Laški fižol, naša stara slovenska sorta s čudovitim cvetjem, je splezal na jablano. Njej pa prija njegova vitica, na katero lahko nasloni vejico, ki postaja pretanka za debeleče jabolko. Skupno pot imata. Proti soncu. Iste cilje. Ne povesiti vej, dozoreti, živeti... Pa tako sta si različna.
laški fižol |
Najboljša so te dni jutra. Ki se začnejo s korenčkovim sokom in nadaljujejo z lubeničnim zajtrkom. Osvežilna, brez težkih misli.
Na travniku, ob tahudi vročini, ko se ne da nikomur govoriti in se prebudijo vse muhe in skrite tečnobe, se mi zdi, da bi moglo biti vse skrojeno po moji meri.
Potem se spomnim na jablano in fižol. Ostala sta takšna kot sta bila, nihče ju ni spreminjal. Samo pot si delita. Trenutek sodelovanja. In potem zgradimo kopico velikanko. In še eno. In še jih bomo.
Ohladimo si infra vroče glave. In se pocartamo s presno čokoladno zmrzlino (dve zmrznjeni, ena nezmrznjena banana, presni kakav in vanilija v prahu, čisto ob koncu miksanja pa še pest zmrznjenih malin).
Te dni sem spet ugotavljala, da lahko iste karte v različnih rokah prinašajo povsem drugačen izzid :)
Da ima vsak svojo resnico in, da je spoštovanje pogoj za sodelovanje. Nič novega, samo tisočkrat znova pozabljeno :)
S spoštovanjem,
Lp,Keltika