Ajdova jogurtova torta

Brez jajc, brez glutena, malima dvema, zaradi ajdovega biskvita, tako tuja, da sta pojedla samo kremo. Odraslim odlična.

Da pozdravimo prvi šolski dan, spremembe.
Toliko sprememb.
Uh, kako težko je, sprejemati minevanje. Kljub temu, da je terorija preprosta in se zavedam, da ima vsak svojo pot, da smo sobivajoča bitja, prepletena v čustvih, času in prostoru, a vendar samostojna, svobodna in minljiva, kljub temu, da sprejemam, pridejo trenutki, ko se dogaja preveč.
Preveč minevanja.

Poletja, življenj, sonca.

Naš mali muc je bil kot naš četri otrok. Toliko spominov. Danes mineva en teden kar čakamo, da pride domov.  Pa ga ni.

Čustva so samo ena. Žalost pride v valovih. In te zalije, ne glede na to, kaj jo je povzročilo.
Ne glede na to, kaj mislijo in doživljajo drugi. Žalost je unikatna, čisto osebna in vsem ostalim nerazumljena.

Naša psička se poslavlja vse bolj očitno. Dan za dnem je težje njej in nam. Bolezen in starost, kot bi hoteli pospešiti slovo, kot bi se mudilo, nekam, kamor je morda prispel mali muc.

Tako, kot se prehitro poslavlja prekratko poletje.

In se skoraj odrasli najstniki odločajo za svojo pot, neuhojeno, novo. Stran od utrjenih poti, ki smo jih varno pripravili starši.

Kot se poslavlja utrujen, stoletni kozolec na nekdaj živahni, otrok polni kmetiji, ki s svojo zgodbo preživlja zadnje dni, čakajoč, da ga podrejo.

Te dni smo imeli lepo priložnost, za trenutek stopiti nazaj. Na kmetiji, ki je preživela in nahranila številne družine in generacije. Kjer je preteklost ostala tako, kot so jo zapustili njeni sopotniki.

Kjer je kovaški 'feltšmit' še poln od ognja osmojenih kamnov, ki se spominjajo vročega železa spreminjajočega se v podkev.

Vsak delček domačije ima zgodbo.
Kako težko je minevanje.
Vsaka stvar pripoveduje in spominja.
Nekatere bodo živele naprej in ustvarjale nove zgodbe pri nas.
Hvala.

Naključij ni, ker je vse na ključ, ker v težkih trenutkih  nepričakovani ljudje ponudijo svoj čas, svoje srce in pozornost, ne da bi sploh slutili, da so stopili ravno pravi čas na ravno pravo mesto.
In lažje sprejmem, da minevanje prinaša nove začetke in sveže moči. Ker zbližuje in gradi, pa četudi na prvi pogled deluje ravno obratno.

In ko se izkopljem iz valovanja, prinesejo dnevi sprejemanje in še več moči in ustvarjalnih idej.

Tako kot tole ajdovo jogurtovo tortico. Malce drugačno, sprva nenavadno, a ko sprejmeš okus ajde, tako polno in bogato z okusom. Krema je klasična jogurtova, s pomembno razliko, da uporabljam agar agar, namesto želatine.

Količine so za majhen model srčka, če imate 26cm model jih lahko povečate ali pa pustite manj biskvita.

Biskvit:

• 15 dag ajdove moke
• 5 dag drobno naribanega korenčka (ali kaše, ki ostane od sočenja)
• 10 dag pecilnega iz vinskega kamna
• naribana lupinica bio limone
• 1 vanilin
• 10 dag sladkorja
• 2 dcl jogurta

Dobro zmešamo z mešalnikom in vlijemo v pomaščen pekač, ki smo ga rahlo potresli z ajdovo moko. Damo v ogreto pečico - 180°C, za 1/2 ure.
Biskvit ohladimo, nato ga damo nazaj v pomit model, ki smo mu obod, po potrebi, povišali s kartonom in peki papirjem, da bomo kasneje lahko vlili nanj jogurtovo kremo.

• Na pripravljen biskvit naložimo  maline, pretlačene z žličko sladkorja in vode. Zdaj naredimo le še kremo.

Krema:

• Ker je želatina iz najbolj zdravju spornih, živalskih ostankov, pri sladicah dosledno uporabljam agar agar. Neškodljiv del alg, ki ga uporabljajo v laboratorijih za najbolj fine raziskave, se tudi v kuhinji odlično obnese.
• Za tole tortico najprej zmešamo skupaj
• 3,5 dcl navadnega jogurta
• 10 dag sladkorja
• sok 1/2 limone in
• 1 vanilin
• Nato vzamemo  2,5 dcl sladke, nehomogenizirane smetane ( po mojih raziskovanjih napisov, je to le od najboljšega soseda, v rumenih tetrapakih)
•  2 dcl je nepopolnoma stepemo
• v 0,5 dcl pa stresemo
• 8 g agar agar - ja in to malce segrejemo, da se zgosti
• zgoščen agar dodamo k na pol stepeni smetani in stepemo do čvrstosti.
• Takšno smetano rahlo vmešamo k jogurtovi masi in prelijemo po ohlajemnem biskvitu.
• damo v hladilnik za dve uri, da se strdi.

