega naročja, je bilo navdušenje. Brezmejno in polno navdušenje.

In, ko poklicno spremljam številne otroke in odrasle se vedno bolj sprašujem, kje se je izgubilo? Kje je ostalo, prekrito s skrbmi, omejitvami in strahom.
Kolikokrat se zalotimo, da čutimo brezmejno navdušenje?
Odložili smo ga nekje ob poti, kot nepotrebno prtljago, kot breme, ki nas ovira na poti k resnosti in odraslosti...

Pa je vendarle navdušenje tisto, ki napolni, ogreje, nasmeje, žene, povezuje in zmaguje.
Splača se pobrskati po sebi.
Pa četudi navdušijo orehovi listi, ki se razvijajo v življenje,

 grmič, ki se usiplje v rumenem slapu.

ali skromna homuljica.

:))
Lp,Keltika

Gojenje gob - bukovi ostrigarji

Naša dva fanta sta velika ljubitelja gob. Rada jih nabirata in jesta. Ker pa pri nabiranju sledimo svojim normam, da gob nikdar ne naberemo več, kot jih lahko pojemo sproti, nismo ravno fanatični gobarji. Kakšen kozarček vloženih, malce suhih, kot začimbo, v skrinji ne najdejo mesta.

Kupljenih šampinjonov se izogibam, zaradi možnih dodanih kemikalij . Če hočemo gobe jesti večkrat, nam torej ne preostane nič drugega kot samooskrba :)

Micelij smo naročili pri  podjetju MycoMedica, ki je spin-off Zavoda za naravoslovje in najbrž edini slovenski, če ne celo evropski 100% ekološki proizvajalec gob. Na njihovi spletni strani pa lahko več izveste tudi o gojenju.

Svak ima že nekaj dobrih izkušenj s tem, navdušil in naučil je Tavečjega, ta pa je svoje znanje prenesel še na Tamlajšega. In sta se lotila svojega projekta gojenja bukovih ostrigarjev.

čepki, preraščeni z gobjim micelijem

Posekala sta gaber, ki je zaradi trdega lesa primeren za gojitev, izračunala potrebne razdalje med luknjicami,

jih navrtala,

vstavila lesene moznike, preraščeme z micelijem,

pripravila kotiček v gozdu, kjer bodo na vlažnem in senčnem mestu,

premazala zapolnjene luknjice s palminim voskom, da se micelij zaščiti pred izsušitvijo

in pripravljena debla postavila na njihovo mesto.

Kakšno leto bodo stala tu. Počasi preraščala in z nekaj sreče tudi obrodila. Ker smo inokulacijo (nanašanje micelija) naredili pomladi, lahko prve bukove ostrigarje pričakujemo, ko se znižajo temperature, torej jeseni ali pa morda že pomladi drugo leto. Vsekakor bom poročala, kako uspešna sta naša gojitelja :)

Smo pa ostali, medtem, ko sta fanta namenjala čas bodočim gobam, uživali drugače. Opazovati mladino, kako nekaj z veseljem dela je milina :)
Če pa zraven vidiš kako lepe so preproste cvetlice,

Podlesna vetrnica - srajčka

 če se razveseliš prvih radovednih zelencev,

če opaziš, kako lepo rdečijo tulipani

in se ob tem še družiš, klepetaš in se imaš rad

je pa sploh lepo :))
Srečno  :)
Lp,Keltika

Pomladne, velikonočne košarice - reciklaža

Medtem, ko plavajo po vodi milijoni našega denarja, ki je pristal kdovekje,  se skupaj s pomladjo morda le prebujajo iskrice zavedanja, da smo čisto sami odgovorni zase in svoje preživetje. Narava pa mirno živi svoj večni krog.

Bliža se čas, ki so ga naši davni predniki praznovali pisano in veselo, z vodo, ognjem, cvetjem. Pozdrav pomladi, velika noč, življenje znova dobiva barve in nič ni tako hudo, da se ne bi dalo sprejeti ali spremeniti.

Male košarice sva z Najmlajšo naredili iz konzervic. Trak, kosmatena žička, nekaj barve in rožic.

Če dobro pogledam, okrog mene vse brsti in dež pravzaprav ni popolnoma nič dolgočasen.

Rojevajo se ideje in upanje.

Kdo drug bo pazil na nas, če ne sami.

Kdo bo živel naše življenje, če ga ne bomo sami.

Kdo drug bo našel našo srečo, če je ne bomo sami?

Kakor bomo sejali, tako bomo želi.

In to ne velja le za oves.

Ali krompir.

Že res, da je danes hladno in mokro, ampak, če bomo čakali sonce, bo najlepše minilo brez nas.

Srečno.
Lp,Keltika

Ajdovi mufinčki z malinami

S pecivom iz ajdove moke je tako, da večina ljudi nikakor ne pogrunta, kaj je v njem. Kateri oreški ali datlji, moka ali med...Pa ni nič drugega kot ajdova moka tista, ki da rahel okus po lešnikih in nečem poznano neznanem.

Prvič sem jedla pecivo iz ajdove moke pri svakinji. Čisto preprosto biskvitno testo, pa tako dobro. Ker je Tamlajši po običajnih biskvitih, ki vsebujejo jajca, čisto pikast, sem priredila zadevo po svoje.

Ajdovi mufinčki z malinami, brez glutena, brez jajc, na nekatere sem dala žličko smetane, na večino nič.

