Testo je resnično dobro, paziti je treba le, da se ne peče predolgo, ker postane trdo. Polnjene pa so seveda z ohrovtom, kaj češ :)
Testo:
750 g moke
2 dcl
2 jajci
150 g masla
3 poravnane čajne žličke soli
1/2 polovička čajne žličke sladkorja
- Vodo segrejemo, v njej raztopimo maslo
- zlijemo na moko,
- dodamo ostale sestavine
- in ugnetemo voljno testo. Po potrebi dodajamo vodo.
- Testo oblikujemo v debel svaljek in odrežemo stran rezino.
- Razvaljamo jo v kvadrat ali kvadratast krog :), niti ni preveč pomembno, velikosti 15x15 cm ali manjše, 0,5 mm debeline. Pazimo, da niso robovi predebeli, bolje je, da je debelejša sredina - torej dno culice.
- Na sredino damo veliko žlico nadeva in dvignemo robove proti vrhu, ter jih stisnemo skupaj s prsti, da nastane mošnjiček. Ponavljamo, dokler ne porabimo vsega testa, jaz sem iz teh sestavin dobila 14 mošnjičkov.
Nadev:
- 3 velike čebule zasteklenimo na olivnem olju, dodamo narezane
- pol velike glave ohrovta,
- 6 na drobno narezanih sušenih paradižnikov z zelišči,
- 7 strokov česna. Dušimo 10 minut. Odstavimo z ognja.
- Nato dodamo 10 dag naribanega sira (tistega, ki ga imamo najraje) in premešamo.
- Nadevamo culice.
- Culice polagamo na pekač, premažemo z jajcem.
našo smrekico letos bogatijo tudi Anjini angelčki. |
Takšno, ki pocarta oči in želodček in da dovolj moči za nove podvige.
Mi se v teh dneh lotevamo marsičesa zabavnega. Med drugim smo zamenjali posteljnino konjem :))
Bami in Dina imata v svoji "laufštalci" po tleh položene doma narejene, okrogle tlakovce iz lesa jelš.
Jelša je zanimivo drevo. Rase na mokrih območjih, ob vodi, odlično drži brežine rek, če jo posekamo, pa se na suhem ne obnese ravno dobro, za količke v zemlji tudi ni. Ampak, če je ves čas moker, postane ta les skoraj večen. Skoraj polovica Benetk, med njimi tudi znameniti most Rialto, stoji na jelševih pilotih. Včasih so jo v Prekmurju namakali v vodi ali gnojnici in potem uporabili za gradben les. Če je predolgo namočena pa postane tako trda, da je še žebelj težko zabiti vanjo. Njen les na zraku hitro postane krasne rdeče barve in nekoč davno so jo uporabljali za barvanje volne. Na veliki petek odrezana vejica jelše, naj bi ljudi varovala pred slabimi čarovnijami, da pa je na naših tleh včasih bila precej bolj spoštovana, kot je danes pa pričajo številna krajevna imena (Jelšane, Jelševica, Olševa) in priimki.
Da bo konjičema toplo, smo jima položili les jelše, ki ga ne bo treba nikdar menjati, saj je ves čas vlažen, zaščitila sta ga konjča sama, mi jima le posteljnino menjamo, da lepo dišita in da sta na suhem.
Seno se kot nastilj ne obnese najbolje in škoda ga je. Zato jima dajemo po tleh drobne sekance, skoraj kot žagovino.
Ob razbijanju velikih mehkih kock se da odlično zabavati.
Delo ob zabavi in v družbi hitreje mine.
Posteljnino, ki smo jo pobrali ven, seveda porabimo. Odlično se obnese kot gnojilo in zaščita pred pleveli in mrazom, okoli dreves.
Medtem konjiča uživata ob krtačenju in pasenju firbca.
Najbolj pa sta vesela, ko imata spet svežo posteljo :))
Kako je dober občutek, ko se pocartamo - sebe, svoje oči in želodčke in za svojo dušo - tiste, ki so nam pomembni..pa četudi so konjiči :)
Lp,Keltika