Preliv prelijemo po torti, ko je dobro ohlajena.

• 3 dcl pretlačenih malin
• žličko sladkorja
• 1,5 dcl vode
• Maline precedimo, da dobimo čist sok, ki mu dodamo
• 2g agar agar -ja.
• Rahlo segrejemo, med mešanjem ohladimo in prelijemo po vrhu torte.

Nič posebnega pravzaprav, klasika.
Tako kot je z žalostjo. Splošno gledano, nič posebnega. Pa vendar tako drugačna in polna. Ker je čisto vsaka nekaj posebnega.

 Kot ajdov biskvit. Ko ga sprejmeš, se ti zdi celota presenetljivo božanska :))
Lp,Keltika

Spomini

Eden izmed verzov, davno nekoč prebran v 'bogvekateri' spominski knjigi, je za vse življenje ostal nekje v mislih
 - Vse odhaja, kakor tiha reka, le spomini zvesto spremljajo človeka.

In drobni delčki lepih trenutkov, ki jih skušam opredmetiti
me spominjajo na vse kar je minilo.
Dolgo in nedavno nazaj.

Na neverjetne otroške domislice.
Na neko čisto neuporabno razbijanje starih strešnikov;
zato, da sta zraven,
da ni dolgčas;

ki se je razvilo v lične male hiške.

Drobni delčki čisto sveže preteklosti
me ustavijo,
kot kapljico

me držijo pokonci,

in me hranijio.

Ker, če ne bi bilo spominov,
bi bila sedanjost nepomembna.

Spomini rodijo neustrašnost
in previdnost

da upam iti blizu
ravno ravno prav :)

Sršen pri kosilu

Pripeljejo v naše življenje nova poznanstva,

Počitniške aktivnosti

in gradijo nova znanja.

Narejeni tako, da boleči vse manj bolijo in  so lepi vse lepši.
Kot klop na kateri posedimo, kadar smo utrujeni

in seme, ki ga sejemo za jutri.

Setev ajde

Srečno, dragi moji.
Lp, Keltika

Ruske kape

ali kozaške kape, kot jim pravijo eni, so lahko razlog, da ješ in ješ, toliko časa, dokler ti ni slabo.
Tako zelo dobre so, namreč :))

Moja prijateljica A., dela najboljše ruske kape daleč naokoli.  Naredi jih po receptu iz kulinarike in z njimi  rada pocarta tudi nas. Tisti del družine, ki nima težav z mlekom in jajci je nad njimi povsem navdušen.

Klasične ruske kape, ki jih je naredila moja prijateljica

Da pa midva s Tamlajšim ne bi samo žalostno gledala, sva se lotila veganske različice ruskih kap. Brez jajc, mleka, masla. Naslednjič bova vzela ajdovo moko, pa bodo tudi brez glutena :)
Uspele so prvovrstno.

Ruske kape - varianta brez mleka in jajc, iz pirine moke

Biskvit sva naredila iz

• 25 dag polnozrnate pirine moke
• 25 dag surovega trsnega sladkorja
• 1 vanilin
• 1 pecilni iz vinskega kamna
• 10 dag grenkega kakava v prahu
• 1 dcl olja
• 2 dcl riževega mleka
• malce naribane lupinice bio limone

Vse skupaj sva kar dobro zmešala z mešalnikom, da je nastala gladka, rahla zmes. Prelila sva jo na peki papir v največji pekač, ( tako ni preveč debel biskvit in ni treba izrezanih krogcev rezati na pol, pač pa zložiš dva skupaj).
Dala v ogreto pečico, na  180°C,  za 15 minut.

Medtem, ko se je biskvit pekel, sva naredila kremo.

• 5 žlic hladnega riževega mleka sva zmešala z
• 1 vanilijevim pudingom in
• 4 velikimi, zvrhanimi žlicami polnozrnate pirine moke,
• zavrela 4 dcl riževega mleka in vmešala gladko razmešan puding in moko
• sladkala z 1 žličko sladkorja (ker je že riževo mleko sladko)
• kuhala med mešanjem 3 minute in nato med mešanjem ohladila.
•  Z mešalnikom sva, v rahlo peno, stepla
• 20 dag bio rastlinske margarine in
• 3 žličke sladkorja.
• Dodala ohlajeno pudingovo kremo, gladko zmešala z lopatico.

Iz ohlajenega biskvita sva izrezala kroge, jih namazala in sestavila po dva skupaj. S kremo sva namazala tudi cel kolaček in ga povaljala v

• kokosovi moki.

Povrhu sva z žličko prelila čokoladni preliv iz

• 10 dag jedilne čokolade
• 5 dag olja

(čokolada - olje, v razmerju 2:1 za čokolado, raztopljeno nad vodno kopeljo)

 Komaj sva zdržala 1 uro, da so se dobro ohladile. Tamlajši, navajen masla in mleka je prvi griz naredil previdno, vendar ga je okus navdušil. In ne le njega :) Ruske kapice v veganski varianti so neustavljivo dobre.