Splača se pogledati poreklo ajdove moke. Ni mi jasno zakaj bi kupovali kitajsko, če je slovenska tako dobra! Če bi si vsak vzel dve sekundi in preveril poreklo, ter se odločil za slovenski proizvod, bi bilo danes drugače. Ampak to bi že v osnovi pomenilo, da razmišljamo drugače, pri vseh stvareh.

Da cenimo in zahtevamo svoje delo, naše pravice in dolžnosti, naše ideje in razmišljanja.

Da nismo škodoželjni pač pa dobroželjni.

Pa magari preprostih ajdovih tortic iz slovenske moke in vode in domačih zamrznjenih malin.

Kot vedno - preprosto, dobro in zdravo.

• 400g ajdove moke
• 100g kokosove moke
• 200g sladkorja
• 1 vanilin
• 1 pecilni
• 1 čajna žlička sode
• 4 dcl mineralne ali navadne vode in
• sok ene pomaranče
• dobro zmešamo z mešalnikom.

Segrejemo pečico na 180°C. Naložimo maso v modelčke.

• po vrhu posujemo maline, ki smo jim  primešali 
• na koščke narezano jedilno čokolado, lahko tudi malce sladke smetane. Pri nas imamo srečo, da imamo znanca, ki zase in občasno za nas :),  prideluje čudovito presno smetano in maslo, tako, da so imele tortice z dodatkom takšne dobrote res bogat okus.
• damo v vročo pečico, da lepo naraste in je rahlo ter puhasto. Pečemo 25 ali 30 minut - preverite z leseno paličico.

 Tortice, ki naredijo prve pomladne dni še lepše.

In se priležejo popoldan, vmes med delom in igro.

Ni kaj pomlad je pokazala, da zmore.

Kar malce preveč si ji mudi.

Saj še mačehe, moje stalne manekenke, niso pokazale vseh svojih čarov, pa že brstijo in hitijo breskve, ki jih mraz kaj lahko pomrzne.

viseče, dišeče mačehe

Ampak četudi bo jutri dež in močan veter, mačehe sijejo kot sonce.

Ne morem si kaj, ob vseh ponudbi tujih, eksotičnih cvetlic, imam rada  mačehe.  Na naših tleh rastoče, samonikle, skromne in močno zdravilne rastlinice iz rodu vijolic, ki so z vzgojo razvile desetine barv in velikosti cvetov.
Pa vendarle tudi za mačehe velja, kot za marsikaj okrog nas - preveč preprosto in domače, da bi bilo cenjeno.
Pa smo spet na začetku :)
Lp,Keltika

Vojaška polenta s čemažem

Ne, nisem prestopila iz mirne, ZA revolucije, k militarni PROTI. Še vedno se mi zdi, da je najbolje delovati in ustvarjati za boljše pogoje, kot se vojskovati proti slabim. Morda vedno ne gre, ampak vsaka borba potegne za seboj nedožne žrtve in to imam vedno pred očmi.

Ko me napade jeza zaradi številnih krivic in bedarij, ki jih dnevno servira realnost, vedno rabim nekaj časa, da se izpiham. Ampak brezplodno besedičenje ne prinese tega, kar rabim. Mir, ljubezen, varnost, hrano, toploto.

Globoke struge se izdolbljejo počasi.

Vojaška polenta se imenuje zato, ker jo je U. jedel v vojski, pripravljeno na podoben način, le malce bolj suho in z manj smetane. Otroci jo obožujejo, ker pa se sama izogibam mlečnim beljakovinam iščem druge popestritve.

Hitra hoja do gozda v zgodnjem jutru, v mislih iščem nove variacije starih rešitev. Koruzne pogačice obogatene z zelenjem.

čemaž

 Sestavljam današnji jedilnik. Imam polento, smetano, čebulo, sir. Potrebujem čemaž in solato.

Hrana je pomembna. Okusna, preprosta, domača, zaužita v družbi, pripravljena z veseljem. Ampak če se le da, mora priprava vzeti čim manj časa :) Ker je še toliko prijetnih opravil.

• Skuhamo ne preveč gosto polento
• prepražimo čebulo ( na 25 dag polente/3 čebule)
• zvrnemo polento na premazan pekač in kar tam dodajamo praženo čebulo, 
• velik lonček kisle smetane
• in narezan čemaž
• posujemo s sirom in zelo na hitro damo v pečico, le toliko, da se sir raztopi, v nasprotnem primeru čemaž izgubi ves okus

Lahko poskusite z brezmlečno varianto, z nekaj več čemaža. Super je. In obvezno skledo regrata.

Narava nam ponuja marsikdaj več, kot sicer drago plačujemo v trgovinah. Zaenkrat še lahko nabiramo zelišča in hodimo po travnikih. Zaenkrat še lahko pobiramo seme svojih rastlin.

kitajsko zelje

 Naše kitajsko zelje v rastlinjaku že cveti s prečudovitimi cvetovi. Liste še vedno lahko skuhamo in zmiksamo v kremno juho,  Semena pa spravimo. Da nam bodo pomagala v naši mirni revoluciji.

cvet kitajskega zelja

Zato, ker je modro sejati, pobirati in kuhati preproste stvari. Ker se tako naučimo, da iz malega raste veliko,

popek zvezdaste magnolije

da za življenje potrebujemo voljo

in, da skromnost ne pomeni sklonjenosti, pač pa neznansko moč.

Lp,Keltika