torek, 17. september 2013

Mala ročna dela

Pred kratkim nas je obiskala gospa. Gospa, ki je povedala, da je lačna in brez denarja. Nismo kaj več kot znanci, poti so se nam križale, ker je nekoč delala v službi, kjer je srečevala veliko ljudi. Pred letom je ostala brez službe. Sama še v najlepših letih, z odraslim sinom, ki je prav tako brez dela. Prišla je, ker se ji je zdelo, da ji bomo pomagali. Saj smo ji. Trenutno. Poleg tega smo ji dali nekaj informacij in namigov, kako bi si lahko pomagala sama. Najhuje je, ko obstane duša. Ko se nekaj v njej zlomi. Ko nima več upanja, idej, volje. Ko je tako globoko, da ji zmanjka volje za miganje že ob misli na to, da bi se dvignila, ko se ji ne da več - ustvarjati, upati, živeti.


Zato izkoristim vsak trenutek, ki mi je podarjen in ustvarjam. Delajo roke, delajo misli, dela srce.  In ko dela, živi. Nekoč se vse obrne in vse povrne. Včasih so rekli : Bog ne plačuje vsako soboto, ampak plača pa vedno!

Da je ustvarjalnost, naj bo v kuhinji, lesarski delavnici, na bezgovi piščali ali v pripovedovanju zgodb, najpomembnejša človekova sposobnost za preživetje, so včasih vedeli bolj kot danes. Včasih so starejši predajali znanja. Znanja in vedenja. O tem, kdaj posekati les, da bo zdržal sto let in več, o tem, kdaj utrgati katero rožo... Včasih so nas stare mame in učiteljice v šoli učile kvačkanja, vezenja, pletenja, rezljanja iz lesa, spajkanja...

V času nočnih dežurstev običajno kvačkam.  Kvadratke za pregrinjala, prevleke. Ena od čudovitih, kvačkanih hišic za barvice, ki jih lahko vidite med lepimimalimistvarmi in je našla dom pri nas, pa me je tako očarala, da sem iz kvačkanja kvadratkov, prešla še na malce drugačne oblike :)



Vrečke za copatke pa so stalnica. Ne samo, da je čisto osebno darilo, super je, ustvarjati za točno določeno osebico.


Vsakdo lahko prispeva svoj delček ustvarjalnosti v mavrico današnjosti. Verjamem, da se da. Verjamem, zaradi vseh tistih, ki so že dolgo v stiski in še vedno rinejo. Šivajo, rišejo, igrajo, rezljajo, pečejo. Doma, na ulici, v parku. Samo da migaš. Da ne dovoliš duši, da obstane. Ker potem je vsaka pomoč le trenutna. Ker rešitev se skriva v nas samih.


Lp,Keltika

17 komentarjev:

  1. Ganjena sem! Kako zelo imaš prav! Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo lepo napisano. Podpišem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobro si to napisala. Na svoji koži sem poskusila, kako mi ustvarjalnost pomaga na več nivojih. Duševnem, duhovnem in materialnem. Ko sem bila v težkih življenjskih situacijah (tudi materialni), me je ustvarjalnost reševala vedno znova, tudi pri opravilih, ki jih sicer ne bi rada opravljala.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ob tvojem zapisu šlovek ne more ostati ravnodušen. In še kako prav imaš. Žal je vse preveč ljudi, ki imajo strto dušo in nikogar, ki bi jim prisluhnil in pomagal na poti "preživetja" in dostojnega življenja.
    Kvačkanke so zelo barvite in uporabne.

    OdgovoriIzbriši
  5. Kako res je vse! Bodimo ustvarjalni, kolikor se le da!

    OdgovoriIzbriši
  6. S solzo v očeh (so tudi malo nosečniški hormoni krivi :)) se podpišem.. Vedno, ko preberem kakšno tako objavo si zaželim, da bi na svetu živeli sami ljudje take sorte. S pravo pametjo. Ampak vem, da bi bilo potem že kičasto. :) Vse dobro.

    OdgovoriIzbriši
  7. Kako lep zapis, podpišem... težko je opisat a ja, ko roke migajo, energija narašča. Krasne kvačkanke :-)

    OdgovoriIzbriši
  8. Tvoje pisanje se me je dotaknilo, kot že toliko krat prej. Problem je, če si človek ne zna pomagati, še večji problem je, da so ljudje za državo zgolj številke, pomaga pa jim nihče.

    OdgovoriIzbriši
  9. Vsaka dodatna beseda je odveč,..vse je tako dobro napisano,....dokler migamo smo živi.... Super kvačkarija in lepa vrečkica.

    OdgovoriIzbriši
  10. Zelo lepo si tole napisala. Užitek je brati tvoja razmišljanja, Še kako imaš prav, kar se ustvarjanja tiče!

    OdgovoriIzbriši
  11. Ja lepo si zapisala in bravo da izkoristiš vsak trenutek da ti duša ne obstane na miru...vsak dan rastemo in izpopolnjujemo...:)bravo mi:)vsi:)
    Povrhu pa še pohvala za izdelke:)

    OdgovoriIzbriši
  12. Vse so napisale že ostale. Dotakljivo! In prečudovite barve kvačkarije...in kako lepo si zapisala, da je ustvariti darilo za točno določeno osebo poseben izziv. Poseben čar na obeh straneh. Kako lepo te je brati!

    OdgovoriIzbriši
  13. Dotaknile so se me tvoje besede in usoda ženske me je ganila,
    se pa strinjam s tabo, da se nikoli ne smemo predati
    lepi izdelki in fotke
    lep dan Tamara

    OdgovoriIzbriši
  14. A veš, Keltika, ti si ena tako zelo fajn ženska! Super je pokukat na tvoj blog.
    Hvala zanj in tvoja razmišljanja.


    OdgovoriIzbriši
  15. Ta post se "dotakne" vsakega od nas!
    Še posebej dva stavka mi bosta ostala dobro v spominu... (tista o Bogu in tista o rešitvi ki se skriva v nas).
    Super si!

    OdgovoriIzbriši
  16. Lepo si napisala... Tudi jaz sem najbolj na tleh, ko obstanem. Na eni točki. In vem, koliko lepši so dnevi, če se kljub težki situaciji prisilim, da grem naprej. Da rastem. Da ustvarjam. Zadnjič sem poslušala en filmček (ne spomnim se ne kje, ne kdo je govoril...) ampak tole mi je ostalo v spominu: "Če ne moremo teči, hodimo. Če ne moremo hodit, se plazimo. Ne glede na vse, 'just keep on moving'."

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar. Kot bi posijal sonček :)