Z njimi je res nekaj dela, vendar je v dvoje hitreje in otroci tako z veseljem pomagajo, da je škoda, če jim ne damo možnosti. Naša kuhinja je  pogosto prizorišče otroškega ustvarjanja. Že res, da je pri dveh ali štirih letih pomočnik bolj izziv, kot pomoč, a pri šestih, lahko kuhinje vajeno dete, že krasno pomaga ali samostojno pripravlja enostavne jedi. Sebi in nam v veselje.

Tamlajši je iz biskvita, ki je ostal od odrezanih krogcev, naredil še kroglice. Zdrobil biskvit, dodal kremo, ki je ostala in kokos.

Današnji siv, deževen dan je kot naročen za peko in ustvarjanje.
Sivina je nadvse lepa, ko jo malce obdelamo po svoje :)

In, ne rabim gledat daleč okrog sebe, da vidim, da je letošnje poletje čudovito :)

V vseh njegovih odtenkih.

Lp,Keltika

Bogomolka

To je bilo dela z eno malo bogomolko :) Največji lovec med žuželkami, skrbnica naravnega ravnovesja, se je med košnjo in grabljenjem travnika, znašla pod skrbstvom Tamlajšega.

Žuželka, ki spada v rod bogomolk, katerih je ogromno vrst, je neusmiljen lovec na vse, kar leze in leti. Mojster kamuflaže, ki ga brez pozornega opazovanja narave sploh ne opaziš. Čaka v zasedi, vztrajno in nepremično, dokler ne prileti mimo njegov plen.

Z videzom, ki je postal inspiracija za številne pošasti iz risank in filmov. Ponosna.

S temno skrivnostjo o tem, da samička ubije samčka po ženitvi. Menda. Ne vedno, odvisno od tega, če ju kdo zmoti. Menda.

Z očmi, ki lahko opazujejo tudi, kaj se dogaja zadaj. Z močnimi nogami, krilci.
Opremljena za vse. Še dobro, da je tako majhna :)



Pravzaprav to, da so majhne, neopazne, vztrajne in pogumne, prinaša bogomolkam  same prednosti.
Žuželke so tako preživele že marsikakšno kataklizmo in najbrž bodo še kakšno.

Ljudje imamo zagotovo več težav s prilagajanjem na radioaktivnost, pesticide in podobne pridobitve civilizacije.
Imamo pa nekaj neprecenljivega, kar nas lahko obdrži nad vodo.
Solidarnost, sodelovanje, pomagljivost.
Tudi na našem travniku smo imeli ta vikend srečo to doživeti :)

In ker je bilo v družbi vse veliko hitreje narejeno, je bilo veselje toliko večje.

Travnik pospravljen, bale pod streho, bogomolka preživela.
Prijateljem hvaležni :)

Lp,Keltika

Čokoladni piškoti s čokokremo

Naš Tamlajši zelo rad peče. Čeprav sploh ni poseben ljubitelj sladkega. Najmlajša mu vestno pomaga in večino sladkarij tudi ona poje.
Tokrat sta spekla ogromne čokoladne piškote s čokoladno kremo.

Zaradi občutljivosti na kokošja jajca, izbira recepte brez njih, ali pa jih prilagodi. Tile današnji so enostavni, otroci uživajo ob njihovi pripravi in vsem se zdijo naravnost božanski. Tamlajši pa pravi, da so preveč čokoladni :))

Za osem orjaških piškotov je potreboval

• 125 g mehkega masla, v katerega je umešal
• 75 g sladkorja, dodal
• 125 g pirine moke
• 40 g kakava v prahu in
• pol žličke cimeta

Testo je razvaljal med dvema listoma peki papirja, s kozarcem sta z Najmlajšo izrezala kroge in jih pekla 15 minut na 180°C.

Za kremo je

• segreval 125 g jedilne čokolade in
• 50 g sladke smetane,  gladko razmešal in dal v hladilnik, da se je krema strdila.
• Nato sta namazala piškote in naredila piškotne sendviče.

Recept je našel v knjigi o peki, malce ga je priredil po svoje in dejal naj ne kompliciram in zapišem kar originalni recept.

Veliki, dobri, preprosti piškoti, ter liter malin, 70 g sladkorja, čakanje čez noč, nato pa malce pasiranja in kuhanja - združeno v malinast okus domačega malinovca.
Pravo malo praznovanje.

Pozdrav soncu, ki se je končno prikazalo.

Da nas spomni, da je poletje, čas ko lahko jemo na prostem.

Čas, ko lahko vlagamo domače pridelke, kuhamo sokove,

ko končno lahko pokosimo travnike,

nabiramo šopke, 

dišečo materino dušico,

in robide.

Čas, ko se nam zdi, da ni nič narobe, če malce počijemo.

Da je sonce tu ravno zato, da iz nas potegne najboljše. Da naredimo tisto, kar si že dolgo želimo. Da se umirimo.

In se družimo in pogovarjamo in povezujemo.

Pozdravljeno sonce, ostani še kak dan :)
Lp,Keltika